Najdi forum

Naslovnica Forum Duševno zdravje in odnosi Psihologija in psihiatrija Psihiater odgovarja Sinov psihiater za njegovo tesnobo krivi naju

Sinov psihiater za njegovo tesnobo krivi naju

Spoštovana dr. Fiket!

Najin 39 let star sin je bil danes pri psihiatru in ko je prišel domov, naju je poklical in povedal, da mu je psihiater povedal, da sva za njegove psihične težave kriva midva – preveč da sva zaščitniška. Ker ne razumeva, kako lahko psihiatrinja za njegove psihične težave (tesnoba) krivi naju, oba z možem vljudno prosiva za pojasnilo. Kje sva storila napako? Vse sva naredila, da je imel lepo otroštvo, vse sva mu dala, ga podpirala, ljubila in še ga podpirava, ljubiva, skupaj smo preživeli čudovite praznike, vse sva mu dala in če ne bi bilo njegovih tesnobnih izpadov, bi bili prazniki še bolj čudoviti. Tako da res ne vem, kako sva zdaj lahko midva kriva za njegovo tesnobo. Ima službo, stanovanje, skratka, živi življenje, kot se šika. Le tesnobo ima, zaradi katere je šel k psihiatru, ki pa zdaj krivi naju. Z možem še nisva slišala za primer, ko bi zdravnik za bolezen sina krivil njegove starše. Se vam zdi to strokovno, da psihiater krivi njegove starše (torej naju z možem)? Glede na to, da je toliko narobe v našem zdravstvu, sumiva, da je bil psihiater nestrokoven. Če pa sva res kje polomila, pa vljudno prosiva za razlago, kaj in kako sva ga polomila in kaj lahko storiva. In glede na to, da sva ga polomila, vljudno prosim še za razlago, zakaj ni nikjer nobenih priročnikov, napisanih s strani psihiatrov, kako ravnati s sinovi in hčerami, da ne bodo dobili tesnobnih napadov.

Pozdravljeni,

se oproščam če bo zvenelo netaktično, ampak me je vaš zapis dobro nasmejal, kot mati in kot psihiatrinjo. Zakaj? Zato ker:
1. Ni ga starša ki je popoln. Ni takega starša ki ni naredil nobene napake, ki ga ni polomil vsaj parkrat in rekel, mislil ali naredil napačno. To je odgovor na vaše vprašanje, ali ste vidva naredila neko napako. Sta. Sigurno. Pika.
2. Kljub temu, nista kriva za sinovo anksioznost. Tudi če ste bili preveč zaščitniški, tudi če ste ga preveč razvadili, tudi če mu niste pustili da odraste in postane odgovoren, odrasli moški, je on, pri 39 (!) letih odgovoren za svoje zdravje in je že čas da vzame svoje življenje v svoje roke in stvari ureja brez da bi druge krivil za svoje težave.
3. Ne vem kaj je rekla njegova psihiatrinja in ne vem kaj je vaš sin želel slišati ali vam želel povedati. Močno dvomim, da je psihiatrinja rekla da ste starši krivi za njegovo anksioznost, ampak ne morem trditi, tudi psihiatri smo imeli nepopolne starše 😉

Lep pozdrav,

Daniela Fiket, dr. med., specialistka psihiatrije - transakcijska analitičarka, svetovalka Inštitut Neocortex; Kontakt: 070/760-769 ali [email protected]; Spletna stran: http://psihoterapija-fiket.si

Spoštovana dr. Fiket!

Najin sin je vzel svoje zdravje v svoje roke in se zdravi, jemlje zdravila in hodi na psihoterapijo. Zanima pa me, zakaj je treba pri psihoterapiji analizirati sinovo otroštvo, če midva nisva kriva za njegove težave? Večkrat nama sin pove, kako sva to in ono naredila narobe, da psihoterapevtka pove, da npr. ni bilo ok, da sva ga udarila, če je kakšno ušpičil (ja, danes se otroka ne sme udariti, nekoč je bilo pa to normalno, da se je otroka udarilo, če je bil poreden). Prav tako je šlo njegovi psihoterapevtki v nos, da nisva imela takoj časa zanj, ko je bil otrok. Ja, morda res ni razumel, ko je bil otrok, ampak oba z možem sva bila zaposlena, po službi pa še kuhanje, kupovanje nujnih reči, itd., pa je takoj večer. Nadalje je sin psihoterapevtki povedal zgodbo, kako ni mogel dobiti vsak dan za jesti sladoled in druge sladkarije, česar si je kot otrok silno želel. Psihoterapevtka pa vsa sočutna z njim. Ali je res treba otroku dati vsako sladkarijo in to vedno? Kaj pa postavljanje meja? Tega pa psihoterapevtka očitno ne pozna… Ravno po zaslugi tega, da mu nisva vsak dan dala sladkarij in sva ga (po njegovih besedah) silila h gibanju, da sva ga (po njegovih besedah) prikrajšala za užitke ob televiziji (le pol ure sva mu dovolila in nobenega računalnika, dokler ga ni res rabil, tj. ko je hodil v srednjo šolo), in da sva ga (po njegovih besedah) silila k delu (pospravljanje sobe, delanje domačih nalog, učenje za šolo, pomoč v kuhinji) ima danes zdravo telesno težo, je zdrav in ima še vse zobe, zna poskrbeti zase, si kaj skuhati, zlikati, počistiti, ima delovne navade in je fejst fant.

nova
Uredništvo priporoča

Da se se jaz pridruzim. Tudi meni se zdi, da je zadnje case “moderno”, da so za vs ekrivi starsi. Prides k psihoterapevtu in ze zacne neki globljega iskati, v otrostvu.

Zakaj bi naj bli vsega starsi krivi in otrostvo in vzgoja? Dobro, razen ce so nas v otrostvu zlorabljali ali zanemarjali kako drugace, ne recem. Drugace pa dvomim, da je imel kdo popolno otrostvo in potemtakem bi morali vsi imeti psihicne tezave.

Pisem zato, ker sem tudi sama bila soudelezenka psihoterapije (zaradi zakonskih tezav) in je tudi bilo govora o otrostvu in ne vem natancno, kako so lahko starsi krivi za tezave v mojem zakonu. Dobro nekaj je vzgoja in prirojene vrednote, ampak ali se vam ne zdi, da psihoterapevti prevec poudarjajo to in iscejo neke zametke v otrostvu, kot pa dejanski problem?

Hvala za vase pojasnilo.

Pozdravljeni,

zanimivo, tisto kar se meni zdi samoumevno, očitno ni.
Zakaj je otroštvo pomembno? Zato ker se v tem obdobju ustvarjajo osnove naše osebnosti. Takrat se sprejemajo zgodnje, pomembne odločitve o tem kdo smo, kakšni smo, kakšni so drugi in kakšen je svet. Na ta zgodnja prepričanja, najbolj vplivajo najbolj pomembne osebe ob otroku, in to so običajno starši. Zato se v psihoterapiji veliko ukvarjamo s preteklostjo. Ob tem moram povdariti, da ne “iščemo krivca”, iščemo razlage, vzorce, odkrivamo povezave, logiko.
Teza, da bi morali vsi imeti duševne težave, saj nobeden ni imel idealnih staršev, ne drži. Duševne težave niso samo duševne motnje, duševna težava je lahko pomanjkanje samozavesti, pretirana sramežljivost, težave v komunikaciji s partnerjem ali otroci, težave z obladovanjem čustev ali impulzivnost. Vse te težave su posledica kombinacije genetske predispozicije in vpliva okolice. S psihoterapijo lahko razumemo in poskusimo spremeniti učinke teh vplivov. Psihoterapija ni rezervirana samo za težje duševne motnje, lahko imajo od nje koristi tudi ljudje, ki jih določene težave motijo in jih želijo spremeniti, niso pa nujno bolezenske. Upam, da sem vam vsaj malo razjasnila proces, pravi uvid pa dobi samo tisti ki ima to izkušnjo. Morda se bo javil nekdo, ki bo to znal iz lastnih izkušenj razložiti.

Lep pozdrav,

Daniela Fiket, dr. med., specialistka psihiatrije - transakcijska analitičarka, svetovalka Inštitut Neocortex; Kontakt: 070/760-769 ali [email protected]; Spletna stran: http://psihoterapija-fiket.si

Pozdravljeni.

Stara sem 30 let, za seboj v življenju imam hudo psihično stisko, ki sem jo uspešno premagala in se postavila na noge, predvsem s pomočjo psihiatrije in psihoterapije.
Žal mi je, da se počutite tako prizadeti, verjamem, da so se moji starši počutili enako. Imeli smo ogromno podobnih pogovorov, včasih bolj in včasih manj poglobljenih.
Tudi jaz sem na začetku precej okrivljala svoje starše – pa mislim da gre skoraj vsak na terapiji skozi to obdobje.
Najlepši pa je preskok ali prehod v tisto naravnanost, ko si si na jasnem, da so starši dali vse, kar so zmogli in znali, nič več in nič manj. Menim, da to pride takrat, ko odžaluješ otroške izgube glede tega, kako nisi bil slišan in viden, glede krivic, ki so te doletele, in vseh udarcev in klofut, ki si jih dobil. Glede tega, čemur vse si se odpovedal v zameno starševsko ljubezen. Takrat šele lahko začutiš trenutke, ki pa so bili resnično polni naklonjenosti, ljubezni, razumevanja ali sočutja. Takrat si si na jasnem, kdo si in kam greš, in katerih napak ne bi rad ponovil pri svojih potomcih ali v drugih svojih odnosih. Tako da – zagotovo se bo tudi pri njem zgodil ta preskok v miselnosti, dajte mu do takrat nekaj časa, in skušajte ne vzeti preveč osebno teh stvari.
Mogoče ste do pred kratkim v družinski dinamiki vzdrževali ravnotežje, ki pa je zelo kompleksna stvar. Lahko da se je moral vaš sin odpovedati kakšnim delom sebe, da je ustrezal vam oziroma ohranil to “uravnoteženo” dinamiko.
Verjamem, da se bo tudi pri njem sčasoma, z nadaljevanjem terapije spremenilo stališče, ki ga omenjate.

Lep pozdrav

New Report

Close