Med.Over.Net

Psihiatrija

Psihična stiska, strah, fobija, anksioznost, panika, terapija, uporaba zdravil, diagnoza, depresija, psihoza, bipolarna motnja, pomoč in svetovanje ob življenjskih dilemah.

Težave 12 letnice

Default avatar

LiliDa

Spoštovani,

Hči A je stara 12 let in ima sestro dvojčico. Vedno je bila nekoliko počasnejša v razvoju od sestre, vendar se je razvijala povsem normalno in je danes zelo prijetno dekle. Ker sta dvojajčni dvojčici ter se povsem razlikujeta tako po videzu kot karakterno, sem ju ves čas obravnavala kot sestri. Že ob vstopu v šolo smo ju vpisali v ločena razreda, da ne bi bili v senci ena druge, kar se je izkazalo kot zelo dobro. Prav tako vsaka obiskuje svoje dejavnosti izven šole.
Hči A je bila vedno bolj senzibilna, v smislu, da je želela imeti vse stvari predvidene, da so jo motila nekatera oblačila, obutev in če se kaj ni zgodilo, tako, kot je predvidevala, je bila vedno šokirana, jezna, izjemno razočarana.
Je tudi precej hitre jeze (kolerik).
Pri 6 letih je začela jecljati, kar se z razvojem ni izboljšalo, zato smo hodili na obravnavo k logopedu. Ves čas imam sicer občutek, da je jecljanje samo psihičnega izvora, ker ima obdobja, ko praktično ne jeclja. So pa s tem velike težave, predvsem, ko je treba govoriti s tujci ali odraslimi (učitelji, trenerji) ali nastopati v šoli.
Je uspešna športnica, prav tako je pridna tudi v šoli, kjer se izjemno trudi. Tukaj pa je v zadnjem času nastal tudi problem. Enostavno se je začela »sekirati na rezervo« v smislu: Kaj če bom dobila slabo oceno? Ocene so takoooo pomembne in podobno. Zaradi tega ima motnje spanja, zvečer in ponoči vstaja in prihaja k meni. Mami, kaj pa, če bom dobila slabo oceno ? Učitelji pravijo, da so ocene najbolj pomembne, za srednjo šolo in potem za službo…kar naprej nam to govorijo.
Zelo veliko se uči, vendar nikoli ni povsem zadovoljna s svojim znanjem in prepričana vase.
Naj poudarim, da od nobenega od otrok nisem nikoli zahtevala odličnih ocen, pravim ji da ocene niso najbolj pomembna stvar, da je v življenju veliko lepših in pomembnejših stvari. Včasih mi jo uspe malo potolažiti, vendar se zadeva ponavlja in vleče že več kot 14 dni. Imam občutek, da je tudi čez dan slabše volje, da ima slabši apetit, skratka opažam neke vrste »depresijo«.
Njena sestra je popolno nasprotje. Ves svoj čas posveča športu, v šoli je sicer pridna, vendar le toliko, kot je treba, da so ocene še ok.
Imata še starejšega brata (19 let), s katerim se izredno dobro razumeta in ju ima zelo rad. Tudi on jima veliko pomaga pri šolskem delu. In pri njem tudi ni bilo nikoli tovrstnih težav.
Vsi smo postali zaskrbljeni zaradi njenega obnašanja v zadnjem času. Poskušam ji pomagati s pogovori, še več jo objemam in crkljam (kar sicer zelo rabi), vendar se počutim nemočno.
Bi bilo morda pametno poiskati pomoč psihologa? Ali lahko svetujete, da poskusim še na kakšen drugačen način ?

Vnaprej hvala.
Default avatar

Daniela_Fiket

Pozdravljeni,
vaša hčerka kaže znake anksiozne motnje. Sicer je to zelo pogosto, ampak precej neprijetno in zato bi vam svetovala, da ji poiščete pomoč. Velika je verjetnost, da samo od sebe to ne bo izzvenelo. Tudi iz mojih izkušenj, skoraj da ni anksioznega odraslega, ki ni bil anksiozen že v otroštvu in to nikakor ni samo zaradi vzgoje. Velik vpliv ima genetika, potem so pomembne tudi izkušnje v vrtcu, šoli in na splošno. Osebno se z otroci ne ukvarjam, ampak mi lahko pišete na ZS, da probamo poiskati ustrezno pomoč.

Lep pozdrav,
Daniela Fiket, dr.med.
Specialistka psihiatrije
Transakcijska analitičarka-svetovalka

Psihoterapija v Ljubljani in po Skype-u!
Mail: [email protected]
http://psihoterapija-fiket.si
Default avatar

Daniela_Fiket

Pozdravljeni,
vaša hčerka kaže znake anksiozne motnje. Sicer je to zelo pogosto, ampak precej neprijetno in zato bi vam svetovala, da ji poiščete pomoč. Velika je verjetnost, da samo od sebe to ne bo izzvenelo. Tudi iz mojih izkušenj, skoraj da ni anksioznega odraslega, ki ni bil anksiozen že v otroštvu in to nikakor ni samo zaradi vzgoje. Velik vpliv ima genetika, potem so pomembne tudi izkušnje v vrtcu, šoli in na splošno. Osebno se z otroci ne ukvarjam, ampak mi lahko pišete na ZS, da probamo poiskati ustrezno pomoč.

Lep pozdrav,
Daniela Fiket, dr.med.
Specialistka psihiatrije
Transakcijska analitičarka-svetovalka

Psihoterapija v Ljubljani in po Skype-u!
Mail: [email protected]
http://psihoterapija-fiket.si
cron