V meni je ob vsakih praznikih ogromnega nemira, nekega nezadovoljstva, nemoči in pasivnosti.
Zlasti taki prazniki, ki oznanjajo veselje in radost me spravljajo v obup. Takrat bi najraje spala, spala in se zbudila v nekem prihodnjem času, kjer ni toliko pričakovanja ampak so samo dnevne obveznosti.. To se mi dogaja tudi ob praznovanju rojstnih dni, obletnic porok in podobno. Obhaja me želja, naj že mine...
Namesto, da bi pekla, pospravljala, šla na oddih, se predajam obupu in nesposobnosti. In če me vabijo na praznovanja, sem potrta in obupana, razmišljam samo, kako sem vse življenje zavozila. Kako me vsi obsojajo, gledajo postrani in me ne marajo.
Najbrž je kanček resnice v tem, da sem se poročila z najstarejšim sinom iz kmečke družine in njegovi starši me niso marali, ker sem odšla z njihovim sinom stran. Sedaj je usoda hotela, da životarimo in niti jaz nimam moči, da bi še vztrajala v igranju zadovoljstva.
Pa ni bilo vedno tako. Vedno je bilo v meni neko vznemirjenje polno zanosa. Toda odkar se mi dogaja, da nisem zadovoljna s svojim življenjem, da ne vidim nobene izpolnitve svojih sanj in da ne vidim nič svetlega v prihodnosti, je v meni obilo žalosti, ki je ne zmorem odpraviti.
In ne najdem motivacije za popestritev prihajajočih dni in iskrenega vznemirjenja.

Pozdravljeni,

dobila sem vtis, iz vaših besed, da se vaš občutek nezadovoljstva in žalosti med prazniki stopnjuje, kar je zelo pogosto. Niso, torej problem prazniki, ampak je problem, da se počutite nesrečno in ne najdete nobenega zadovoljstva. Verjetno bi vam pomagal pogovor, morda kakšna skupina ljudi ki se spopadajo s podobnimi težavami. Ali ste razmišljala, da potrebujete pomoč v tem trenutku?

Lep pozdrav,