Med.Over.Net

Psihiatrija

Odgovarjajo: Daniela Fiket, dr. med. specialistka psihiatrije in psihoterapevtka

Psihična stiska, strah, fobija, anksioznost, panika, terapija, uporaba zdravil, diagnoza, depresija, psihoza, bipolarna motnja, pomoč in svetovanje ob življenjskih dilemah.

Daniela Fiket , dr. med. specialistka psihiatrije in psihoterapevtka

Daniela_Fiket

Skupina za izgorelost

Default avatar

Daniela_Fiket

Pozdravljeni,

Se počutite popolnoma izčrpane, brez energije, vas nič več ne veseli? Imate občutek, da ste ujeti v zanko lastnega nezadovoljstva, razpeti med zahtevami in pričakovanji službe, družine, prijateljev, družbe? Se sprašujete: Kje sem jaz? Kaj si jaz želim? Kako naj to dosežem? Če se v opisu prepoznate, je velika verjetnost, da ste izgoreli. Skupino, v kateri lahko ta vprašanja razrešite, vodi psihiatrinja in psihoterapevtka, moderatorka foruma Psihiatrija na MedOverNet, predavateljica in odlična poznavalka izgorevanja ter drugih motenj, ki so posledica stresa. Skupina je majhna, šteje do 6 članov. Izvaja se v Ljubljani, Tržaška cesta 133.
Pred vstopom je obvezen individualni uvodni pogovor. Cena: 130 €/4 srečanja. Prijave in vprašanja na: [email protected]

Lep pozdrav vsem!
Daniela Fiket, dr.med.
Specialistka psihiatrije
Transakcijska analitičarka-svetovalka

Psihoterapija v Ljubljani in po Skype-u!
Mail: [email protected]
http://psihoterapija-fiket.si
Default avatar

Utrujeni

Že več let se počutim popolnoma izčrpan, z razlogom. Življenje me je izčrpalo, ker sem se preveč naivno razdajal drugim. Od rosne mladosti naprej sem garal, ker so me tako naučili, in sem bil prepričan, da lahko samo tako v življenju nekaj dosežeš.Dosegel sem kar veliko, v poslovnem smislu. Potem pa se je zaradi moje zatopljenosti v delo pričelo vse rušiti, rezultate in zasluge so si prisvajali drugi, jaz pa sem še kar garal, v upanju, da rešim podjetje, družino ...
Storilnost mi je pričela občutno upadati, a nisem odnehal. Nalagal sem si vedno več dela in obveznosti, ker sem bil prepričan, da moram sam rešiti vse.
Propadlo je podjetje, razpadla je družina, ostal sem sam z otroci in se še naprej trudil ustvariti čim boljše življenje vsaj za otroke.
Izgorelosti in depresije nisem nikoli jemal resno, vedno sem bil prepričan, da smo v teh časih vsi lahko depresivni, če se temu pustimo. Izgorelost pa je nekaj kot izgovor za počitek. Jaz si tega nisem znal privoščiti, čeprav me je zdravnik opozarjal. Opozarjalo me je tudi telo. Če samo en dan nisem delal, mi je pričelo razbijati srce, utripa sem imel precej preko 200/minuto, pritiska še precej več. Kamorkoli sem šel, čeprav službeno, sem doživljal take napade, čim je bilo vzdušje malo bolj sproščeno, jaz pa sem razmišljal samo o delu. Moral sem delati sedem dni v tednu, pa ne po 8 ur, če želiš nekaj ustvariti, to zahteva precej več. Dopust ... kaj je že to? Otroci so hodili na počitnice z babicami in dedki, tako da sem jaz lahko delal brez slabe vesti. Šli smo skupaj, kot družina, trikrat v 20 letih za en teden, enkrat celo za 10 dni.
Potem me je novica, da je po vsem kar so si prisvojili drugi, šlo dejansko po gobe še zadnjih 5 let garanja v nečloveškem stresu, dokončno uničila. Dobesedno. V nekaj dneh sem ovenel kot posušena rastlina. Kot da mi je nekdo ugasnil glavno stikalo. Energije, ki sem jo prej vedno našel, naenkrat ni bilo več. Niti za najbolj osnovne stvari.
Šel sem k zdravniku in potem k psihiatru, zdravljenje depresije, kupi tablet, po vsakih sem se počutil slabše, bolj "zadeto" in manj življenja v svojih rokah. Pristal sem na socialni podpori. Izmenjevala so se slabša in malo manj slaba obdobja, energije pa nisem nikoli dobil nazaj. Če sem jo zbral, sem jo zopet izkoristil za pomoč drugim. Ne znam opisati zakaj, ampak drugim, poznanim, včasih pa tudi neznancem v težavah sem vedno lahko pomagal. Bil mi je izziv. Sebi nisem mogel več. Doma sem se sesedel kot kup nesreče. V bistvu sem bežal od doma. Rubežniki so si podajali kljuko, čeprav ni bilo več kaj vzeti. Spal sem po 12, 14 ur. Včasih tudi več. Psihiatri so mi menjavali tablete take in drugačne, vse naj bi mi povrnile energijo, pa so mi jo samo jemale. Ene so celo kratek čas delovale, potem pa nenadoma izgubile učinek. Kasneje sem ugotovil, da je to sovpadalo z nekimi drugimi dogodki in da mogoče sploh niso pomagale tablete. Potem sem pristal na hospotalizaciji v Polju. Vse terapije sem sprejel z zaupanjem. S čim so me vse omamljali niti ne vem, vem pa da po skoraj treh mesecih hospitalizacije ni bilo neke velike spremembe. Od takrat naprej se nikoli več stanje ni povrnilo vsaj na tisto pred hospitalizacijo.
Vsakodnevno se ukvarjam s stvarmi, ki sem jih včasih z lahkoto zmogel ob celodnevnem delu, zdaj pa mi vsaka malenkost predstavlja napor, ki ga le s težavo zmorem, pogosto tudi ne. Čas pa beži mimo mene. Pred časom sem še imel upanje, da bo to minilo in se bo vsaj po malo energija vrnila. Zdaj ga nimam več.
Pri psihiatru spet novi tableti. Ti naj bi bili revolucionarna sprememba, ampak po njih sem spet samo zadet. Skupina za depresijo, ne vem kolikokrat sem že bil, pa je očitno z menoj nekaj narobe, ker v skupini ne funkcioniram. Črednega nagona nisem nikoli imel, vsega sem se loteval sam. Tudi v predavanjih na temo depresije se nisem nikoli našel. Prej sem se našel v opisih izgorelosti. Psihiatrinji sem enkrat omenil, da sem bral o psihofizičnem zlomu in se precej najdem v tem opisu. Odvrnila je da tega ne pozna, da to ni strokovni naziv in mi predpisala nove antidepresive, oz. stare, ampak tokrat v kombinaciji z drugimi zdravili, ker naj bi se ta kombinacija izkazala uspešno.
Zdaj ne jemljem ničesar več. Leta sem shranjeval prazne škatlice tablet.Ko pogledam to zbirko sem lahko vesel, da mi jetra sploh še delajo. Ko potegnem črto je jasno, da je farmacija konkretno zaslužila samo na meni, eni sami osebi med milijardami ostalih. Zdravniki tudi nimajo slabih plač, najbolj ne moti, da psihiatri po večini sploh nimajo časa prisluhniti pacientu, ker so preveč zaposleni s pisanjem receptov. V treh mesecih hospitalizacije sem se s "svojo" zdravnico pogovarjal na 4 oči mogoče vsega skupaj 10-15 minut. V treh mesecih. Sploh nimajo časa prisluhniti pacientu kaj se mu dogaja. Oni ti v trenutku postavijo diagnozo in potem prilagajajo doze zdravil, praviloma na večje. Pravijo, da so zelo izkušeni in strokovni, zdravijo vedno večje količine pacientov. Psihiatrične bolnice pokajo po šivih.
Ampak glej ga zlomka. Ali se lahko pohvalijo z enim samim ozdravljenim pacientom ? Enim samim ozdravljenim pacientom, pri vsej strokovnosti in pomoči moderne medicine in farmacije ? Ne, ker jim to ni cilj.
Zato sem bil toliko bolj vesel vaše objave o skupini za Izgorelost. Odlično. V vseh letih nisem uspel zdravnice prepričati v to. Zdaj si lahko pomagam sam in se vključim v to skupino.
Razen ene malenkosti. 130€ za 4 obiske. Kot prejemnik socialne pomoči ne zmorem niti stroškov življenja, . Dokler sem še zmogel, sem si dohodek povečeval s prostovoljnim delom. 75€ za mesec prostovoljnega dela. Vsak dan. Torej bi moral za 4 obiske delavnice prej prostovoljno delati skoraj dva meseca. Pa ne zmorem več. Loteva se ne obup. Rešilna bilka skoraj na dosegu roke, pa mi je nedosegljiva. Zdaj ni pomembno, da sem leta in leta državi kot podjetnik mesečno nakazoval tisoče ali deset tisoče. Zdaj sem ničla, ki bi moral v zameno za 4 ure pomoči delati 2 meseca. Če bi zmogel. Torej mi ostane, da grem k psihiatru po antidepresive na recept. Ali pa obiskujem brezplačno delavnico za pomoč pri depresiji. Tam me bodo že četrtič poučili, da je potrebno izključiti dejavnike, kateri vračajo depresijo. Kako, če ne zmoreš niti dostojno preživeti meseca. Naj sam organiziram skupino in računam toliko, da bom vsaj na sliki vesel in nasmejan kot organizatorka skupine za Izgorelost, ki je meni nedosegljiva?
Kakšno skupino naj jaz organiziram ? Kako naj ji dam ime? Kdo je tu nor?
Vabljeni na delavnico "Kdo je tu nor ?“. Mogoče pa ni slaba ideja. Mogoče mi to pomaga premagati izgorelost in depresijo, brez da bi se še kdo okoristil na račun mojega zdravja oz. bolezni ...
Default avatar

Daniela_Fiket

Pozdravljeni,

vaša zgodba je resnično pretresljiva, vsaj mene osebno je pretresla. Morda zato ker sem se prepoznala, ker sem marsikaj od opisanega doživela in vsak dan sem hvaležna za splet okoliščin? ki mi je pomagal, da se poberem, da spremenim (še pravočasno) svoje povsem zgrešene vzorce in začnem živeti. Ja, imate prav, danes se smejim. Pa ne zato ker se okoriščam na račun tujega zdravja ali bolezni, ampak zato ker je to edini način, ki mi je ostal na razpolago, da ljudem pomagam na način, ki se meni zdi pravilen.
Tudi sama sem delala v psihiatrilni ambulanti, 10 min na pacienta: dober dan, kako se, bomo zvišali odmerek/spremenili zdravila/dodali zdravila in nasvidenje. Mislite, da je to fino? Da se (večina) psihiatrov dobro počuti ko v eni ambulanti pregledajo 40 pacientov in je edino kar imajo časa, napisati recept? Jaz se nisem, po pravici povem, čeprav sem dobila vtis, da so moji pacienti bili zadovoljni. Kljub pomanjkanju časa, sem se poskušala vsakemu posvetiti. Velikokrat je to bilo na račun moje malice, na račun moje dehidrinanosti in vnetja mehurja. Ampak ok, drugače nisem znala...
Z veliko stvari se z vami strinjam. Zdravila lahko pomagajo, lahko nekomu tudi rešijo življenje. Osebno menim, da imajo zdravila svoje mesto v psihiatriji, ampak niso rešilna bilka. V večini primerov potrebujejo pacienti drugačne oblike pomoči. Že to da razumejo, zakaj so depresivni, anksiozni, panični veliko pomaga... da jih opolnomočimo, da verjamejo, da si lahko sami pomagajo, da so zdravila bergla, ki pomaga, dokler ne primejo vajeti ponovno v svoje roke je bistveno.
Zakaj psihiatri samo pišejo zdravila? Zato ker so za to plačani, pa še to ne tako veliko kot si morda predstavljate. Če bi psihiater izvajal psihoterapije in posledično sprejel samo 6 pacientov na dan, bi zelo hitro bil kaznovan, ker ne izpolnjuje "kvote" in se posledično čakalne dobe daljšajo, kar je za zavarovalnico nesprejemljivo. Zavarovalnica želi, da se čimveč pacientov pregleda v čimkrajšem času. Zakaj nam zavarovalnica ne omogoča psihoterapije, če je dokazano, da je učinkovitost antidepresivov in psihoterapije primerljiva? Ne vem.
Zakaj država dopušča, da se razraste šarlatanstvo na področju duševnega pa tudi telesnega zdravja? Da se vsak, ki ima 5 minut časa, razglasi za terapevta in dejansko izkorišča nevedne? Da za duševno zdravje otrok sploh ni poskrbljeno? Da si človek, ko je v najhujši stiski in nima denarja, ne more dobiti prave pomoči, ker je zanj nedosegljiva. Namenoma nisem uporabila besede predraga. Bil ste podjetnik in razumete kako stvari funkcionirajo. Ponujam svoje znanje, veščine, izobrazbo in čas za določeno ceno. Ne izkoriščam nobenega, vsak se zase odloča ali si lahko privošči moje storitve. Dejansko so na trgu tudi za polovico cenejše psihoterapije, vsak lahko izbira ali tudi ne. Moje cene bi lahko bile tudi višje, ker je moj urnik zapolnjen in ljudje na vstop na psihoterapijo čakajo, ampak je moja odločitev, da jih ne višam, bom uztrajala na tem, dokler bom lahko. Pa tudi pro bono imam vedno nekoga ki si terapij ne more privoščiti in je visoko motiviran. Morda boste to vi?

Za konec, ker sem itak predolga, vas razumem. Sistem vas je zmlel in se počutite izigrano. Niste edini, ampak to za vas ni nobena uteha. Ste upravičeno jezen, ste pa jezo stresel na napačno osebo. Vam ne zamerim, ker ne morete vedeti. Vas pa vabim, da mi pišete na mail. Morda bova skupaj našla način, da se vam pomaga, če želite.

Lep pozdrav,
Daniela Fiket, dr.med.
Specialistka psihiatrije
Transakcijska analitičarka-svetovalka

Psihoterapija v Ljubljani in po Skype-u!
Mail: [email protected]
http://psihoterapija-fiket.si
cron