Med.Over.Net

Psihiatrija

Odgovarjajo: Daniela Fiket, dr. med. specialistka psihiatrije in psihoterapevtka

Psihična stiska, strah, fobija, anksioznost, panika, terapija, uporaba zdravil, diagnoza, depresija, psihoza, bipolarna motnja, pomoč in svetovanje ob življenjskih dilemah.

Daniela Fiket , dr. med. specialistka psihiatrije in psihoterapevtka

Daniela_Fiket

Ne morem jokati

Default avatar

okno1

Spoštovani,

na vas se obračam zaradi problema, za katerega pa niti ne vem, ali je problem ali le normalen izraz tega, da sem moški.

Namreč, v ženskih pisanjih in tudi pri ženskah na sploh, opažam, da kar dosti jočejo. Torej, prav zares jočejo - točijo solze.

Jaz sem sicer lahko žalosten, npr. ko preberem ali slišim, da je nekdo od mojih bližnjih umrl, me to žalosti. Občutim žalost. A jokati ne morem. Nikakor ne morem jokati, tudi, če si k temu prizadevam. Edine solze, ki mi pridejo ven, so umetne solze, če si jih nakapam v oči.

Naj še povem, da z izražanjem drugih čustev nimam težav, imam pa precej močno izraženo izražanje čustva jeze - kadar me karkoli jezi, se moram, za razliko od tega, kar berem v raznih psiholoških literaturah, zelo brzdati (v psiholoških literaturah namreč piše, da je treba čustva, tudi jezo, izraziti, ne tlačiti, meni pa gre jeza še prerada ven, medtem ko jok nikoli). Spomnim se, da sem nazadnje jokal, ko sem bil v puberteti, ko sem nevede in nehote naredil napako, za katero me je mati kaznovala, potem pa nikdar več.

Me pa, glede na to, da tudi sam pri moških ne opažam joka, zanima, ali je to, da ne morem jokati, normalno zame, ker sem moški (tj. je za moške normalno), ali gre za kakšno psihično bolezensko stanje ali morda fizično bolezensko stanje (in bi se to stanje bolj tikalo specialista za katero od telesnih bolezni)? In tudi glede jeze - ali je pri meni kontra od psiholoških literatur zato, ker so te psihološke literature napisane za ženske, medtem ko smo moški na tem mestu drugačni in se nas to ne tiče, za moške pa literature ni (prizadevam si brzdati jezo, a mi to vselej ne uspe - na dan pride najmanj jezna obrazna mimika in/ali rahlo povišan ton, čeprav ne govorim po defaultu žaljivih, grozilnih, grdih besed, tako da nasilja ni).
Default avatar

Daniela_Fiket

Pozdravljeni,

To kar opisujete je zelo pogosto in imenujemo "prepovedana čustva". Gre za to, da je izražanje nekaterih čustev manj zaželjeno in smo že zelo zgodaj naučili da je boljše če teh čustev ne kažemo. Pri ženskah je zelo pogosto prepovedana jeza, pri moških pa žalost. To je zelo povezano s tem, kako običajno delamo razliko pri vzgoji deklic in fantkov. Deklice dobijo sporočilo (lahko tudi neverbalnoI) da jeza ni ženstvena, ali da je lahko nevarna (ne ločijo jeze od sovraštva in prezira), fantki pa dobijo sporočilo da jokanje pa res ni za prave dedce, ali pa še hujše oznake. Ni nujno, da to sporočilo dobimo od staršev, še bolj pomembno vlogo ima lahko družba sovrtnikov in vpliv medijev.
Torej ne gre za bolezensko stanje ali patologijo.
Kar se tiče izražanja jeze, je zelo pomembno, da znamo ločiti jezo, od drugih sorodnih čustev in se primerno temu vedemo. Zelo vam priporočam knjigo Emocije od Zorana Milivojevića, lahko si jo izposodite in preberete samo poglavlje o jezi, sovraštvu, preziru, gnusu. Seveda, če vas zanima več, lahko preberete tudi o ostalih čustvih, je zelo, zelo koristno.

Lep pozdrav in prelepe praznike želim,
Daniela Fiket, dr.med.
Specialistka psihiatrije
Transakcijska analitičarka-svetovalka

Psihoterapija v Ljubljani in po Skype-u!
Mail: [email protected]
http://psihoterapija-fiket.si
Default avatar

tudi jaz ne morem jokati

Avtor, jaz imam enak problem. Star sem 32 let in nazadnje sem jokal pri 17. letih. Ne vem kaj se je zgodilo, da kasneje nisem več mogel jokati. Sčasoma so mi neuspehi pričeli postajati nekaj prijetnega, nekaj ob čemer sem se nasmehnil. Nazadnje so se mi januarja 2015 oči za nekaj sekund zasolzile ob dogodku, pri katerem je bilo jasno da sem krepko zafrknil celo stvar in da ni poti nazaj oz. ne bo druge priložnosti.
cron