Forum: Psihiatrija

Psihična stiska, strah, fobija, anksioznost, panika, terapija, uporaba zdravil, diagnoza, depresija, psihoza, bipolarna motnja, pomoč in svetovanje ob življenjskih dilemah.

ranjena duša

Odgovori Nova tema
Default avatar sonnica08 12 Okt 2017 19:09

Pozdravljeni,
sem v zgodnjih tridesetih in imam dva otroka. Moj problem je da težko komuniciram z ljudmi. Stresno mi je imeti odnose z ljudmi, jih kaj spraševat, skratka jih ogovoriti. Imam blokado, ki sem jo malo že odpravila, še vedno se pa počutim kot v krču, ko moram koga poklicati, stisne me v grlu. Že kakih 10 let živim zdoma in komaj sedaj mi gre malo bolje. Poudarek na malo.
Ko pride do, recimo temu konflikta, ne podam argumentov za svoj prav. Avtomatsko se z vsem strinjam pa čeprav, se kasneje pri sebi ali možu pritožujem, da nekaj ni prav. Prej pa nisem znala povedati.
Naj povem da sem odraščala v družini, kjer je bila mati glavna. Jaz sem bila kot vreča za boksanje. Vso svojo slabo voljo je spravljala name. Vedno je name kričala, bila sem grda, lena, neumna in ne vem kakšne žaljivke še. Tudi pretepla me je, da sem bila v modricah. Mojega starejšega brata pa je hvalila. Jaz za noben zaključek šolanja nisem dobila nič, on pa že ob koncu osnovne šole. Jaz sem diplomirala on pa nikoli in je še vedno samski pri štiridesetih. Ko sem bila stara kakih 6 let sta se nekajkrat z očetom hudo skregala in sem si želela da se ločita in grem živet z očetom. Čeprav iz urejene hiše, bi spala pri očetovih starih starših malo da ne na tleh. Vsaj terorja bi se rešila. Moja želja v otroštvu je bila samo dobiti službo in se čimprej odseliti. Kot otrok sem si želela tudi, da bi se ji zgodila nesreča in nikoli več ne bi prišla domov. Zatirala in zavirala me je kolikor se je dalo, da ni imela dela z mano. Ali pa sem bila zelo nezaželjen otrok. Kadar mi je brat nagajal in sem se drla nanjega je mami vedno name kričala naj utihnem, čeprav ni vedela niti videla za kaj se gre.Niti enkrat se ni postavila na mojo stran. Oče se celo je kdaj, ampak njegova beseda ni veljala nič.
Moj mož se je že nekajkrat skregal z njo, ker je imela opazke, ki se njej niso zdeli nič žaljivega ampak malo za humor. Tako da njega noče več videti, z mano pa manipulira da bi ona rada da pridem na obisk in ker jaz za voljo miru nočem sem potem jaz tista grda, ker ji ne pripeljem vnukov. Morala pa bi ji reči da naj svoje bedne komentarje zadrži zase. Seveda bi se skregali, ker ona zase pravi da ni problematična, ampak moj mož. Vsakič ko smo šli na obisk sem bila živčna in imela odpor.
Kaj naj naredim da rešim zadeve, sebe, da bom normalna zrela osebnost, ki bo sposobna zrele komunikacije, ker se moja boječnost pozna na otroku, ki se v šoli ne upa postaviti zase.

Hvala in lp

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar Daniela_Fiket 17 Okt 2017 09:05

Pozdravljeni,

kot že mnogi drugi pred vami in mnogi za vami, ste odraščala ob mami ki vas je verbalno in fizično zlorabljala. To vedno pusti posledice in ste lahko srečna, da niso hujše. Seveda, mame ne boste spremenila, ona ima svoj ustaljen način funkcioniranja, ki se njej ne zdi sporen. Tako kot ljubitelji česna in čebule, ne razume zakaj vsi okrog nje trpijo, saj sama ne opazi, da je ona srčika problema. Večina mojih klientov na psihoterapiji ima vsaj enega starša z osebnostno motnjo, velikokrat pa kar oba. To je prvo kar pri svojih klientih preverim in se redkokdaj izkaže nasprotno. Torej, jasen meje in ustrajno vzdrževanje le teh je edina rešitev, če vam ne bo uspelo sami, si poiščite pomoč terapevta ki ima izkušnje s posledicami osebnostne motnje v družini.

Lep pozdrav,

Daniela Fiket, dr.med.
Specialistka psihiatrije
Transakcijska analitičarka-svetovalka

Psihoterapija v Ljubljani in po Skype-u!
Mail: [email protected]
http://psihoterapija-fiket.si

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
Na vrh