Forum: Psihiatrija

Psihična stiska, strah, fobija, anksioznost, panika, terapija, uporaba zdravil, diagnoza, depresija, psihoza, bipolarna motnja, pomoč in svetovanje ob življenjskih dilemah.

samozadovoljevanje - vzrok

Odgovori Nova tema
Default avatar sezgodi 3 Feb 2017 15:17

Spoštovani.
Ne vem na koga naj se obrnem in kako naj bomo kos naši situaciji, zato se obračam na Vas. Pri soebni pedaitrinji smo že bili, fizično vse bp.

Naj na kratko opišem situacijo.

Pred dobrima dvema mesecema se je 4.5 letna hči v vrtcu med počitkom začela samozadovoljevati oziroma zgečkati (kot pravi sama).
Začelo se je med obveznim počitkom, sama ne spi in se je tako zaposlila. Doma sem njeno početje opazila na kavču - obrnila se je na trebuh in se ulegla, nato pa se je z rokami "drgnila" med nogama.
Bila sem šokirana a odreagirala mirno, usmerila sem jo v sobo.
V vrtcu sem povedala kaj se je zgodilo doma in so mi povedali, da se to dogaja tudi tam, a niso še prenesli teh info meni. Tudi oni so bili v šoku, saj se s takim vedenjem še niso srečali.
Sledil je pogovor in dogovor, da se zadeva ignorira oziroma ne posveča pozornosti (pa bo izzvenelo). Hkrati so jo skušali na lepo preusmeriti.

Doma sem nekaj časa ignorirala oziroma preusmerjala, kljub vsemu tega nisem bila popolnoma sposobna. Po dobrem mesecu zgečkanja kjerkoli (večkrat sem ji povedala, da se to dela v sobi, da je to intimna stvar in ne pustim, da se zgečka na kavču ipd) sem začela prepovedovati na javnioh mestih. Pika na i je bila, ko se je v igralnici ulegla na blazino in zgečkala ter v garderobi v vrtcu na tleh (ko se je napravljala za domov). Po 1 mesecu opozarjanja doma tega ni več počela. Ko jo usmerim v sobo se dejansko nikoli ne zgečka ampak igra. Povem ji, da se to ne spodobi - kot se kaka v stranišče je za to primeren prostor soba. V sobi početja ne obsojam.

V vrtcu se zadeva ni umirila. Drgne se ob lijak, za mizo pred vsemi obroki, pri jutranjem krogu.
Prosila sem, da se pogovorijo, da sprejmejo dogovor, da je to nedopustno, da to lahko počne doma v sobi ali v času počitka. Hčer tega ne upošteva. Ko pridem ponjo mi takoj pove, da se je zgečkala (ves čas - med obroki, aktivnostmi, v kopalnici in se temu smeje).
V efektu sem ji dala kazen zaradi neupoštevanja dogovorov v vrtcu. Nima računalnika, nima risanke (ves čas se ji z možem posvečava, kartamo, ustvarjamo, se igramo). Kazen tako v bistvu ni kazen, ampak ker sem ji to rekla, se tega držim, zaradi doslednosti.
Priznam, da me njeno početje vznemirja, ne samo dejanje samo, bolj to, da se ne drži dogovora (je zelo pametna in dejansko se že od malega vse zmenimo s pogovorom).


Dejansko ne vem več kako naprej - sodelovanje z vrtcem je s strani vzgojiteljice takšno kot je, ne dobivam preveč natančnih informacij - niti nimam občutka, da bi jemali to kot nekaj, kar je pomembno koregirati. Povedali so mi, da pač za druge otroke so aktivnosti zanimive, moji hčeri pa pol aktivnosti ni in se hoče zgečkati. Sklratka - moja nemoč izhaja tudi iz tega, ker ne morem vplivati na dogajanje v vrtcu. Zdravstveno je hči zdrava. Izredno vesela, radovedna, igriva - doma se samozaposli, igra, rada se druži ipd.

Ko hčer vprašam kaj se v vrtcu dogaja pravi, da se ne spomni... pove da se je zgečkala, to pa je vse. V vrtec gre rada. Rada ima zaposlene, vse bp.
Vem, da se v vrtcu zaposleni trudijo itd, ampak očitno ima hčer problem in ne vem kako dalje.

Doma imamo zadeve sicer urejene - ima pa 1,5 leta staro sestro, ki seveda zahteva svojo pozornost. Smo pa družina, ki veliko damo na medsebojno druženje, pogovor, bližino in nam je to prioriteta. Veliko se igramo, skupaj z obema hčerama in tudi tako, da sem jaz z eno, mož z drugo. Z možem se razumeva. Vzrok za vedenje hčere mogoče lahko vidim v pomanjkanju pozornosti - ampak jo ima, ogromno. Ko mlajša hči zaspi ... mi skupaj kartamo itd. Težko bi se ji še bolj posvečala.


Kaj mi predlagate?
Poznate koga, na katerega bi se lahko usmerila in bi lahko dobili konkretno pomoč ( tudi samoplačniško, v kratkem času). Smo iz Gorenjske.
Neznansko bom hvaležna za vsako informacijo.

Vse dobro,
zaskrbljena mama

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar Daniela_Fiket 7 Feb 2017 22:33

Pozdravljeni,

sicer nisem otroški psihiater ampak bom poskušala pomagati. Samozadovoljevanje je v tem obdobju dejansko igra, odkrivanje telesa, pa tudi sproščanje.
Pravilno ste hčerko opozorili, da se sicer lahko "žgečka", vendar vse aktivnosti v katere so vključeni naši intimni deli (recimo hoditi na wc, se umivati in "žgečkati") se načeloma počnejo v privatnosti. Tako kot ni prav, da se pokaka na hodniku vrtca, ni prav tudi to, da se žgečka v javnosti, saj pri drugih to provzroča nelagodje.
Nisem zasledila, ali se vam zdi, da s tem sprošča neko napetost ali tesnobo. Ker bi bilo v tem primeru dobro, da jo učite tudi alternativnih načinov pomirjanja, ki jih lahko koristi tudi v javnosti. Druga možnost je, da se punčka dolgočasi in je našla v žgečkanju zanimiv in prijeten način zabave.
Osebno, ne bi iz tega delala drame, poskusite ji postaviti meje in ponuditi alternative. Če pa se zadeva ne umiri, verjetno imate v vašem kraju Dispanzer za mentalno zdravje (recimo v Kranju je eden). Poskusite se tam posvetovati.

Lep pozdrav,

Daniela Fiket, dr.med.
Specialistka psihiatrije
Transakcijska analitičarka-svetovalka

Psihoterapija v Ljubljani in po Skype-u!
Mail: [email protected]
http://psihoterapija-fiket.si

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar sezgodi 9 Feb 2017 21:13

Pozdravljeni še enkrat, hvala za odgovor.
Težava je, da ne povežem tega s sproščanjem stresa - namreč konkretno... danes sva skupaj dali spat mlajšo hči, skupaj smo se smejale, metale po postelji... nato pa je hči začela s zgečkanjem. Opozorila sem jo, da ne, da to počne samo v svoji sobi, postelji... ko je mislila, da nisem pozorna, je nadaljevala.
Dejansko nasprotuje mojim besedam... lepo sva se pogovorili in potem jezno reče: prav, če praviš, da se ne smem zgečkati, tudi ustvarjala ne bom zate in pika. Na sprehodu sva se imeli lepo...in nato je samoiniciativno rekla:" mami, karkoli si lahko zaželiš za rojstni dan, samo zgečkati se ne bom nehala."
Skratka... so dnevi, na primer vikend, ko se doma nič ne zgečka. V vrtcu baje samo išče kdaj se bo lahko, gre stran od aktivnosti... Kljub temu, da ji jasno govorimo, da NE, da se lahko samo v času počitka in v sobi, ne upošteva.
Skratka...v vrtcu me ni in ne morem vedeti ali gre za stres ali ne, pravijo da je vse ok. Doma pa res ne vidim povoda za njeno početje...mogoče dolgčas (pa še to se reees veliko igramo, ustvarjamo, gibamo...). Če gre za dolgčas mi pa ni jasno, zakaj ne upošteva prepovedi. Načeloma smo se do sedaj dejansko vse dogovorili s pogovorom.
S pogovorom ne dosežemo nič, ignoriranje mislim da ni prava pot... na napotnico smo lahko na vrsti šele čez 4 mesece, takrat bo ta vzorec še bolj utrdila...
skratka skrbi me.
Pomislila sem tudi na to, da se nauči vzrok - psoledica? V kolikor se ne drži dogovora da se pogovorimo, kaj bo sledilo... Sicer dvomim, da bi s tem kaj rešila (verjetno bi še povečala njen nemir....) . Zavedam se, da ima 4.5 let...ampak zdi se mi, da imam opravka z najstnico - verbalno je tako spretna, da se samo čudim njenim besedam, argumentom ipd. Zato priznam, da me mika, da bi ji pokazala na drugačen način kako zgleda, če se ne upoštevamo in držimo dogovorov, konec koncev bontona ...



vse dobro.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar Daniela_Fiket 16 Feb 2017 13:44

Pozdravljeni,

lahko vam odgovorim kot mama in ne kot psiholog ali otroški psihiater, in kot mama, se z vami strinjam. Sprašujete zakaj ne upošteva prepovedi? Odgovor je dejansko zelo enostaven. Zato ker je neupoštevanje bolj prijetno, upoštevanje pa manj prijetno. Torej, 4,5 letnica je hitro ugotovila, da je žgečkanje prijetno, in če prepovedi ne upošteva ni nobenih posledic, samo ostane prijetno.
Če pa prepoved upošteva, ostane brez ugodja, nagrade pa ni, ali pa ni primerljiva.
Ker otroci sledijo princip ugodja in počnejo to kar jim je prijetno, jih moramo mi naučiti, da moramo početi tudi stvari ki so manj prijetne ali neprijetne, vendar koristne. Naslednje vprašanje je, zakaj je koristno, da se ne samozadovoljujemo v javnosti? Zakaj sploh obstajajo takšna pravila? Zakaj ne moremo početi to kar nam je všeč, zakaj moramo upoštevati tudi druge? Morda bi bilo smisleno se pogovarjati v tej smeri, dogovoriti tudi nagrado za upoštevanje pravil, ter kazen za neupoštevanje. Konec koncev, otroci potrebujejo ljubezen in omejitve, sama ljubezen običajno ne motivira dovolj, da bi pravila upoštevali, ker sledijo pravilu ugodja. In zato je tudi kazen potrebna.

Oglasite se kako vam gre, lep pozdrav,

Daniela Fiket, dr.med.
Specialistka psihiatrije
Transakcijska analitičarka-svetovalka

Psihoterapija v Ljubljani in po Skype-u!
Mail: [email protected]
http://psihoterapija-fiket.si

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar sezgodi 10 Okt 2017 21:14

Spoštovani!
Nikamor se ne premaknemo.
Hči se še vedno samozadovoljuje - uleže se na trebuh in se z rokama drgne po spolovilu.
Zgečkanje ni neposredno povezano z neko stisko - rekče, da ji pač paše. No, sama sem reagirala na to z nepotrpežjivostjo, večkrat z jezo (ne z izbruhi ampak pač v smislu zakaj se ne drži dogovora, da tako ne gre...). No, sočasno so se pojavili tiki - gibalni, glasovni. Bilo je hudo, bili smo pri nevrologu... Prav tako pri pedopsihiatrinji. Nevrolog je navedel da je vzrok organski, pedopsihiater da gre za neko napetost (čustven vzrok). Hči je šla tudi do otroške psihoterapevtke-terapija s psom, ki je na koncu podala mnenje, da je ok - da ima zdravo samopodobo, pozitiven odnos do telesa... ni našla nekih odstopanj, stiske. Hči je na splošno dobro razpoložena, izredno bistra, veliko smo skupaj, se igramo, družinski odnosi so dobri, smo povezani. Kot možnost za tike je psihoterapevtka izpostavila najin odnos - v smislu da nisva dovolj povezani oziroma kako sem odreagirala na samozadovoljevanje ... Trudim se, da sva povezani, da jo poslušam, upoštevam, slišim... da sem čim več z njo, da se igrava, skupaj ustvarjava, pogovarjava... da jo objemam... več ne znam.
Kazen in nagrada se ne obnese - potem govori samo o tem... če ni nagrade je kazen... in ker se ne drži do nagrade ni prišlo... prav tako pa so se tiki stopnjevali... bilo je NORO... tako da sem s tem nemočna.

Ne vem kako naj reagiram na to samozadovoljevanje. Naj ignoriram... naj jo opozarjam... naj ji dam neko posledico (kljub posledici da ima potem ona tike!) ...na primer... gre na atletiko 45 minut in res mislim, da lahko zdrži ta čas brez zgečkanja (pa ne - drgne se malo ob mizo in na tleh, ko ležijo). V kolikor bi strogo nastopila v smislu da ji rečem da to ni dopustno, da smo se zmenili, da se ne drži dogovorov, da ne sme... pa potem spet dobi tike oziroma je še slabše...

Še en primer... zvečer greva skupaj spat, da sem samo z njo (ima sestrico). No, povem ji pravljico (skupaj se jo vsak dan izmisliva)...in ona se vmes zgečka... naj ignoriram? No, malo mi sicer uspe spregledali... nato rečem naj neha, da je skupaj z mano, da ji lahko zmasiram noge (to ima zelo rada..), ampak ne...ona bi se zgečkala...Vprašam zakaj...pravi, da ji paše... No in potem rečem da to lahko počne sama v sobi,...in ona reče prav..pa gre v svojo sobo... (seveda mi je žal, da nisem drugače izvedla zadeve...ampak če ji govorim pravljico...ona se boža ...res mi ni primerno...).

Skratka ... sploh ne vem kako naj zadevo umirimo, kako naj reagiram, kaj naj rečem...
Imate mogoče še kakšen nasvet?

S spoštovanjem,

X

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar Daniela_Fiket 10 Okt 2017 21:31

Pozdravljeni,

torej, nevrolog meni, da je vzrok organski, torej, da gre za neko možgansko bolezen, kaj? katero? kaj predlaga?
Pedopsihiater pa prav obratno, gre za psihično stisko. In ponovno, kaj je vzrok te stiske, kaj predlaga kot naslednji korak, kakšen je načrt?
Psihoterapevtka meni da je z njo vse ok? Otrok ki ne zdrži niti 45 min da se ne bi samozadovoljevala je za njo ok? Ne vem, no...

Kakšen občutek ste vi dobila? Kateri od teh strokovnjakov si je vzel največ časa in pokazal interes za težave vašega otroka? Komu največ zaupate?

Jaz vam še najmanj lahko pomagam, ker otroka niti videla nisem, plus tega nisem otroški psihiater, torej tudi sama bi zaupala reševanje težave strokovnjaku ki bi mu zaupala. Boljše kot to, jaz ne znam.

Lep pozdrav,

Daniela Fiket, dr.med.
Specialistka psihiatrije
Transakcijska analitičarka-svetovalka

Psihoterapija v Ljubljani in po Skype-u!
Mail: [email protected]
http://psihoterapija-fiket.si

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar anja_nasvet 11 Okt 2017 07:50

Veste kaj je problem, problem ste vi novodobni starši, ki ste mnenja, da se je treba z otrokom pogovarjat na sto in en način! NE! Otroka, je treba kaznovat! Če bi moja punca to delala, ne bi ji pustila, ne igranja, nobenih objemov več, nobenih risank, nobenih prijateljev! Pa še nadrla bi jo tako, da bi ji dva dni cingalo v ušesih! Kaj se pa to pravi.

Veste kaj, edina možnost, da to popravite je ta, da jo bo postalo sram, ko bo to delala. Se pravi, treba je čakat na trenutek, ko se bodo drugi otroci delali z nje norca! Sram je močno čustvo in sigurno, bo potem dvakrat premislila, če naj prst riva tja dol ali ne! Sploh, ko jo bodo začeli vsi zbadat s tem, bo zelo hitro prenehala. Tako, da upajte, da bodo hitro opazili to kar počne, ker to je pa res .... ne bom napisala kaj.

Lp,
Anja

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar Daniela_Fiket 12 Okt 2017 09:08

Pozdravljeni anja_nasvet,

bom objavila tudo vaše mnenje, zato ker je tudi to en pogled. Dovolite pa mi, da vam dam en nasvet. Isto sporočilo lahko pošljete na različne načine in vaš način je precej grob. Včasih je tudi to učinkovito in prav, v tem primeru pa za to ne vidim razloga. Sem pa hvaležna ker berete in sodelujete, vsi vi ste ustvarjalci tega foruma!

Lep pozdrav,

Daniela Fiket, dr.med.
Specialistka psihiatrije
Transakcijska analitičarka-svetovalka

Psihoterapija v Ljubljani in po Skype-u!
Mail: [email protected]
http://psihoterapija-fiket.si

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Ansabel angela 15 Okt 2017 23:10

Pozdravljeni
Podala bom svoje mnenje, namreč jaz sem se v otroštvu tudi pogosto samozadovoljevala. Starši so me takrat vedni vprašali kaj počnem. Prišel je občutek sramu. Iz osebne izkušnje povem, da sem se počutila nesprejeto, zavrnjeno. Jaz bi otroku povedala, da to lahko počne in da je to normalno. Da je to vredu in da je res lepo. Hkrati bi ji rekla, da tudi mamica, očka in prijateljcki tega ne počnejo povsod, ampak samo v sobi in ko so sami. Jaz ne bi uporabljala kazni in slabe volje. Bi pa mirno odšla iz prostora, ko bi opazila, da to počne. Za začetek. Kazen kot posledico neubogljivosti bi pa uporabljala v drugih primerih - ko za seboj ne pospravi, na splošno, ko ne uboga. Mislim, da mora sama dojet, da se tega ne počne pred drugimi. Če je to posledica sproščanja stresa, pa mislim, da ji manjka občutek varnosti v življenju. Mlajša sestrica... Ljubosumje... Občutek, da ima mama raje sestrico? Torej vajin odnos. Krepiti vajin odnos. Pozornost... Lahko stres sprošča na kak drugi način? Ji je dolgčas? Šport. 4 letne otroke se že da vpisati v interesne dejavnosti. Plesna šola... Zamotila se bo z drugimi stvarmi. Kaj pa če je samozadovoljevanje beg iz manj prijetnega v prijetno?
Ne bi delala drame iz tega. Samo precej bi se ji posvetila.
Samo mnenje neke naključne bralke.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar sezgodi 16 Okt 2017 16:50

Pozdravljeni.
Ne vem kam bi peljala taka kazen - no ja, moja reagiranje je peljalo do tikov.
Nevrolog se ni ravno poglobil - pač pregled, opazovanje in razlaga da je
to lahko razvojno, nezrelost možganov oz. skorje...saj ne znam pravilno strokovno napisat.
Obravnave sledijo (natančnejši pregled). Takrat je nevrolog izpostavil sum na ADHD, kar je pedopsihiatrinja ovrgla (tudi jaz kot mama in ko zaposlena na tem področju).

Pedopsihiatrinja vidi vzrok za to v neki napetosti, ki jo tako sprosti, ampak žal še nismo
odkrili kakšna napetost. Psihoterapevtka je edini konflikt zaznala v odnosu mene do hčere v zvezi s samozadovoljevanjem (v smislu omejevanja, slabe volje, kreganja zakaj se ne drži dogovorov, da to dela doma...ko je sama...). Skratka taka komunikacija, ko sem tudi jaz želela bolj striktno prepovedati in omejiti ni pripeljala nikamor - no to, da jo še dodatno spravim v nelagodje, da bo doma... seveda da bo njen odgovor prav to - samozadovoljevanje. Torej - ta pot ni prava... ostale pa še iščemo...

Ne morem reči da 45 min ne zdrži - med vikendom ko gremo na izlet itd zdrži cel dan... potem pa me ni in ima priložnost...pa se požvižga na moje besede. Torej še en razlog, da moje grožnje ne bi pomagale nič - kaj pa ko me kot mame ni poleg.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar Daniela_Fiket 17 Okt 2017 11:05

Pozdravljeni,

se strinjam z vami, da je potrebno iskati načine ki bodo boljši, bolj učinkoviti in razumevajoči do otroka. Včasih, ni univerzalnega odgovora, očitno se niti strokovnjaki ne strinjajo med seboj. Meni se zdi še najbolj verjetno, da boste sama, našla najboljši način, da otroku pomagate. Tudi Ansabel angela vam je napisala osebno izkušnjo, ki se mi zdi dragocena. Oglasite se še kdaj, pričakujem, da se bo težava zmanjšala in postopno izzvenela.

Lep pozdrav,

Daniela Fiket, dr.med.
Specialistka psihiatrije
Transakcijska analitičarka-svetovalka

Psihoterapija v Ljubljani in po Skype-u!
Mail: [email protected]
http://psihoterapija-fiket.si

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar sezgodi 18 Okt 2017 08:39

Pozdravljeni,
hvala za vaš dragocen odgovor s katerim se popolnoma strinjam in delam v tej smeri. Vem, da se je hči zaradi moje reakcije oziroma slabe volje počutila nesprejeto. In sedaj se trudim, ja. Upam, da ta sram pride in da premagamo to. Lažje mi je tudi ker sem to zapisala, sploh ko se javi kdo s podobno izkušnjo. Res si ne želim, da bi hči mislila, da ni dovolj dobra ali da je nesprejeta.
Kako pa naj po vašem reagiram ko greva spat - v spalnico (pravljica, pogovor o dnevu...nato jo božam in zaspi) .. To je trenutno najin čas, brez mlajše sestrice ... No, sicer se trudim, da je v spalnici blizu mene med pravljico, ampak rada se zakotali na drugo stran in počne svoje stvari - kako naj pa takrat reagiram? Ok moja naravna reakcija bi bila NE, sedaj nisi sama, si pri meni in prosim, da upoštevaš dogovor..( da to počneš ko si sama, v sobi...ampak te besede kot da ji nič ne pomenijo...)
Doktorat delam iz tega, po eni strani je smešno, po drugi žalostno.... (misliš, da pomagaš, pa še bolj zakompliciraš stvari..)

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Ansabel angela 19 Okt 2017 00:46

Pozdrav.
Zopet se oglašam. To je samo moje mnenje in ne želim, da vpliva na vas brez strokovnega mnenja psihiatrinje.
Deklici najbrž ni jasno zakaj tega ne sme početi v javnosti. Tega ji niti ne gre zameriti, saj tak mali otrok pojma nima, da je to samozadovoljevanje.
Če pomislim na svojo osebno izkušnjo, bi rekla, da je občutek sramu lahko povezan z občutkom nesprejetosti.
Jaz res ne bi delala drame iz tega, temveč bi ji na drugih primerih razložila, da vas kot mamo IN OČETA mora upoštevati.
Jaz bi se odmaknila, ko začne to početi. Pravljico zvečer pa bi obogatila na ta nacin, da je med poslušanjem animirana. Odpiranje kakih predalckov v knjižici. Dosti je takih knjig, ki imajo okenca.. Potem bi ji pa dala čas zase, če bi po pravljici začela z zgeckanjem. Šla bi ven iz sobe in ji rekla, da se vrnem nazaj, ko se bo naveličala zgeckati. Ker se zgeckamo, ko smo sami. Ja, lahko je bit pameten, ko pa nisem v vaši koži.
Izhajam zgolj iz sebe iz svojih spominov.
Samo še to - kako, da otrok ni pod stresom, saj je vendar dobila sestrico, ki ji gre včasih na živce. Občuti najbrž vsa čustva od jeze, žalosti, ljubosumja, pa do sreče...
Jaz bi obiskovala z njo psihoterapijo, pa sploh ne zaradi samozadovoljevanja, ampak zaradi stvari, ki so v ozadju. Lahko pa tudi kak drug " krožek" naprimer telovadbo s starši ali nekaj kjer bi deklica bila samo z vami ali z očetom - brez sestrice. Lahko pa zgolj igrišče brez sestrice... In upoštevanje vaših pravil. Pospravi krožnik, zobe si umivamo v kopalnici. Kakamo na školjki sami... Tudi to je ena stvar, ki jo počnemo v intimi...pravilo o samozadovoljevanju je enako drugim pravilom.
Tako bi si jaz želela, da bi moji starši ravnali z mano, ko sem bila otrok.
Seveda se pa raje posvetujte z zdranico, ki tukaj odgovarja.
Lepo se imejte.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar sezgodi 20 Okt 2017 08:54

Pozdravljeni,
hvala za vaše dragocene izkušnje in mnenje ... ja, z hčerko bova nadaljevali obravnavo pri strokovnjakih in kot ste zapisala, zaradi tistega kar bi lahko bilo v ozadju... Joj, prav težko je biti starš. Ko je vse v redu (no ja, vsaj približek tega) sem lahko krasna mama ... ko pa se vrtimo v tem krogu, pa pogorim... ker ostanem nemočna. Moja nemoč izhaja predvsem iz tega, da imam občutek, da sem res naredila kar je v moji moči... vsa pozornost, skupno preživljanje časa, pogovori, obisk pri strokovnjakih... stvari pa ne izzvenijo v meri, kot bi si želela.

Najina pravljica je improvizacija. Lahko pa danes naredim tako, da ji rečem, naj me počaka v sobi in da ima lahko čas zase, da počne kar želi (telovadi, se zgečka, dela prevale, se še malo poigra...). Ko bo pripravljena na spanje pa naj me pokliče.

Današnja jutranja scena... mudilo se je v vrtec... Rečem ji, naj obleče jakno. Jakno vzame in gre na posteljo in počne kar počne... Pridem, jo prosim da obleče jakno, ker se mudi. Ne zmeni se zame (no, naj povem da v drugih situacijah se vse pomeniva in res ni nobenih težav), nadaljuje s početjem...v meni vre. Med drgnenjem se smeje v smislu nadaljevala bom... jaz jo primem za nogo in povlečem s postelje (za roke je nisem mogla), ona se zmula na tleh (jaz grem pomagat obut čevlje mlajši sestrici).
Starejša je potem prišla v objem, povedala sem ji, da sem jo za noge potegnila ker sem čutila, da nimam izbire, ampak ni poslušala pa mudi se... Seveda se sedaj počutim spet bedno... verjetno bi bilo bolje, da bi rekla mudi se in zaprla vrata - jo počakala 2 minuti, jo nato objela in zaželela lep dan.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Nincika364 21 Okt 2017 09:17

Vi tako pretiravate. Ta otrok vas ima dobesedno za norca. In stalno to vase poudarjanje, da drugace pa se pogovarjata in oh in sploh, drugace je vas odnos super in bla bla. To ze vsi vemo. Otrok se pa z vas smeji in se vosci tam spodaj.
Groza in zelo hudobno od nje!
Ko berem odgovore, se mi zdi edini pameten ta, da jo mora postat sram. To se bo s casoma res zgodilo, ko bodo drugi otroci zaceli s tem. Vendar zacnite ze vi s tem. Ko se vosci in zlajfa tam spodaj, jo zacnite zbadat, ces iiiii beeeh kaj pa to delas, fuj, to je pa tolk grdo in jo odrinite. Vedno ji dajte tudi fizicno s tonacijo glasu ali pa odrivom vedet, da je tako nezazelena. In pa se eno orozje imate!
Zacnite se takrat posvecat in hvalit sestrico! Boste videli, kako hitro bo vse drugace, ko bo zacela opazovat, da postaja zaradi te oagbne navade sestrica veliko bolj vredna!

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar Daniela_Fiket 24 Okt 2017 11:38

Pozdravljeni Nincika364,

hvala vam za mnenje, moram pa povdariti, da se močno ne strinjam z vami. Zbadanje in zasramovanje, odrivanje od sebe in poniževanje (sestrica je več vredna) lahko pusti resne in dolgotrajne posledice na otroku in tudi na odnosu starš-otrok. Tudi sama sem zato, da so meje jasne, da se otroku da struktura in da se od njega zahteva, da pravila upošteva. Vendar se ne strinjam, da to počnemo na način, da ga ponižujemo in podsmehujemo. Ljubezen in disciplina, z naglasom na IN.

Lep pozdrav,

Daniela Fiket, dr.med.
Specialistka psihiatrije
Transakcijska analitičarka-svetovalka

Psihoterapija v Ljubljani in po Skype-u!
Mail: [email protected]
http://psihoterapija-fiket.si

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar evaclara 24 Okt 2017 12:12

Hm, da jo postane sram?
Tako je ravnala moja mama, pa ne samo v tem primeru, dokler nisem razvila hude anoreksije kasneje v življenju in skoraj umrla. Dejstvo je, da ni hujšega za otroka, kot da ga zasramuje lastna mama in oče, ne glede na to, kako "neprijetno" je otrokovo obnašanje.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar mojpogled 25 Okt 2017 13:35

Pozdravljeni!

Mislim, da je krasno, da se kot mama tako odgovorno lotevate tega problema in se resnično trudite, da bi za hčerko najlažji in najbolj pozitivni način rešili zadevo. Morda bodite samo pozorni, da to ne postane nekaj, s čimer hči pridobiva vašo pozornost. Pa če se še tako dobronamerno z njo o tem pogovarjate in še tako pazite na vsakokratni ton itd., je lahko hči morda ugotovila, da je to neka stvar, ki je očitno 'napol prepovedana' in ki ji prinaša še več vašega časa, pozornosti, pazljivega vedenja itd. Vi pa lahko v to igro padete iz strahu, kaj bo, če ne bom odreagirala prav, če bom naredila to, ali ono... otroci hitro zaznajo, ko mi menimo, da je neka stvar pomembna, ko smo pri čem napeti, ko nismo prepričani vase, ko budno spremljamo njihov odziv, ko ne vemo, kako dalje... in prepričana sem, da je pri vas že prišlo do te točke. Takrat lahko (ne nujno zavedno) začutijo občutek moči, ki je nadvse prijeten in najbrž spominja na zelo zgodnje otroštvo, kjer smo čimprej odreagirali na njihov poziv in jim čimbolj poskušali zagotoviti to, kar so rabili/si zaželeli.

Svetujem vam, da se najprej vi pomirite... iz zadnje objave sklepam, da ste tudi sicer nesigurna, napeta, ali ste dobra mama... sprostite se. Delate tako, kot najbolje veste in znate. Otrok ne tepete, ne maltretirate, ne ignorirate, poskrbite za vse njihove potrebe, kar lahko, jim postavljate meje po najboljših močeh, predvsem pa jih imate radi. Vsi delamo napake in to je normalno in ok. Kar ni zdravo, je pretirano poskušanje, se izogniti vsem možnim neprijetnim posledicam, in biti preveč fokusirana na morebitne travme, ki jih s svojim ravnanjem povzročimo otroku itd. itd. itd. S tem smo sodobni starši pač v veliki meri obremenjeni, ker se o tem toliko govori, se bolj zavedamo možnih posedic, in medtem ko so nekoč posnemali vzorce svojih staršev in starih staršev ter širše družbe (ki je bila veliko bolj enovita v svoji krščansko moralni usmerjenosti - pa tega osebno ne zagovarjam, nisem pristaš dogmatičnega moraliziranja, da ne bo pomote), nas sedaj bombardirajo s takšnimi in drugačnimi, včasih nasprotujočimi se nasveti, da smo včasih že čisto nori. Zaradi tega lahko postanemo nehote manj suvereni, konsistentni, odločni, kar pa otroku spet škodi.

Pri nas gre zlepa, tako da sodelujemo in vsak naredi tisto kar mora, ali pa zgrda, in slednje ni nikoli prijetno - če jima moram jaz obuti čevlje in ju obleči, saj namenoma zavlačujeta ali se upirata, bo to sila neprijetna izkušnja zanju... če ju moram jaz spraviti iz enega prostora v drugega ali priti po njiju, saj sama ne želita, ali ker se ne želita vrniti, ko smo kje na sprehodu, ju bom zvlekla za uho... ko zvečer nikakor nočeta v posteljo, ker smo se tako lepo crkljali/igrali/si povedali pravljico (včasih se obešata po meni in iz tega naredita neko igro in zavlačevanje, "mami ŽUUULLLLITTT"), postanem nekoliko osorna in ju spomnim, da smo tako lepo zaključili dan in lahko gremo lepo in dobre volje spat, da zdaj pa bo prešlo v grdo in če to res želita. In sedaj večinoma zaleže še samo opomin, da lahko neko stvar naredimo zlepa ali zgrda (da narejena vsekakor bo, pa vesta že od prej).

Če bi se takšen primer zgodil pri nas, bi vsakemu neupoštevanju pravil zagotovo sledila kazen, in pri tem se ne bi obremenjevala. Saj se npr. tudi ne obremenjujem, ko jima prepovem risati po steni v dnevni sobi in ju za to kaznujem, ko pa lahko to počneta v svoji sobi na določenem delu stene... in se ne traumiram s tem, da bosta pa morda zdaj razvila nezdrav odnos do stene ali risanja ali.... če vam bo lažje, si predstavljajte, da je njeno početje ne 'žgečkanje' ali samozadovojevanje, temveč npr. vrtanje po nosu. Ki je ok, kadar to počnemo na samem, v kopalnici kjer roke potem takoj umijemo, ali pa z robčkom, kadar se nam sluz zasuši... brez travm, se pove, da se to ne dela, se roko potegne stran, se otroka pelje v kopalnico in se mu da robček itd. itd. Brez panike, ali mu to smemo prepovedati.... Zdaj, če je to prav iz strokovnega vidika, ne vem, vendar otrok ne vzgajam po priročniku (ki jih je mimogrede več, in vse so napisali strokovnjaki na svojem področju), temveč po lastnem občutku in razumevanju, in se ne trudim biti idealna.

Tako boste tudi vi zagotovo našli prav pristop za reševanje neljube situacije, samo umiriti se morate in samozavestno poiskati pravo pomoč, če sami ne zmorete, pa bo.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar pipa30 31 Okt 2017 04:54

Pozdrav!

Nekako ne morem mimo te teme. Skratka, smiliš se mi, ker tvoja punčka to dela. Sama kakšne ideje sicer nimam, ampak vem, da je tudi naš majhen imel večkrat kake "tike", ki jih je nekaj časa izvajal in se potem naveličal.
Ampak eno vprašanje in res ne, da se delam norca ali karkol, pač pa zares vprašam ... pa a njo to tam nič ne boli, če stalno drgne? Ker opisu sodeč ima roko stalno tam spodaj in če stačno drgne, bi jo moralo že vse pečt in srbet ali kako? Ker veš, lahko bi potem tudi zaradi tega nehala s tem.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Bukvica 12 Nov 2017 18:15

Pozdrav
Sedaj pa tudi jaz resno ne morem mimo te teme.
Grozno se mi zdi, da obstajajo starši, ki vzgajajo na način, da bi moglo otroka postati sram same sebe in kar je še hujše, da bi jaz kot mama želela, da da moji otroci občutijo kot, da se jih jaz sramujem! Ne morem verjeti, da nekateri starši tako vzgajate. No saj zaradi takih staršev, pa hodijo ljudje pozneje k psihiatru.
Groza od groze!

Še za avtorico: Pretiravanje na vsakem koraku. Delanje iz muhe slona! To ej to, kar počnete. Dvomim, da vaša hči potrebuje pomoč, sem pa prepričana, da jo potrebujete vi. Ne mislim nič slabega s tem, ampak tako grozno pretiravate, da bi bil res že čas, da se tega začnete zavedati. Otrok razume, če se mu razloži enkrat, dvakrat, trikrat. razume. In nehajte že enkrat. Vi sami jo spodbujate, da to počne. Ona ve, da ne sme. Ste ji že povedala in še k psihologu ste jo vlekla, ko bi bilo dosti bolje,d a obiščete psihologa vi. Ampak meni tudi ne gre v račun, da vam noben psiholog tega ni povedal. Pustite pupico, da počne kar pač počne in se nehajte obremenjevat. In rada jo imejte - saj verjamem, da jo imate. In 100x na dan ji povejte, da jo imate rada. Postanite že vendar njena zaveznica! Ona ne bo nehala s tem, dokler vi ne boste nehala s tem. Kaj vam tukaj ni jasno? Ona vam nagaja. zakaj vam nagaja? Kaj hoče doseči s tem? A morda vašo pozornost? Nagaja vam tako, kot meni sin nagaja, kot meni sin nagaja (3 leta), ko vodo iz kozarca zliva na tla, pa ve da ne sme. Sem mu razložila. Vidim mu na obrazu, da nagaja.
Zakaj se ona samozadovoljuje? Ker ji paše. Ne bi tega počela, če ne bi bilo lepo. To je normalno početje.
Ostane vam samo problem kako punčki razložiti, da bi to počela v sobi. Ta problem rešujte, ne pa samega zadovoljevanja. Samo to je problem. Ni problem, če se pač zadovoljuje. Pač se, pa kaj. Vi se niste? Bolj kot boste stvari napihnila, slabše bo za vas (ste že obsedena) in zanjo, ki še bo obsedena - zaradi vas. pa naj psihiatrinja pokomentira, če sem zgrešila.
Lp

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
cron
Na vrh