Najdi forum

Mladi in težave s psiho

Pozdravljeni. zadnje čase se mi zdi da imam vedno večje težave s svojim duševnim stanjem. Sicer sem študentka že tretjega letnika, vendar prej nikoli nisem imela takšnih težav. Začelo se je kakšno leto nazaj, in sicer se za vsak izpit in vsako oceno izredo sekiram, jočem in ne morem k sebi, kljub temu, da si govorim, da mi je vseeno. Vedno več sem slabe volje (zdi se mi, da že redko kakšen dan, da bi bila dobre volje..) Ničesar več se ne veselim (tudi stvari, ki so me prej veselile me zdaj ne več..), Nenehno me skrbi za starša, da mi bo kdo umrl in tega me je nenehno strah in o tem res veliko premišljujem.. Zdi se mi, da se tudi vedno manj družim z ostalimi kolegi.. Sicer se veliko ukvarjam s športom (po dve uri na dan) vendar se mi zdi da se tudi po tem ne počutim nič bolje.. Poskusila sem persen ker ne vem kako naj si še drugače pomagam, vendar tudi s tem ni bilo nobenega učinka.. in zdaj ne vem kaj naj še naredim? Ne bi se rada počutila tako še naprej..

Pozdravljeni,

navedli ste več simptomov depresivne motnje. Za zanesljivo diagnozo se obrnite na vašega osebnega zdravnika ali psihiatra. Depresijo lahko zdravimo z zdravili ali psihoterapijo, včasih oboje, če je potrebno.

Lep pozdrav,

Daniela Fiket, dr. med., specialistka psihiatrije - transakcijska analitičarka, svetovalka Inštitut Neocortex; Kontakt: 070/760-769 ali [email protected]; Spletna stran: http://psihoterapija-fiket.si

Zdravo. Js sm stara 15 let oz bom cez dva meseca, pa me zanima kak gre to ko greš prvic k psihiatru. Kr js ful nevem ce bi sla sam se pa morm sama odlocit. Sem bla pred parimi tedni pri zdravniku na enem kr tak pregledu pa mi pol zdravnica rece ce mi napise narocilnico za psihiatra da se pogovorim z njim pa dam svoje tezave ven alneki tazga. Pa js bi drgac sla sam ko sm brala tu po forumu da ubistvu skos sam ti govoris pa js ze tak ful teskpovem komu kej ka sele enmu doktorju ko ga prvic vidim. Baje pa kukr mi drugi pravijo oz. sinfajo kaki ucitli proti men sm pa baje depresiuna pa mam strah pred ljudmi nevem kak se rece neki na a? Pa to je po eni stranires kr me npr sam kdo pogleda pa sm cist rdeca kr mi je neroden… ful bi sla po eni strani po drugi me je pa mal strah pa sram pa ful ne vem ka bi nardila… pa se neki ka tt zdravnik lahk pol pove starsem ka sm mu rekla al ne sme? Kr ce lahk pove pol 100% ne grem

nova
Uredništvo priporoča

Pozdravljena,

nisem pozabila na tvoje vprašanje. Za odgovor sem zaprosila kolegico, specialistko psihiatrije ki se v svojem delu predvsem ukvarja z mladimi. Počakajmo na njen odgovor.

Lep pozdrav,

Daniela Fiket, dr. med., specialistka psihiatrije - transakcijska analitičarka, svetovalka Inštitut Neocortex; Kontakt: 070/760-769 ali [email protected]; Spletna stran: http://psihoterapija-fiket.si

Posredujem odgovor Barbare Šegula, dr.med. specialistke psihiatrije in se ji zahvaljujem za sodelovanje!

Draga petnajstletnica,
Obisk pri psihiatru ni nič bolj stresen kot obisk pri kakšnem drugem zdravniku, iz svojih izkušenj pa ti lahko povem, da je za veliko ljudi pravzaprav veliko olajšanje, ko lahko prvič neobremenjeno in brez zadržkov govorijo odkrito in iskreno o svojih težavah, brez da bi jih zaradi tega sodili, kritizirali ali celo obsojali. Psihiatri smo tudi samo ljudje, ki popolnoma razumemo, da je za večino ljudi ob prvih stikih težko govoriti o svojih najbolj intimnih strahovih, skrbeh in težavah, sploh če so te teme dolgo držali v sebi in z njimi niso hoteli obremenjevati drugih, ob tem pa kot si že samo napisala lahko občutijo strah, sram, občutke krivde ali še kaj podobnega. Vendar pa je za to, da ti lahko nekdo pomaga prebroditi tvoje težave, potrebno, da jih najprej spozna, razume in začuti, to pa se lahko zgodi le tako, da si ti tista, ki bo o njih spregovorila. Na ta način bo psihiater lahko spoznal in si ustvaril širšo sliko o tvojem življenju in ovirah, na katere si naletela, ter ti jih pomagal premagati. Psihiater je kot vsak drug zdravnik zavezan k poklicnemu varovanju pacientovih izjav, in ne sme brez tvojega soglasja govoriti s kom drugim o tvojih težavah, razen v primeru, ko ga za to pokliče sodišče, policija, ko je dolžan prijaviti nasilje, druga kazniva dejanja, povezana s pacientom ali kadar je resno ogroženo življenje pacienta ali koga drugega. Tako, da je strah, da bo vse, kar boš povedala psihiatru, on povedal tvojim staršem, popolnoma odveč. Čeprav pa je res, da psihiatri vedno spodbujamo tudi vključevanje bližnjih svojcev v zdravljenje, pomagamo vzpostaviti nek nov odnos, način komunikacije v družinah, saj je ta zelo pomemben za izboljšanje težav posameznika. Vendar vedno v soglasju s pacientom. Upam, da sem ti dala dovolj informacij in te opogumila, da poiščeš pomoč tudi v taki obliki, sploh če so tudi drugi opazili in te spodbudili k temu. Iskanje pomoči na tak način ni nič sramotnega, slabotnega, pravzaprav je dejanje velikega poguma in modrosti, da si človek prizna, da ima na nekem področju težave, ki jih sam ne zmore, ne zna razrešiti in jih skuša premagati s pomočjo koga, ki je za to usposobljen, pripravljen in motiviran.
LP,
Barbara Šegula, psihiatrinja iz Enote za adolescentno psihiatrijo

Daniela Fiket, dr. med., specialistka psihiatrije - transakcijska analitičarka, svetovalka Inštitut Neocortex; Kontakt: 070/760-769 ali [email protected]; Spletna stran: http://psihoterapija-fiket.si

Pozdravljeni!
Stara sem 15 let in sedaj imam kakšnih 10 dni občutek kot da se ne zavedam čisto kaj se dogaja okoli mene, in nisem čisto skoncentrirana kot sem bila včasih. Naj pa povem da se mi to dogaja od takrat, ko me je bilo zelo strah, zato me zanima, če je to posledica tega, ali pa je mogoče kakšna organska težava. Nekje sem prebrala da so podobni simptomi pod izrazom derealizacija. Kaj menite vi. Hvala in lep pozdrav

Pozdravljeni,

možno je da gre za derealizacijo ki je posledica tesnobe. Malo več o tesnobi si lahko prebereš tukaj.
Če bodo težave vztrajale, se oglasi k svojemu zdravniku.

Lep pozdrav,

Daniela Fiket, dr. med., specialistka psihiatrije - transakcijska analitičarka, svetovalka Inštitut Neocortex; Kontakt: 070/760-769 ali [email protected]; Spletna stran: http://psihoterapija-fiket.si

eee js bi reku sam tole pejt ti lepo k zdravniku psihijatru in CE SE DA zahtevej barbaro segulo osebno js lahk recem da sn jo kr spoznav in je super!Ampak predlagam da se zdravis ambulantno sam nasvet

Pozdravljeni,

Upam, da je to pravi kraj, da zastavim svoje vprašanje.
Stara sem 22 let in že nekaj časa opažam, da sem velikokrat zmedena, imam napačne reakcije, sem preveč čustvena, me je strah izgube soljudi in tudi velikokrat sem zelo razdražljiva zaradi malenkosti, kar se mi prej ni nikoli dogajalo.
Da malo bolje objasnim situacijo. Pred tremi leti sem izgubila svojega očeta in od takrat opažam te spremembe. Vem da je to zelo velik psihičen napor in da pripomore k tem težavam, vendar ne vem, kako si naj pomagam. Po očetovi smrti sem tudi bila pri psihiatrinji, ki je ugotovila samo, da z menoj ni nič narobe, da pravilno razmišljam in da nimam nobenih težav, kar sem ji tudi verjela, potem pa sem začela opažati težave.
V teh letih sem si ustvarila krog prijateljev in v njihovi družbi se počutim res samozavestno(s čimer sem tudi imela težave), vendar sedaj opažam, da me je ves čas strah, da bom te ljudi izgubila. V vsaki novi osebi, ki se pridruži naši družbi vidim tekmeca/ico in me skrbi, da me družba ne bo več sprejemala. Višek te ”ljubosumnosti” sem dosegla, ko sem se skregala s svojo sestro, samo zato, ker se je želela družit z mojo družbo in ni upoštevala tega, da meni to ni všeč. Prej s tem nikoli nisem imela težav. Vedno sem bila zelo družabna in rada spoznavala nove ljudi.
Opazila sem tudi, da me velikokrat iz tira vržejo malenkosti. Vem da bo slišati smešno, ampak enkrat sem si za zajtrk zaželela jajca in ko sem zjutraj ugotovila, da v hladilniku nimamo niti ene jajce sem se zaradi tega zjokala. Takšne in podobne situacije me vržejo iz tira, kar mi gre definitivno na živce.
Vseh svojih težav se popolnoma zavedam in ni mi všeč da se tako obnašam. Ves čas že poskušam odpraviti te svoje težave in vzgibe, vendar mi nikakor ne uspe.
Upam, da nimam kakšnih globjih težav in zato se tudi obračam na vas. Zanima me, če lahko te težave sčasoma izzvenijo ali se moram obrniti na strokovnjaka?

Pozdravljeni,

zdaj je od smrti očeta minilo že nekaj let in naj bi process žalovanja bil končan. Kljub temu, je izguba pomembne osebe v rani mladosti še vedno velika trauma in ni rečeno, da ste vse izpeljala do konca. Vaši odzivi, so odzivi osebe ki se počuti negotova, strah vas je izgube ljudi, poskušate preprečiti realno ali zamišljeno izgubo. To provzroča dodaten stres,saj ljudi ne morete nadzorovati in je velika nevarnost, da boste ljudem preveč ugajala ali jih poskušala čustveno izsiljevati, samo da ne bi doživela zavrnitev. Lahko, da boste s časom že sama znala stvari poštimati, lažje bi vam bilo, in vsekakor hitrejše, poiskati pomoč psihoterapevta.

Lep pozdrav,

Daniela Fiket, dr. med., specialistka psihiatrije - transakcijska analitičarka, svetovalka Inštitut Neocortex; Kontakt: 070/760-769 ali [email protected]; Spletna stran: http://psihoterapija-fiket.si

Pozdravljeni,
Stara sem 20 let in imam tezave, sploh nevem kake. Obcasno dobivam neke “napade”, v smislu da se zacnem dret in hocem poskodovati sama sebe, najveckrat se to zgodi tako da zacnem tepst sama sebe po glavi. Postanem cisto izven nadzora, tezko me je kontrolirati, pretepla bi vse okoli sebe, sposobna bi bila celo samomora. Ko pridem k sebi se zavedam, da to ni prav in se teh dejanj zelo sramujem, nocem med ljudi ker me je strah da se bo to spet ponovilo. Da pa pride do tega pa me lahko razjezi ze sama neka mala nepomembna stvar, le slabe oz. “tecne” volje moram biti pred tem. Ne dolgo nazaj se mi je ta napad zgodil v javnosti pred veliko ljudmi in sedaj nocem z nikomer govoriti, nocem iz hise ker me je prevec sram. Zraven teha me neverjetno ze 3 tedne boli glava, od negdaj pa imam tudi tezave z motnjo zavesti in sem sedaj narocena za eeg in pregled pri nevrologu.. Sama nocem iti k psihiatru, saj bi si rada sama nekako pomagala, ker ce gres enkrat tja si nekako zaznamovan in znajo biti tudi problemi s sluzbo itd.. Zanima me, ce so lahk oti napadi in motnje zavesti kako povezane, ali sem zgolj “nora”…

Pozdravljena xyqw!

Najprej ti čestitam za jasen in slikovit prikaz svojih težav. To pomeni, da se znaš opazovati, veš kaj sproži tvoje “napade”, se pa še ne zavedaš pravih vzrokov. Ampak to kar si dosegla je že veliko. Nič se ti ni treba sramovati, obisk k psihiatru te ne bo zaznamoval, še manj bo vplival na tvojo bodočo službo, kvečjemu bi lahko na odnose v službi lahko vplivali tvoji “napadi”.
Se strinjam, da je potrebno izključiti nevrološko bolezen, ampak tudi če bi bila ugotovljena neka bolezen, bo potrebno vedenjske težave aktivno reševati, in ti ob tem lahko pomaga, za začetek psiholog ali psihoterapevt.

Lep pozdrav,

Daniela Fiket, dr. med., specialistka psihiatrije - transakcijska analitičarka, svetovalka Inštitut Neocortex; Kontakt: 070/760-769 ali [email protected]; Spletna stran: http://psihoterapija-fiket.si

Spoštovani!
Sem mladostnik moškega spola in se bližam 19. letu starosti.
Moj problem se mi zdi zelo kompleksen ter neobičajen, vendar resnično upam, da boste imeli odgovor na moje vprašanje.
Torej, vse skupaj se je začelo, ko sem po dolgem času (takrat po cca. treh letih) ponovno stopil v zvezo. Sprva je vse potekalo dokaj normalno, kasneje pa je zveza postajala vedno hujša. Neprestano so mi po glavi divjala vprašanja kot so, če s partnerico resnično “paševa” skupaj, če se sploh razumeva, če je to res dober odnos, skratka premamila me je neverjetna skeptičnost. Ta ista vprašanja oziroma skeptičnost so se kasneje začela nanašati tudi na moje prijatelje, s katerimi sem imel dolgo časa, vsaj po mojem mnenju, kvaliteten in dober odnos. Vendar vseeno sem se spraševal, kaj sploh delamo, kakšna družba sploh smo, ali mi sploh odgovarja biti v njihovi družbi, pa čeprav smo bili prijatelji že vrsto let in ta vprašanja sploh niso bila potrebna oziroma “na mestu”. Kasneje, po sedmih mesecih zveze, sva se s partnerico razšla in takrat mi je resnično odleglo, vendar vprašanja in skeptičnost glede prijateljev sta še zmeraj ostala, čeprav sem vedel da so nepotrebna. Vse skupaj me je privedlo do tega, da sem se začel spraševati že o samemu sebi, če se počutim lagodno v svojih mislih, če se počutim prijetno sam s seboj, kaj sploh počnem in ali ima to kar počnem sploh kakršnkoli pomen. Vprašanj se sploh nisem hotel spraševati, vendar so se mi v mislih pojavljala kar sama od sebe. Te misli oz. vprašanja sem označil za nenavadne ter jih poimenoval “abstraktne misli”. Sprva me stvar ni niti toliko motila, potem pa se mi je zgodilo nekaj, česar posledice neprestano čutim še danes, pa čeprav se je to vse dogajalo že več kot eno leto nazaj. Namreč enkrat, ko sem sedel na stranišče, sta se mi v glavi začeli ponavljati dve besedi in namreč “abstraktne misli”. Bolj kot sem to ponavljanje teh dveh besed hotel ustaviti, bolj sta se mi vsiljevali, in nista hoteli iti iz moje glave. Eventuelno sta mi besedi šli iz glave, vendar tisti občutek, kot da se mi neka misel ali impulz hoče vsiliti v glavo, je ostal in je bil dobesedno neprestano prisoten. Vedno, ko je za par minut izginil, sem si nato rekel “že dolgo nisi pomislil na tisto” in ta občutek, ki je kot da se mi je nekaj prisesalo v misli in nikakor noče ven, se je vrnil. To kar me je najbol motilo oziroma me moti pa je to, da tega občutka ne znam natančno definirati. Namreč, ko razmišljaš o nečem, pa naj bo to slika, dogodek, oseba, film… je to konkretna stvar, pri tej moji misli ali občutku pa nemorem ugotoviti na kaj sploh se nanaša oziroma kaj konkretno je. Povem lahko samo to, da je moteče in neprijetno, podobno kot, da bi medtem, ko sem skoncentriran na konkretno stvar, moji možgani hoteli razmišljati “nekaj” drugega, samo kaj ta “nekaj” je, pa ne znam ugotoviti, in to je najbol moteče. Vse skupaj mi je začelo prinašati hudo tesnobo in počutil sem se, kot da izgubljam kontrolo nad samim seboj oziroma, da se mi meša. Neprestano sem začel razmišljati kaj “to” je, ali so morda vsiljive misli, ali je psihoza, ali paranoja, ali zmoten občutek, ali karkoli drugega, vendar nikoli nisem prišel do zaključka. Naj poudarim tudi to, da tudi medtem, ko sem ugotavljal kaj naj bi “to” bilo, je bil “ta občutek” prisoten. Vse pišem v narekovajih, ker še sedaj nisem prepričan, če je “to” res občutek, samo tako sem zadevo označil.
Problem je sprva preplavil moje življenje, in počutil sem se, kot zapornik svojih misli. Čisto med vsako stvarjo, ki sem jo počel, je bil tisti “občutek” prisoten. Ker enostavno nisem zdržal več, sem se posvetoval s svojo psihiatrinjo, ki mi je svetovala naj začnem jemati Asentro (le-to sem enkrat že jemal zaradi depresije, ki pa mislim, da se ne nanaša neposredno na ta problem). Sprva mi je pomagala, namreč ob določenih dejavnostih (igranje nogometa, spoznavanje novih ljudi, testi v šoli, spolni odnosi), je “občutek” postajal manj izrazit. Vendar enkrat se je ustavilo, in tega “občutka” se nisem moral znebiti, sicer v malo manjši meri, ampak še vedno v veliki, je bil prisoten ob vsemu kar sem delal (učenje, pogovor s prijatelji, umivanje, itd.). Praktično neprisoten je bil samo v dejavnostih, ki sem jih naštel že zgoraj (nogomet, testi, seks…) ter v izredno stresnih situacijah, kjer niti nisem imel časa razmišljati. Asentro sem nato po približno dveh mesecih prenehal jemati, ker od nje nisem čutil nikakršnega napredka, le negativne stranske učinke. Čas pa je mineval in zelo počasi, vendar le, se je stvar začela boljšati.
Potem pa je po približno enem letu od začetka problema na plan prišla matura. To je bilo zame daleč najbolj stresno obdobje v mojem življenju, namreč neprestano sem razmišljal, kako mi bo šlo, ali bom naredil izpit, in tako dalje. Ker je bilo to tako stresno, nisem moral razmišljati o čemerkoli drugem poleg o maturi, in ta “občutek” je skoraj popolnoma izginil, in tako ni bil kasneje prisoten niti ob druženju s prijatelji, niti ob tem, ko sem bil sam. Pojavil se je le dvakrat do trikrat na dan, vendar ni vplival na moje življenje, mislil sem, da je problema končno konec. Maturo sem uspešno opravil in zdelo se je kot da sem se vrnil v “normalen stadij”.
Potem pa sem med delom (namreč imam poletno delo v skladišču) kar naenkrat spet naletel na misel “že dolgo nisi pomislil na tisto” in občutek se je znova vrnil. Odkar se je stvar bistveno izboljšala sem si vedno, ko se mi je “občutek” hotel vsiliti, sam pri sebi rekel, da ni vredno razmišljati o tem, in tako vse skupaj pozabil. Vendar tokrat pa mi to ni uspelo in “občutek” se je znova začel vsiljevati. Moram poudariti, da zgine kar nekako sam od sebe, takrat, ko se z nečem zaposlim (nogomet, seks, pogovor…), vendar se kasneje vrne (lahko po dejavnosti ali pa celo med dejavnostjo samo). Skratka znova sem v stanju, v katerem je ta “občutek” prisoten večino dneva. Sicer, kljub temu da je ta “občutek” prisoten, lahko normalno funkcioniram, namreč nimam težav s sledenjem stvari, komunikacijo, konzumiranjem podatkov in informacij, dojemanjem. Prizadeto je le moje čustvovanje. Sicer kljub “občutku” normalno doživljam srečo, žalost, jezo in strah, vendar vse skupaj hitreje mine, ker me zaradi “občutka” velikokrat preplavita zafrustriranost in tesnoba, ki ju čutim kot uteženo dihanje, drhtenje v nogah, včasih pa se vse skupaj sprevrže v jezo in strah, da tega nikoli ne bo konec in da nikoli več ne bom “v glavi” tak, kot sem bil včasih in da nezmotno razmišljanje lahko za zmeraj odpišem. Posledica “občutka” je tudi izredno nihanje razpoloženja, namreč enkrat se sprijaznim, da je to del mojega življenja in, da ne vpliva na mojo funkcioniranje in da lahko sprejmem ta “občutek” in da bom z njim živel za vedno, po tem se počutim močnega in zadovoljenega, čez pol ure pa se že počutim obupanega in zafrustriranega, da se to nikoli ne bo končalo in da tako enostavno ne morem živeti.
Naj povem še to, da že par let redno kadim konopljo, ki mi je pri tem problemu do neke mere pomagala, namreč, ko sem pod vplivom mi tok misli teče bolje, “občutek” v mislih je manj prisoten, tesnobe praktično ni, čustvovanje in dojemanje problema pa se obrne na bolj pozitivno plat. Se pa tudi zavedam, da je močna možnost, da je ravno konoplja kriva za problem, da so morda ravno zaradi nje prišla tista vprašanja, ki sem jih navedel na začetku.
Do sedaj sem ugotovil le to, da je vse v moji glavi, saj ko se zaposlim, problem izgine. Zanima pa me predvsem to, če bi mi lahko iz zgoraj povedanega postavili kakšno diagnozo. Gre morda za misli vsiljivke, psihozo zaradi kajenja, paranojo, ali nekaj povsem drugega?
Obisk k psihoterapevtu pa že načrtujem.
Že v naprej se Vam zahvaljujem za odgovor.

Lep pozdrav,
Fish bones2

Pozdravljeni,

najbolj verjetno gre za vsiljive misli, torej obsesivno kompulzivno motnjo. Opisujete tudi visoko anksioznost, vsebinsko pa je v ospredju socialna anskioznost. Trava lahko samo zaplete stvar, občutek, da vam pomaga je varljiv in vam svetujem, da nehate. Včasih je izjemno težko ločiti vsiljive misli od halucinacij in je zato najboljše da ste popolnoma “clear”.
Brez pregleda ni možno postaviti diagnoze, vendar je splošni vtis, da verjetno ne gre za hudo duševno motnjo. Psihoterapija je dobra izbira, bodite pozorni na ustrezno izobraženost terapevta.

Lep pozdrav,

Daniela Fiket, dr. med., specialistka psihiatrije - transakcijska analitičarka, svetovalka Inštitut Neocortex; Kontakt: 070/760-769 ali [email protected]; Spletna stran: http://psihoterapija-fiket.si

Pozdravljeni!
Stara sem 22 let in zadnje čase sem šele zdaj začela opažat, da si težko oprostim napake iz preteklosti npr. to da sem padla en letnik na faksu pa še dosti drugih stvari, ki sploh niso bistvenega pomena in me prešinejo kartako (tudi stvari ki so se zgodile nevem 10let nazaj). takrat me prešine ostra bolečina in postanem slabe volje. Sedaj sem se jo naučila že dokaj hitro pozabit in sledit življenju naprej ampak je stvar zelo moteča. Na novo se je pojavil tudi misel, da nikamor ne spadam. Rada imam svoje življenje, rada uživam, vendar se je strah v zadnjih letih pred vsem povečal. Glede strahu sem že razmišljala da vzrok tiči doma. Imam sicer super starše, ki me podpirajo, vendar so vedno kar veliko zahtevali od mene in če kdaj ne naredim tak ko so me doma učili ali mi rekli sem cela živčna in v strahu. Najmočnejši faktor je slaba vest.
Med izpitnim obdobjem velikokrat sploh nimam menstruacije, sekiram pa se tudi, da se bo komu kaj naredilo. O tem sem prvič pred kratkim spregovorila s fantom. Nekako sem te stvari vedno potlačevala, ker nisem hotela pretiravat, samo se mi zdi da bi bilo prav da grem na nek pogovor z nekom, ki bo objektivno gledal na stvar. Se mi zdi da drugi samo obsojajo.
Nekako imam tudi težave s tem, kako naj si izberem psihologa al psihiatra? Naj grem k osebni zdravnici? Doma bi mi sicer pomagali, če bi z njimi odkrito govorila o svojih problemih, vendar na to še nisem pripravljena. Nikakor se nočem zdraviti z zdravili, če bi bile le te potrebne.
Najlepša hvala za odgovor in lp

Pozdravljeni,

če bi se želela z nekom pogovoriti o svojih težavah, potem potrebujete psihoterapevta. Osebni zdravnik ali psihiater vam lahko predpišejo zdravila, če jih boste kdaj rabila. Zaenkrat ne dobim vtisa da bi zdravila potrebovala, bolj pa razumevanje vzroka svojih težav in učenje bolj konstruktivnih načinov spoprijemanja z življejskimi nevšečnostmi.

Lep pozdrav,

Daniela Fiket, dr. med., specialistka psihiatrije - transakcijska analitičarka, svetovalka Inštitut Neocortex; Kontakt: 070/760-769 ali [email protected]; Spletna stran: http://psihoterapija-fiket.si

Pozdravljeni,

rad bi opisal svojo težavo in sicer star sem 30 let, redno sem se ukvarjal s športom oz. fitnes do 1.8.2019, takrat se mi je na delovnem mestu pojavil napad in sicer začelo se je z mravljinci na desni strani obraza in desni dlani, kmalu za tem me je zelo močno stisnilo v prsih in sem hiperventiliral, seveda, prvo sem pomislil na infarkt, ker ga je leto pred tem moj oče doživel. Po pregledu na urgenci, kjer niso ugotovili nič posebnega, opravili so mi EKG, CT glave, pregledan sem bil pri nevrologu in CTA AORTO – CERVIKALNA, kjer so mi samo napisali: Pozna arterijska faza, arterije so slabše opacificirane, kaj naj bi to pomenilo? Vse ostalo je bilo B.P., za tem sem opravil še en kup pregledov, kot je ultrazvok srca, večkrat opravljen EKG, MR celotne hrbtenice (začetna stenoza) in glave, hematolog, gastro (Kronični gastritis, sem tudi jemal Nolpazo, Controloc), ORL, UZ trebuha, slikanje pljuč, razen navedenega v oklepaju, vse B.P. Vendar do danes imam še vedno podobne napade, vsakodnevno me stiska v prsih, mravljinci so vedno po desni strani telesa, občasno po levi strani, bolečine občasno v levi roki in desni, da poudarim, od prvega napada 1.8. enostavno ne morem več trenirati, mi samo poslabša situacijo, po treningu sem močno zadihan in me takoj obda slabost, teči ne morem, kolesariti tudi. Nazadnje, ko sem bil na bazenu, po plavanju nisem mogel priti k sebi dobrih 30 min. Bil sem tudi pri psihiatru, kateri mi je predpisal AD, hodil sem tudi na kognitivne terapije, vendar se mi stanje ni kaj bistveno izboljšalo, po potrebi vzamem Helex, kar mi je tudi psihiater predpisal, jemal sem pa že Lyrico, Kvelux, Cipralex in Asentra, vse, kar mi je to pripomoglo, je želodčne težave. Vsi še vedno nekako moje težave pripisujejo paničnim napadom, vendar mene slabost obdaja od jutra do večera, tudi med spanjem, kakšne dneve imam zelo hude težave zaspati. Službe ne morem več normalno niti opravljati. Kaj bi bilo vaše mnenje na to?

Hvala in lp.

Pozdravljeni,

opravili ste res obsežno diagnostiko, zato predvidevam, da so tudi ščitnico preverili?
Vsi vaši izvidi so b.p. in razen gastritisa (ki je tudi lahko psihosomatska bolezen) nimate nobene bolezni ki bi bila vzrok za vaše simptome. Torej, je zelo verjetno, da je vzrok v tesnobi, čeprav je to včasih težko verjeti. Anksioznost ima namreč telesne, psihične, kognitivne in vedenjske simptome in vi ste naštel cel seznam telesnih, psihičnih, kognitivnih in vedenjskih niste omenil in bi jih bilo potrebno raziskati. Omenil ste neuspešne poskuse zdravljenja, ampak niste napisal koliko časa je trajala vedenjsko kognitivna terapija, koliko časa ste jemal AD in v katerih odmerkih.
Sicer se mi je že dogajalo, da so pacienti hodili na psihoterapijo in da smo po parih mesecih ugotavljali, da to ni pravi pristop ker je težava drugje. Sicer so to vsakič bile zelo redke in nenavadne diagnoze, smo na koncu prišli tudi temu na dno in sicer v obratni smeri. Med psihoterapijo postane tudi jasno, ko nekdo nima simptomov anksioznosti, kar med enkratnim pregledom ni vedno jasno. Svetujem vam, da poiščete dobrega psihoterapevta, če je vzrok v anksioznosti, bo psihoterapija pomagala, če ni, se bo tudi to razščistilo.

Lep pozdrav,

Daniela Fiket, dr. med., specialistka psihiatrije - transakcijska analitičarka, svetovalka Inštitut Neocortex; Kontakt: 070/760-769 ali [email protected]; Spletna stran: http://psihoterapija-fiket.si
Objava čaka odobritev

New Report

Close