Style.Over.Net

Opravljivka

Odgovarjajo: Anja Cajhen

Kaj bi naredili za razmerje? Rečete, naj traja dokler traja ali bi za rešitev odnosa naredili vse?

Default avatar

odnos med dvema

Koliko ste pripravljeni naredit za partnerja in koliko ste se mu pripravljeni prilagajati, zato da ga obdržite? Kaj, če odnos ni prav trden in ga imate vseeno rade/i, bi ga probali rešiti na vse načine? Kaj pa če pride do varanja, ki se potem neha, ste pripravljeni oprostiti in iti dalje?
Se bolj nagibate k tem besedam: naj traja dokler traja ali ste pripravljeni reševati tudi hujše probleme? Iskreno, povejte.
Priponke

ljubezenski par.jpg
(86.52 KiB)

Default avatar

če že

odnos med dvema je napisal/a:
"Seveda lahko pričakujemo od partnerja, da se bo spreminjal. Vendar to ne pomeni, da lahko to od njega zahtevamo. Partner ima "pravico", da je s sabo takim, kot je, zadovoljen in da ne čuti nobene potrebe po spremembah. A če partnerju res kaj pomenite oziroma če mu res kaj pomeni vajin odnos, potem se bo poskušal spreminjati. Te spremembe bi morale iti v smeri, da vnaša manj tistega, kar odnos dela manj zadovoljujoč in da vnaša več tega, kar ga dela bolj zadovoljujočega. Običajno ni dovolj, da se partnerju prilagodimo, popustimo ali sklenemo kompromis, saj to ne more trajati v nedogled. Če želimo nek problem v odnosu resnično rešiti, potem se morata običajno spremeniti oba partnerja."
(Izidor Gašperlin)


Tole se mi zdi zdrava razlaga: svoj vzajemen odnos gradita in živita oba. V katerem je pomembno, da se imata medsebojno rada in se spoštujeta.

Če iz njega en od udeležencev krene po svoji poti, ki jima ni skupna, je to njegova lastna odločitev. Ljudje niso zlepljeni skupaj, niti ne želijo, da bi jih kdo priklepal nase. V odnosu ostajajo, ker sami tako želijo. Včasih to pomeni, da so se za samostojnost (po svojih kriterijih) pripravljeni odreči skupnemu odnosu.
Default avatar

Replika

Seveda se prilagajam, in to fajn, brez tega ne gre. Ne bi pa bila v razmerju, kjer bi morala iti preko sebe, svojih načel in vrednot.
Prenesem veliko, zahtevam pa poštenost - brez te ni zaupanja in brez zaupanja ni zveze.
Default avatar

Ellie

Zahtevam in dajem veliko, ne grem pa preko sebe nikoli. Ne bi zadev reševala v nedogled, ne vržem pa puške v koruzo ob prvem nesporazumu. Torej sem bolj pristaš "dokler traja, traja".
Default avatar

Molimo za uboge na duhu MONa TM

na MON pridem po nasvete ☺☺☺

ju knou d dril ...
Default avatar

mamsrečo

Imam partnerja, zaradi katerega se mi ni bilo treba niti malo spremeniti, njemu pa zaradi mene ne. Ljubim ga takšnega, kot je, iskreno ga spoštujem, on pa mene. Počnem vse tisto, kar sem prej, v nekaterih stvareh (gledališče, tek na smučeh ...) se mi pridruži, v drugih ne in obratno. Ničemur se nisva odpovedala, le čas usklajujeva.

Aha, nekaj pa je: ne mara riža. Tega si pač privoščim na kakšnem kosilu s prijateljicami, da ne kuham na dvojno. :)
Default avatar

Desiderius_da_Pietri

Kompleksno, ceprav preprosto vprasanje. Za resitev odnosa sem ponavadi narediti vse, kar je v moji moci. Sem bolj izbircne sorte, mi pa zato odnosi, ki jih stkem, veliko pomenijo. Vem pa tudi, da se druga stran kljub najboljsi volji ne bo spremenila (se ne more) skladno z mojimi pricakovanji. Zato je vse, na kar imava oba vpliv odnos. In odlocitve o vedenju in ravnanju vsakega posebej. In ce ta vedenja in ravnanja botrujejo izcrpavanju mene, takrat je moja sveta dolznost tak odnos omejiti ali celo zapustiti.
________________________________________________________________________________________________________
» Respect My Existence or Expect My Resistance! « (Kdo sem?)
Default avatar

MsOlivija

Veliko. Vse. Dokler imam upanje, da je razmerje rešljivo. V zid se pa ne zaletavam več.
Default avatar

ločitev

Nič več nisem pripravljena narediti za razmerje. Ko sem izgubila spoštovanje do njega, je odšla tudi ljubezen. In si je ne želim nazaj. V bistvu prebiram knjige in članke, kako otroke pripraviti na ločitev staršev. Ker rodila sem dva otroka, ukvarjam se pa s tremi. In imam tega dovolj. Da po 13 letih zveze, pri petdesetih letih ni sposoben poskrbeti niti za eno stvar pri hiši. Da jaz skrbim za hišo, za avto, za otroke, za dopust, za rojstne dneve njegove družine...
Najprej sem se sekirala in ga prosila, naj kaj naredi. Potem je prišla faza, ko mi je bilo vseeno. Zdaj pa sem v zadnji fazi, ko ga ne prenesem več v svoji bližini. Pogovor ne pomaga. Samo brani se, da ni takšen in da si izmišljujem. Da ne vidim nič, kar naredi. Pa mu dopovedujem, da če pomije dva krožnika, ni tisto kar pričakujem od moškega v hiši - raje vidim, da poskrbi za kurjavo, pa nabavi nove zimske gume za avto, popravi podrto ograjo proti sosedom, kupi kolo otrokom... Nič od tega. Če ne bom jaz, ne bo nihče. Torej - dragi moj, zakaj te imam?? Odpovedal na celi črti - kot mož, kot oče in kot moški. Že nekaj let ga trpim v bližini samo zaradi otrok, zdaj pa tudi to nisem pripravljena več.
Default avatar

za ločitev

ločitev je napisal/a:
Te bom vprašala kar vprašam vsakega na tvojem mestu: A ko sta začenjala razmerje, ko si se odločila za prvega otroka, pa za drugega, pa ni bil tak? Ali si z leti zgolj snela rožnata očala? Ali si na začetku "potrpela" in planirala, da ga boš itak spremenila po svoje?
In se ti to dejansko zdi fer?
Default avatar

Stepni_Volk

odnos med dvema je napisal/a:
"Avtentična ljubezen je recipročno prepoznavanje dveh svobod."
Simone de Beauvoire

To pove vse.
De omnibus disputandum..
Default avatar

ločitev

za ločitev je napisal/a:
Pošteno vprašanje. Ne vem. Verjetno je bil že takrat tak. Ampak je bilo življenje brez otrok bistveno lažje in me očitno takrat ni motilo. Zdaj sta otroka stara 6 in 9 in stvari se nabirajo. Komaj zmorem čez dan in se mi res neumno zdi, da od njega ni pa čisto NIČ. Še vedno se samo šlepa zraven. Kot da družina, otroci, hiša... ni prineslo novih obveznosti. Sam sebi se zdim neumna, da to prenašam. Vedno bolj si želim nekoga ob sebi - nekoga, ki mi bo pomagal, me podpiral, me stisnil, se pogovarjal z mano... Imam moža, pa nimam nič od tega.
Default avatar

Desiderius_da_Pietri

ločitev je napisal/a:
To je povsem človeško. Povečini imamo mnogi takšne ali drugačne duševne praznine, ki bi jih želeli zapolniti preko drugega. Sem mnenja, da to ni obsojanja vredno. Nekaj terapevtskosti je v odnosu sprejemljivo. Če potrpimo glede telesnih hib in poškodb in prevzamemo nego, zakaj ne bi bilo enako tudi na duševnem področju. Rožnata očala gor ali dol, najbližji so nam najbližji ravno zato, ker do njih gojimo tudi največja pričakovanja.
________________________________________________________________________________________________________
» Respect My Existence or Expect My Resistance! « (Kdo sem?)
Default avatar

odvisno od razmerja

odvisno od razmerja
glede na to, da smatram, da sem v zelo kvalitetnem razmerju, z osebo, ki me ceni, spoštuje, zelo upošteva moje mnenje, mi daje vedeti, da sem ljubljena, je fenomenalen starš, s katero deliva podobne vrednote in prepričanja...
sem pripravljena dosti narediti za razmerje, upoštevati njegove pritožbe in njegovo mnenje, se poskušam izboljšati v smer, ki jo on pričakuje....

jaz sem v razmerju do konca, ne dok traja.
Default avatar

sonce v senci

Stepni_Volk je napisal/a:
To se sicer lepo sliši in bere, toda tudi Simone de Beauvoire tega "standarda" v svojem življenju ni dosegala, pa sta bila oba s Sartrom "težka" filozofa. Zato raje vidim, če ljudje izhajajo (tudi) iz svojih izkušenj - česa so kot posamezniki dejansko zmožni, ne le idealov. Lahko pa iz zapisanega preprosto potegnemo sklep, da te avtentične ljubezni ni dejansko izkusil še nihče in imamo izgovor za lastno zagrenjenost (kamor občasno zapadete tudi vi).

***
Drugače pa: ne pristajam na izsiljevanja tipa "kaj in koliko še lahko zaje**m, da bo tebi še sprejemljivo". Tako vsaj deloma razumem to vprašanje.

Zame osebno je smiselno reševati razmerje, dokler med dvema obstaja iskren odnos in iz tega izhajajoče medsebojno zaupanje. Varanje zame "povozi" oba ta kriterija. To, da se varanje "neha" mi je vseeno - ne mislim biti nobenemu rezerva, če se mu slučajno drugje ne izide. Je stvar (samo)spoštovanja. Nisem v zvezi iz oportunizma in tudi ostala ne bi iz takih razlogov. (Drugo je, če komu v zvezi ni več do seksa in ta del z veseljem prepusti drugim, "zunanjim" osebam, potem je tudi to ok, pač stvar dogovora med partnerjema, ki pa spet temelji na odkritosti, iskrenosti). Govorim pa iz perspektive nekoga, ki je v dveh pomembnih segmentih neodvisen od partnerja (nimava otrok, oba sva materialno preskrbljena in se v tem smislu ne potrebujeva). Za veliko parov pa je ravno to izhodišče za iskanje kompromisov in prilagajanja.
Default avatar

Grda resnica

Veliko,nikoli pa nekaj kar bi meni skodilo. Ne bi sla preko sebe in tudi od njega ne pricakujem,da gre preko sebe zaradi mene
Default avatar

BTDT

Replika je napisal/a:
Fer deal!
Jaz se ne prilagajam nikomur več kot se on/ona prilagaja meni. Če komu kaj ni, lahko odide isti moment in zame velja enako. Če ni recipročnosti, ni odnosa.
Default avatar

herotica

BTDT je napisal/a:
Če komu kaj ni ... to pomeni, da ženske nimaš rad. Odnos na tak način ne more funkcionirati, ker verjemi, da je tudi s tabo včasih težko. Z vsemi nami je včasih težko. Tudi količina prilagajanja ne more biti recipročna, jaz tebi, ti meni. Ti ne maraš riža, pa ga tudi jaz ne bom jedel, ampak samo pod pogojem, da nehava kuhati tudi kuskus, ker ga jaz ne maram. Ali kako naj to funkcionira?
Meni je bliže ideja, da v zvezi ne gre (izključno) za prilaganje, temveč za prestavljanje meja. Okej, ne maraš riža, ampak mogoče bi pa poskusila rižoto, kot jo skuham jaz? Ne maraš kolesariti, čeprav znaš voziti kolo in ga tudi imaš, skupaj z vso ostalo opremo, mogoče bi pa stisnil zobe med vožnjo in se odpeljeva nekam na dobre čevapčiče - ki jih ti obožuješ, jaz jih ne prenesem, ampak saj lahko naročim kaj drugega.
Včasih razmislim tudi, komu je težje ... in se prilagodi tisti, ki gre lažje čez nekaj. Samo za kaj takega rabiš veliko iskrenosti in nesebičnosti, predvsem pa veliko ljubezni.
Reciprocnost še v biznisu ne deluje, kaj šele v odnosih.
Default avatar

Replika

BTDT je napisal/a:
Ničesar ne dajeva na tehtnico.
Ker je odnos v redu, ima itak vsak izmed naju občutek, da več dobi, kot daje.
Default avatar

Science of stupid

Za razmerje vedno skušam narediti toliko, ali več, kot nasprotna stran. Včasih uspe, spet drugič ne.......................... Žal ali prav, nisem edini faktor...................

Moderatorji

Anja Cajhen
AnjaCajhen