Med.Over.Net

Izgorelost

Odgovarjajo: mag. Uroš Drčić, specializant psihoterapije in transakcijski analitik svetovalec (TAC)

Burn out sindrom, izgorelost zaradi dela, adrenalni zlom, anksioznost in depresija v povezavi z izgorelostjo in zdravljenje izgorelosti. Kakšni so znaki, kako ukrepati v različnih stopnjah izčrpanosti in o posledicah izgorelosti. Kdo ima predispozicije za izgorelost in o preventivi?

mag. Uroš Drčić , specializant psihoterapije in transakcijski analitik svetovalec (TAC)

Uroš Drčić

Je specializant psihoterapije in transakcijski analitik svetovalec (TAC). Je direktor zavoda Revita, center za svetovanje in izgorelost, kjer vodi prakso individualne, partnerske in skupinske psihoterapije ter psihosocialnega svetovanja. Skozi leta psihosocialnega dela je tudi na podlagi lastne izkušnje izgorelosti dal poseben poudarek pomoči osebam s težavami s prekomernim izčrpavanjem. Vodi tudi svetovalno skupino prav za osebe s takimi težavami. Znanja in veščine s področja psihoterapije je pridobil v okviru študija na Univerzi Sigmunda Freuda ter specialističnega študija psihoterapije transakcijske analize na Psihopolis inštitutu pod mentorstvom priznanega psihoterapevta Zorana Milivojevića, TSTA. Je član Mednarodne zveze za transakcijsko analizo (ITAA). Poleg privatne prakse je Uroš v preteklosti več let delal kot psihoterapevt v programu za psihosocialno rehabilitacijo zasvojenih s prepovedanimi drogami Društva Projekt Človek.

Pregorelost/burn out sindrom

Default avatar

katarina

Ste kdaj doživeli pregorelost?

Kako ste si pomagali?

Koliko časa je trajalo, da se te pobrali?

Ste se sploh pobrali do konca?

Kako je to vplivalo na vaše otroke? Ste jih dali v varstvo ali so bili ves čas z vami?
Imate kakšne posledice (fizične, psihične)?

Zakaj sprašujem? Zato, ker sem ga jaz doživela, preživela in si ne morem opomoči do konca. http://katarina.blog.siol.net/2007/07/12/burn-out/
Default avatar

teichi

moj otrok ko se je rodil je bil nemogoc...pac to prepisujem vsemu stresu v nosecnosti..jokal se je a ma skoz...tisti,ki so ga imeli priloznost slisat, so si za nekaj casa odmislili otroke...jokal je podnevi, jokal je ponoci....povrhu vsega se jest ni hotu...stalne bitke in strah pred vsemi pregledi....pri 6m so mi rekli,da ne bo hodil...ker je tipicen primer diplegika...meni se je vse porusilo...vsako sekundo sem namenila njemu,cez dan za vaje in prepricevanje,da bi vsaj malo pojedel, ponoci,pa sem ga mirila,da ne bi prevec motil ostalih..po letu in pol se mi je usulo..nisem vec mogla...nic vec...pocutila sem sem kot cunja, brez moci in energije...takrat so vskocili moji in mi res ful pomagal...sla sem na dopust, privosla sem si mal oddiha, sla sem na masaze in nasploh sem si takrat sele vzela mal casa zase...in se relativno hitro pobrala...no po dveh letih se je tud tamal odlocil da bo tud pomoc mal spal...eno leto sem hodila k sebi..in po vsem tem, ne bi sla se enkrat cez vse..
Default avatar

Lena39

V to vsekakor zapade v današnjih norih časih vsak po svoje vsake toliko časa...obstaja pa na MON poseben forum za te zadeve...morda nam pol ni treba tuki tople vode odkrivat?
Lena
Default avatar

katarina

Lena39: a dovoliš, no? A lahko govorim o stvareh, ki se tičejo mene samo na tem forumu, al moram razmetavat teme po drugih forumih?

ne odkrivam tople vode, zanima me če ste tudi druge že doživele izgorelost in kako ste se pobrale. To je vse. zanima me pa prav zato - to je tudi teichi omenila - ker smo sami z otroci, ki so zelo odvisni od nas in nam ni tkao lahko prepustit skrb za njih komu drugemu.
Default avatar

teichi

ni enostavno prepustit otroka nekomu drugemu...dokler me ni babi prepricala,da raje vidi,da otroka prepustim malo njej in da se jaz malo oddahnem,kot pa da pregorim totalno...in tko smo zadovoljni vsi :)
Default avatar

katarina

za moji dve pa je poskrbel njun oče. ju je večkrat kam odpeljal oziroma vzel k sebi, da sem bila jaz lahko sama s sabo.
Default avatar

Lena39

Oprosi Katarina sem mislila, da tu razpravljamo o specifičnih problemih enostarševskih družin, ne o specifičnih zdavstvenih težavah o katerih se lahko pozanimamo pri strokovnjakih na drugih forumih oz. Tvojih osebnih problemih.

Razlika pa je torej očitno v tem, da dokler sem bila poročena in v normalni družini nisem imela nobene pravice da sem burn out kaj šele, da bi mi pri tem kdo pomagal (enako velja tudi za moje šeporočene prijateljice) sedaj pa očitno imam končno pravico, da sem izgorena in da mi pri tem kdo pomaga. Ali prav razumem to specifičnost problematike?

Imela sem zelo zahtevnega otroka (prvega) in sem bila totalno izgorena (no Teichi ne mislim se primerjat s Tvojo situacijo, niti slučajno ne...Te poskušam razumeti in zelo spoštujem Tvojo moč in vztrajnost) pa mi NIHČE niti malo ni pomagal, kje neki, še dodatne obveznosti so mi nalagali in ker me še to ni vrglo sta mi mož in tašča še težila zraven...Ali pa ko sem v službi delala kot nora, ker je bila situacija pač takšna, in bila zato res precej izčrpana, mi mož doma niti slučajno ni pomagal, le še bolj nesramen in zajedljiv je bil do mene. Sedaj pa ko se bližam samskosti pa s pomočjo drugih, tolažbo in vsem ostalim nimam nikakršnih težav in problemov...ker nimam več tistega, ki drugim, ki mi želijo pomagati preprečuje dostop do mene....
Lena
Default avatar

teichi

vsaka situacija je specificna in poglavje zase...zato tudi mene ni potrebno razumet...niti se primerjat...

sama ko sem odlocila,da strgam napotnico za splav,sem se tudi zaklela,da ne bom prosila za pomoc, razen,ko bo kriza...dve leti sem delala nic spala in molila,da bi bil otrok vendarle zdrav...trud je bil poplacan tudi po tem,ko sem odvrgla tisto trmo in sprejela ponujeno ponoc...

otrok mam po tej izkusnji dost, dedcev tud...mi prevec pase biti tako kot je...sploh pa se baterije se malo filajo :)
Default avatar

katarina

[quote Lena39]Razlika pa je torej očitno v tem, da dokler sem bila poročena in v normalni družini nisem imela nobene pravice da sem burn out kaj šele, da bi mi pri tem kdo pomagal (enako velja tudi za moje šeporočene prijateljice) sedaj pa očitno imam končno pravico, da sem izgorena in da mi pri tem kdo pomaga. Ali prav razumem to specifičnost problematike?[/quote]

če si bila prej v normalni družini, boš zdaj v nenormalni, torej smo me vse v takih družinah, po tvoje. al se ti je samo zareklo?

Izgorelost ni samo moj problem, je problem ulala veliko ljudi, torej ne vsiljujem nikomur svojih problemov, ampak se pogovarjam o problemih, ki jih ima dosti drugih ljudi.

če si v "normalni" družini se predvideva, da partnerja pomagata en drugemu, mar ne? če pa si v enostarševski družini, pa partnerja ni, mar ne? in bi naj bilo malo (ali zelo veliko) težje.
tvoja družina je bila potemtakem samo na zunaj normalna. to veš ti in in tvoj partner in vajini otroci, drugi ne. in ker drugi ne vejo, ti tudi pomagati ne morejo. če pa je na zaunaj vse lepo in super. pri čem pa naj bi ti sploh pomagali?


Lena39: to temo sem odprla zato, ker me zanima, kako so drugi starši prebrodili to situacijo, ne zato, da se s tabo vlečem za jezik. to lahko narediva ob kavi, a ne. če ti tema ne leži, če ti je zoprna, bedna, neumna, ... jo spreglej.
Default avatar

Lena39

Oprosti Katarina, če sem Te očitno malo razjezila...ni da mi tema ne bi ležala le med iskanjem tem za moje trenutne zdravstvene težave sem na MON naletela ravno na forum, ki obravnava problematiko, ki si jo odprla, in sem na ta forum želela opozoriti tudi druge.

Ker pa očitno meniš, da je problematika izgorenosti pri enostarševskih družinah hujši problem kot pri čisto samskih ljudeh brez otrok, dvostarševskih družinah, šolajočih se, in ostalih skupinah sem pač navedla, da sem bila dokler sem živela v dvostarševski družini (pardon za napačno poimenovanje) mnogo bolj pregorena pa si tega niti nisem smela dovoliti. Ker so vse moje (stare) prijateljice še vedno poročene si o izgorenosti in ostalih zadevah, ki nas v življenju težijo pogosto izmenjavamo informacije in izkušnje (kljub vsem napovedim kako me bodo zapustile se mi to v tričetrt leta še vedno ni zgodilo, nasprotno še več se družimo) lahko samo rečem, da je problematika izgorenosti lahko v primerih dvostarševskih družin še mnogo večja in hujša, ker je, kot si že sma ugotovila, prikrita in skrita.
Lena
Default avatar

teichi

v dvostarsevskih druzinah je izorenost lahko hujsa? tega ne razumem...ce zivis kot druzina si tako kot stroske porazdelis tudi delo...da si pa sluzkinja in za vse sama, pa ne vidim smisla v dvostarsevski druzini...
Default avatar

katarina

no, mene pač zanima, kako izgorelost doživljajo starši enostarševskih družin. in bi o tem rada govorila na tem forumu, ker ga berejo enostarševske družine. pa ne zato, ker bi bila izgorelost pri nas hujša (tega sploh nikjer nisem omenila).
izgorelosti drugih skupin ljudi ne morem primerjati s svojo, ker nissem ne samska, ne stara, ne dvostarševska družina, ne .... ti točno veš, kaj mislim in o čem govorim.

(če torej kdo hoče govorit o vzgoji, mora pa na .... (kateri že?) forum, al kako? to je forum enostarševskih družin in vse kar sodi v te družine je tema tega foruma.)
Default avatar

acjom

Ja, so dnevi, ko res pregorim........šola, pa problemi z najstikom, mala bolna,elitev pred menoj, jaz gužvo v službi............Vse na mojih plečih. Vćasih imam vsega poln k....
Pred kratkim sem tako pregorela; samo sedla sem na tla in jokala kot malo dete. Sem imela že v mislih, da sedem v ato in se zabijem nekam v zid.
***************

Upanje je kakor nočno nebo. Nikoli ni tako temno, da ne bi odkrili vsaj ene zvezde...
Default avatar

katarina

oo acjom, jaz imam tudi take trenutke. ko me neka čist brezvezna stvar čist sesuje. in kar tam kjer sem začnem jokat in se sesdem na tla ali stol ali kar pač je tam in sploh en morem nič. in kar jokam in jokam. potem je pa bolje. nekajkrat mi je blo tko grozno, ko sta me tamali gledali jokat, potem pa sem jima razložila in zdaj se ne počutita več zgubljeno (pa so mi že stokrat rekli, da pred otroci ne smem jokat, da moram bit trdna). zdaj razumeta, me pustita pri miru, ni jima hudo zato, ker je meni hudo (vsaj upam, da ne).
Default avatar

Lena39

[quote teichi]v dvostarsevskih druzinah je izorenost lahko hujsa? tega ne razumem...ce zivis kot druzina si tako kot stroske porazdelis tudi delo...da si pa sluzkinja in za vse sama, pa ne vidim smisla v dvostarsevski druzini...[/quote]

Ja Teichi...to je pogosto zapletena matematika, kjer 1+1 ni niti 2 (še manj pa 3) temveč nekje med -1 on 0.
Zamisli si svojo pregorenost, če bi imela na plečih še enega moškega, saj se le-ti pogosto obnašajo kot otroci, pa ne le kot otroci temveč vsaj kot dvojčki ali trojčki....in potem ko se nekaj takih otrok "znebiš" (da ne omenjam njihovih zoprnih mamic) je življenje lahko kot peresce...da ne omenjam prostega časa, ki ga nekateri (vsi žal ne, vsaj tisti katerih otroci nimajo stikov z drugim staršem) pridobimo v času stikov otroka z drugim staršem in podobno. Da o sočutju in pripravljenosti, da mi pomagajo tako sorodniki in prijatelji, znanci in sodelavci sploh ne govorim. Mislim, da za pregorenost v mojem življenju ne bo več prostora : )) (na srečo pa sta tudi otroka že tako velika, da ne potrebujeta več toliko nege kot dojenčki in malčki....)
Lena
Default avatar

katarina

lena39: pa se sprašujem ... zakaj partnerji v resnici vztrajajo v takih odnostih 10, 15, 20 in več let. Veš, da pregorevaš, tudi njemu najbrž ni ok v vajini vezi, pa sta vseeno bial skupaj tooooolk doooolg časa. ni logično.
no, pa saj marsikaj ni logično, mar ne?
Default avatar

ronka

jaz sem pregorela ko sem po locitvi in po moji 7letnem dobrem delu ostala brez sluzbe brez izplacanih plac,predsabo sem imela placilo za najemnisko stanovanje˙,morala bi placati za leto v naprej,bolezen malega,puberteta punc vse je blo na kupu...dokler nisem nekega dne padla skup sreci pred zdravstvenim domom...takrat mi je zdravnica dala mislit ker mi je povedala to so prvi koraki k infarktu...pa komaj trideset stara...in tudi jaz sem si hotela vtepst v glavo da si ne morem privoscit pregorevosti...kdo bo pa otroke rihtu...
naucila sem se jokat,pokazat mojo nemoc in tudi prasat za pomoc...in si vzet cas tudi zame...
pa se vedno vcasih pregorim,obupam takrat poklicem prijateljico in se pogovorim,berem forum in ko vidis se druge stiske da nisi sam pocasi se spet dvignes...pomaga pa tudi dan zalosti in smiljenja ampak samo en dan
Default avatar

katarina

ronka: jaz si tudi včasih (mogoče enkrat na leto) vzamem dan žalosti insmiljenja sama sebi . tako kot praviš ti. en dan. dovolj.
Default avatar

6ica

Nekoč sem sodelovala nekoliko na Monu, zdaj pa bolj malo oz. nič. Pa vseeno včasih brskam po forumih in sem naletela na vašo stran, ker je moja družina tudi enostarševska. Sicer z več otroci, točneje petimi, le da so starejši trije v bistvu že samostojni in imam opravka večinoma le z malima dvema. Sem vdova in ločena, s prvim, pokojnim možem imam 4 otroke in z drugim, ločenim enega. Mala dva sta stara 10 in 3 leta. No, za "ven past" sem imela kar dosti priložnosti, ampak nekako sem zvozila brez psihiatra. Ne vem, zakaj, mogoče mi ni nikoli bilo direkt za obupat, ker sem tak človek. Sva pa z bivšim možem hodila na družinsko terapijo v Krog.Tam sem dobila ogromno. Takoj po ločitvi pa sem izvedela, da imam raka na dojki, očitno je za izpad poskrbelo lastno telo. Na srečo se je vse izteklo v redu. Zdaj se učim poskrbet zase, v prvi vrsti zase. Potem šele za druge. Ker sem dolžna sebi in otrokom zagotovit zdravo mater. To je mogoče slišati sebično, ampak ravno pred kratkim sem izvedela, da se ljubezen do sebe deli na dva kraka, en je skrbeti zase in ko je to izpolnjeno, skrbeti za druge, drugi krak pa je sebičnost. Pa prevečkrat mešamo skrbenje zase za sebičnost...

Na debato zgoraj bi pripomnila tole: Mislim, da otroci morajo videti in vedeti, da ne zmoremo vsega in da znamo zajokati pred njimi. Jaz tega ne znam, ponavadi pobegnem stran, ker so me učili, da moram biti močna zaradi otrok. Ne vem, zakaj? Kako jim boš dal izkušnjo, da nisi vsemogočen, če kdaj ne padeš ven? Pred njimi? To je v meni tako zasidrano, da jim težko pokažem. Se pa trudim.

Tudi jaz sem se večkrat počutila pregoreto bolj v času zakona, ker je bil mož bolj kakor še en otrok, ki kljubuje materi, in ker je bil odrasel in celo moj mož, ostaneš povsem brez moči. Direkt tema se mi je naredila samo enkrat in takrat sem se odločila za ločitev. Zdaj kot slabo leto samska pa imam ogromno energije za postoriti vse okoli hiše, ni še prišlo do obupavanja in pogrešanja partnerja. Morda me še čaka, pa mislim, da imam toliko za opravit s sabo in otroci, da ne bom tako hitro pogrešala. Imam krasno skupino prijateljic, samskih in poročenih, in mi popolnoma pokrijejo potrebo po druženju in zaupanju. Za hčerkico pa bivši krasno skrbi in je večkrat pri njemu, tako da je takrat čas samo zame, za kakšne pobege v štacune, klepete in pospravljanje. Ker pospravljam zelo rada, sploh premikam pohištvo, samo imet moram veliko veliko časa na kupu. Ampak ne mislit, da imam pospravljeno....ker sproti pospravljat pa ne znam.

Pozdrav vsem!
Default avatar

teichi

[quote Lena39][quote teichi]v dvostarsevskih druzinah je izorenost lahko hujsa? tega ne razumem...ce zivis kot druzina si tako kot stroske porazdelis tudi delo...da si pa sluzkinja in za vse sama, pa ne vidim smisla v dvostarsevski druzini...[/quote]

Ja Teichi...to je pogosto zapletena matematika, kjer 1+1 ni niti 2 (še manj pa 3) temveč nekje med -1 on 0.
Zamisli si svojo pregorenost, če bi imela na plečih še enega moškega, saj se le-ti pogosto obnašajo kot otroci, pa ne le kot otroci temveč vsaj kot dvojčki ali trojčki....in potem ko se nekaj takih otrok "znebiš" (da ne omenjam njihovih zoprnih mamic) je življenje lahko kot peresce...da ne omenjam prostega časa, ki ga nekateri (vsi žal ne, vsaj tisti katerih otroci nimajo stikov z drugim staršem) pridobimo v času stikov otroka z drugim staršem in podobno. Da o sočutju in pripravljenosti, da mi pomagajo tako sorodniki in prijatelji, znanci in sodelavci sploh ne govorim. Mislim, da za pregorenost v mojem življenju ne bo več prostora : )) (na srečo pa sta tudi otroka že tako velika, da ne potrebujeta več toliko nege kot dojenčki in malčki....)[/quote]


ne tega ne bi tolerirala in bi ga zdavnaj sunila v tazadnjo..bols prej kot kasneje,ker imam tud sebe mal rada in svojo energijo rajs usmerim v otroke in nekaj tudi zase,kot pa enega razvajenega dedca,ki misli,da ga je treba pedenat..
cron