Izgorelost in motnje spomina
Pozdravljeni,
ker ste strokovanjak s področja psihoterapije in zdravljenja izgorelosti, me zanima kakšne so vaše izkušnje z izgorelostjo v povezavi z motnjami spomina?
Sem v 30 letih življenja in že približno 10 let sem podvržena bolj ali manj velikemu stresu, ki ga na trenutke slabo obvladujem. Mislim, da je predvsem težava v mojem dojemanju odnosov z drugimi ljudmi. Sem sicer perfekcionist, rada imam vse urejeno in popredalčkano tako doma in v službi. Že nekaj časa opažam, da imam izredno slab spomin (glede na to, da sem srednjo šolo in fakulteto naredila brez kakršni koli težav, v službi so me imeli za zelo zanesljivo osebo). Moj spomin do nekaj let nazaj je bil res skoraj fotografski, znanje, ki sem ga pridobila tekom izobrazbe, pa sem vedno uspešno uporabljala.
V tem trenutku se mi zdi, da mi je vse skupaj nekako spolzelo iz rok. Spomin se mi je po nekaterih zelo stresnih dogodkih (recimo več nekajtedenskega hujšega stresa) resnično zelo poslabšal. Postala sem zmedena, sama sebi se zdim nezanesljiva. Zaradi tega sem sedaj prestrašena, kako bo z mojim spominom in koncentracijo v prihodnosti. Verjetno to stvar samo še poslabša. Dostikrat se zgodi, da se ne spomnim stvari dan nazaj. Občutek imam kot da v moji glavi prihaja do totalne blokade. Pred ljudmi na višjih položajih v službi ali javnim nastopanjem zmrznem.
Drugih večjih fizičnih težav nimam. Kako uspešna je v tem primeru psihoterapija? Ali se v času izgorelosti in kroničnem stresu res zgodijo fizične spremembe na možganih, ki uničijo predel za spomin in je potem to izgubljeno? Ali vaši klienti, ki imajo take težave, kdaj izboljšajo spomin? Ali se s pozdravljeno izgorelostjo človek lahko vrne nazaj na zeleno vejo?
Za odgovor se vam najlepše zahvaljujem. V primeru, da zame obstaja izboljšanje s terapijo, pa bom vsekakor razmislila za obisk psihoterapevta.
Hvala.
K.L.
Pozdravljeni,
Ja, opisujete tipično zgodbo. Izgorelost ni ena bolezen, ampak je sindrom – to pomeni skupek povezanih simptomov. In ti so lahko zelo različni, so različno močni in se pojavljajo v različnih kombinacijah. Odvisno od okoliščin, osebnostne strukture, trajanja prekomernega izčrpavanja itd. Težave s spominom so značilen simptom izgorelosti. In to ne v eni od prvih faz prekomernega izčrpavanja, ampak pri zelo resni izgorelosti. Tudi težave s spominom so lahko precej različne. Lahko gre za splošno težavo s koncentracijo, lahko za dolgoročni ali kratkoročni spomin, lahko gre za težave s priklicem iz spomina – ko veste, da nekaj veste, pa ne morete priklicati iz spomina. Lahko je posledica izgorelosti močnejše doživljanje strahu – ena vrsta strahu je recimo sram ob avtoritetah ali javnem nastopanju. In je potem težava s spominom le posledica tega strahu. Skratka zadeva je zapletena, ampak na koncu je vse logično. In to logiko raziščemo v okviru psihoterapije.
»Ali se v času izgorelosti in kroničnem stresu res zgodijo fizične spremembe na možganih, ki uničijo predel za spomin in je potem to izgubljeno?« Pri dolgotrajni izpostavljenosti stresu lahko pride do določenih sprememb tako na telesnem kot psihološkem nivoju. Vendar pa ne v tem smislu, da bi vam skurilo spomin. Motnje spomina glede na moje izkušnje izzvenijo po določenem času rehabilitacije. So pa določena stanja, ki so pogost spremljevalec izgorelosti in lahko trajno spremenijo možgansko strukturo. Tak primer bi bila huda depresivna epizoda.
»Kako uspešna je v tem primeru psihoterapija?« Največji del uspeha je odvisen od klienta – koliko je motiviran za spremembe. Deloma pa je uspeh odvisen tudi od usposobljenosti terapevta. Rad bi vas opozoril na zanimiv pojav, ki ga ja razbrati iz vašega zapisa. Namreč, ta isti psihološki mehanizem, s katerim se oseba žene čez vse meje, opravlja še eno funkcijo. To je, da osebi napačno prikazuje realnost. Kar je logično, saj če bi ta oseba ustrezno videla realnost, bi se že zdavnaj ustavila in uravnotežila svoje življenje ter sploh ne bi izgorela. Karikirano vaš zapis berem takole: »Joj, malo sem skurjena, ampak nič hujšega. Sem na to tudi malo ponosna. Že 10 let borbam v ful stresnem okolju in to zanesljivo ter nasploh perfektno. Mela sem fotografski spomin. Ni da ni. No zdaj me pač malo ta spomin baše. Bom vprašala terapevta, če ima to kakšne trajne posledice. Če bo rekel, da nima, pa lahko borbam naprej. Če bo res treba, se bom že enkrat kasneje ukvarja s tem problemom…«
Ne vem, če neka taka logika drži tudi za vas. Približno taka je bila moja. Pa nasploh vsakdo, ki izgoreva, bi nekaj podobnega rekel. Za kaj gre? Da je taka interpretacija realnosti močno zgrešena. Odgovorita si na vprašanje: kako resen zdravstveni problem imam? Od 0 do 10. Zdaj pa pomislite, da bi 100 naključnih ljudi na cesti do najmanjše podrobnosti poznalo vašo zgodbo. In potem bi njim postavili vprašanje: kako resen zdravstveni problem ima kislalimona? Koliko bi bil njihov povprečni odgovor od 0 do 10? Dobra stvar je, da vas ni še zapustil smisel za humor – mislim, da vaš nadimek.
Lep pozdrav,
Uroš Drčić
Hvala g. Uroš za vaš odgovor.
Citiram vaš odgovor:
»Joj, malo sem skurjena, ampak nič hujšega. Sem na to tudi malo ponosna. Že 10 let borbam v ful stresnem okolju in to zanesljivo ter nasploh perfektno. Mela sem fotografski spomin. Ni da ni. No zdaj me pač malo ta spomin baše. Bom vprašala terapevta, če ima to kakšne trajne posledice. Če bo rekel, da nima, pa lahko borbam naprej. Če bo res treba, se bom že enkrat kasneje ukvarja s tem problemom…«
V bistvu bi se rada čimprej začela ukvarjati s to problematiko. Zanimalo me je le, ali imate pozitivne izkušnje, da se spomin povrne oz. izboljša ter da se s tem izboljša tudi kvaliteta življenja. Vaše mnenje veliko pomeni, saj se verjetno dnevno srečujete z ljudmi, s posledicami izgorelosti, ne vem pa, če je tudi v njihovem primeru slaba spominska kapaciteta in koncentracija glavna težava.
V mojem primeru je to zame izredno zaskrbljujoče, o tem dnevno razmišljam, ker se bojim, da se bo stanje slabšalo, saj sem na stresorje slabo odporna. Demence, sploh v sklopu Alzheimerjeve bolezni pa so bojazen veliko posameznikov, ki se starajo. Kaj hujšega, če ti glava ne dela.
Zanima me še, koliko časa traja proces zdravljenja v takem primeru in v kolikšnem času ponavadi dosežete izboljšanje? Domnevam, da spomin nikoli ni več isti, vendar boljši, s tem pa tudi drugačen način življenja.
Hvala za vaš čas in odgovor.
Pozdravljeni,
rehabilitacija po izgorelosti traja med 2 in 4 leta, lahko tudi dlje. To ne pomeni, da je oseba toliko časa na bolniški ali toliko časa hodi na psihoterapijo, ampak toliko časa potrebuje psihofizični sistem, da se vrne solidno stanje. Če ne gre za kako drugo bolezen in če boste dali psihofizičnemu sistemu možnost, vam bo spomin kmalu deloval spet enako dobro kot pred izgorelostjo. Če boste nadaljevali v istem slogu, pa se bo seveda stanje slabšalo. Pa ne samo spomin in koncentracija.
Izboljšanja ne dosežem jaz, ampak klinet sam. In to takrat, ko preklopi iz načina “V bistvu bi se rada čimprej začela ukvarjati s to problematiko” v način “jutri bom naredila prvi korak” Vrag pri izgorelosti je, da ravno zaradi osebnostne strukture, s katero se oseba pripelje do izgorelosti, hkrati ne vidi v kako resnem stanju je. To je podobno kot bi imeli dvojni zlom stegnenice in bi rekli “V bistvu bi se rada čimprej začela ukvarjati s to problematiko”? Koliko časa traja, da klienti opazijo izboljšano počutje? Odvisno od številnih faktorjev. Lahko je par dni umika od stresnih faktorjev, lahko pa traja pol leta ali več. Predvsem odvisno kaj je klient pripravljen spremeniti na zunaj in kaj od znotraj.
Izkušnje pri obravnavi izgorelosti kažejo, da je ključno v kateri točki nekdo reče zdaj je pa dovolj. Nekateri si to rečejo hitro, nekateri ko je že zelo hudo, nekateri pa tudi nikoli. Na portalu imamo dogovor, da moderatji na isto temo odgovorjamo največ 2x, tako, da sva s tem odgovorom izčrpala kvoto.
Lep pozdrav,
Uroš Drčić