ali naj grem v bolniško
Pozdravljeni,
stara sem 57, delam v računovodstvu. Sem kar pridna, ne hodim na bolniško, delo pa mi nalagajo non stop. Ravno danes sem spet dobila dodatno delo, ki bo trajalo non stop, na dopust že zdaj ne morem skoraj nikoli, nalagajo in nalagajo. Nisem navajena hoditi na bolniško, a tokrat smatram, da mi je vsega preveč. Potem vedno hitim, hitim, kajti nadur ne plačajo, delo je narejeno, šef pobere smetano.
Kaj naj storim, v trebuhu imam kepo, možu sem doma rekla, da bi se najraje f…..a, pa je rekel, da sem nora. Kaj naj rečem zdravnici, če grem do nje, ne znam nakladat, prosim za nasvet. LP
Nimaš ji kaj nakladat, poveš ji da si preobremenjena….pač tako kot si tuki napisala in da ker pač dopusta ne dobiš, bi prosila za kakšn dan bolniške da pridš h seb.
[/quote]
Še prej pa poveš šefu, da več kot toliko v delovnem dnevu ne moreš narediti. Če vas ni dovolj, naj še koga zaposli. Organizacija dela je njegova odgovornost. Ti svoje delo opravljaš dobro in odgovorno, več kot toliko pa ne zmoreš, ker se enostavno ne da. Plačana si za 8 ur dnevno, delala boš po 8 ur dnevno. Dodatno delo pa šefu nesi na mizo in naj ga naredi on sam oziroma naj najde nekoga, ki ga bo naredil. Ti ga ne boš, ker imaš že svojega dela dovolj. Pika.
Gledam pri kolegici, kaj se v njihovi firmi dogaja. Ena je dala odpoved, ena je šla na bolniško, njuno delo so pa razdelili med ostale zaposlene, ki imajo že svojega dela dovolj. Tak sistem deluje samo na kratek rok, torej za neko prehodno obdobje, v katerem mora podjetje intenzivno iskati nove zaposlene. Dlje kot toliko pa ne, ker ljudje pregorijo.
Tudi šefa mora kdo kdaj postaviti na realna tla, če ima take nerealne in izkoriščevalske ideje. Če se ti ne boš postavila zase, se tudi nihče drug ne bo.
Saj pred dvemi leti je šla kolegica v pokoj, razdelili so med dve, ki sva ostali. Medve delava non stop, sedaj se je pojavilo spet novo delo, ajde spet dodelili meni. Vsega imam dovolj, pa rada hodim v službo. Ampak, če bom manjkala en teden, me bo vse počakalo, lahko krepnem, ko pridem nazaj. Če hočem manjkat, moram za dva, tri mesece, pa tega nisem navajena.
Lej, če res ne zmoreš več, pač pejd do zdravnice in ji to bp povej. Reč ji da si obremenhena, pod stresom…in da tak tempo več ne zmoreš, da pač rabš počitek drugač se ti bo zmešal. Če sama ne boš poskrbela za svoje zdravje, ne bo poskrbel noben drug.
In ja, kot je Tisa napisala, bi to morala tud šefu povedat, da pač imata dela full preveč jn naj zaposli še koga.
Točno tako, delat je treba v okviru realnih in sprejemljivih zmožnosti. Pregorelosti na delovnem mestu je vedno več, ker bi vsak rad obdržal šiht in se zato boji reči NE! Verjemi, ne želiš si takega statusa. To med drugim pomeni tudi obiskovanje psihiatrije in navsezadnje te ne bodo več zaposlili za 8 ur ampak le še za polovični delovni čas, ker obstaja sum, da bo le še slabše, če boš po 8 ur garala… Nima smisla res, nase moraš tudi mislit, zdravje je samo eno in treba ga je cenit.
Lp
Lej, če res ne zmoreš več, pač pejd do zdravnice in ji to bp povej. Reč ji da si obremenhena, pod stresom…in da tak tempo več ne zmoreš, da pač rabš počitek drugač se ti bo zmešal. Če sama ne boš poskrbela za svoje zdravje, ne bo poskrbel noben drug.
In ja, kot je Tisa napisala, bi to morala tud šefu povedat, da pač imata dela full preveč jn naj zaposli še koga.
[/quote]
Se strinjam z južno, le eno reč bi spremenila. Iz izkušenj vem, da lahko še tako polagaš nadrejenim na srce, da je dela preveč, da tako ne gre, da bi rabili še koga…….ne bo pomagalo. On vidi delo narejeno in to je vse, kar ga zanima. Zato mu ne govori, ampak pokaži. Pa tvoja sodelavka tudi. Naj delo ostaja, naj ne bo končano do roka, če bo preveč pritisnil, pojdi na doooolgo bolniško. Pa bo prisiljen spremeniti stvari in še koga zaposliti. Ker bo imel le dve možnosti: en človek več ali pa neopravljeno delo. To je edini način. Dokler pa bo vse narejeno, lahko jamraš 10 ur na dan, pa ne bo nič zaleglo.
Dve leti že hodim okrog kardiologa zaradi močnega srčnega utripa čez noč in med dnevom.
Mislim, da je vse to res stres. Ali mi priporočate obiskati zdravnico in prositi za psihiatra?
Da bom vsaj dobila staž na podlagi izvida specialista. Hvala suchi, tudi glih en popravek
res je šefom se ne splača govorit, rečejo, da se ti ne da delat.
Vzemi resno ta zapis. Pri tvojih letih ti zaradi prekurjenosti (ki je resno stanje, zahteva večmesečno bolniško, včasih celo hospitalizacijo, stanje se popravlja zelo počasi, v neredkih primerih nikoli popolnoma), grozi tudi infarkt ali kap. Verjemi, da te tvoj izkoriščevalski šef potem ne bo več povohal, bo pa hitro našel nadomestilo zate. Nobene medalje za zasluge ne pričakuj. Kaj pa bo s teboj, pa razmisli. Ali je vredno reskirati zdravje, celo življenje za njegovo rit?
Vzemi resno ta zapis. Pri tvojih letih ti zaradi prekurjenosti (ki je resno stanje, zahteva večmesečno bolniško, včasih celo hospitalizacijo, stanje se popravlja zelo počasi, v neredkih primerih nikoli popolnoma), grozi tudi infarkt ali kap. Verjemi, da te tvoj izkoriščevalski šef potem ne bo več povohal, bo pa hitro našel nadomestilo zate. Nobene medalje za zasluge ne pričakuj. Kaj pa bo s teboj, pa razmisli. Ali je vredno reskirati zdravje, celo življenje za njegovo rit?
[/quote]
Mogoče bo, če bo večkrat prebrala odebeljeno, počasi vendarle začenjala razumeti, da je med normalno in preveliko količino dela velika razlika.
In da reči ‘Ne!’ v takšnem primeru nikakor ni lenoba, ampak zdrava pamet!
Ravno zato, ker si do sedaj imela veliko raje svojega šefa, firmo in delo kot sebe, te telo opozarja, da slabo ravnaš z njim. Ne bodi nespametna še naprej in ne prevzemaj svojega dela tako, kot da ga ne more in ne zna opraviti nihče drug kot samo ti. Boš presenečena, ko boš ugotovila, da nisi nenadomestljiva. Vsak zdravnik ti bo dal bolniško, ostani doma vsaj 14 dni da se spočiješ. Nič ne rabiš psihiatra ampak obnovitev svojih moči. Na en način te razumem, ker sem tudi sama nagnjena k temu, da ne smem zboleti, da moje delo ne more čakati.
Še boljše pa je, če iščeš bolj normalnega delodajalca, če je ta gluh in nečloveški. Kar poglej, kakor pravijo, delavcev že lep čas primanjkuje, če se ne motim, so tudi računovodje med njimi. Dobro reši.
meni se je to zgodilo že pri 24. Veliko dela in odgovornosti je načelo zdravje. Vsakodnevne driske na poti v službo, bolečine v želodcu….pač preveč sekiranja. Šel do osebne zdravnice..med pogovorom nisem zdržal in sem se razjokal. Takoj dobil mesec bolniške,… moje delo za čas bolniške prevzel zunanji izvajalec. In tudi ko sem se vrnil v službo je bilo z vodstvom firme dogovorjeno da mi priskoči na pomoč, ko zagusti.
Ko sem se vrnil me nihče v firmi ni gledal postrani ampak so mi stopili naproti.
Se strinjam z južno, le eno reč bi spremenila. Iz izkušenj vem, da lahko še tako polagaš nadrejenim na srce, da je dela preveč, da tako ne gre, da bi rabili še koga…….ne bo pomagalo. On vidi delo narejeno in to je vse, kar ga zanima. Zato mu ne govori, ampak pokaži. Pa tvoja sodelavka tudi. Naj delo ostaja, naj ne bo končano do roka, če bo preveč pritisnil, pojdi na doooolgo bolniško. Pa bo prisiljen spremeniti stvari in še koga zaposliti. Ker bo imel le dve možnosti: en človek več ali pa neopravljeno delo. To je edini način. Dokler pa bo vse narejeno, lahko jamraš 10 ur na dan, pa ne bo nič zaleglo.
[/quote]
To da bi morala šefu povedat, sm misla že prej, ko se je delo povečal, ko je šla ena v penzijo. Če so prej lahk bile 3, bi lahk 3 bile tud po tem.
Drugač se pa strinjam s tabo. Valjda da ne bo zaposlil nobenga novga, če obe vse nardita pa še to v roku, ker ne plača nadur. Sta pač tega sposobni, pa ni važn kako.
Obe bi mu morale že TAKOJ ko se je delo povečal, lepo povedat da ne zmorta vsega same. Če ne bi zalegl, puščat delo nedokončano. Potem bi se mogoče mal zamislil.
Zdej pa je itak avtorica že čist izčrpana, tako da ji zdej ne preostane druzga kot da gre na bolniško, seveda če je pametna.
Jaz sem tudi danes doma. Pred NL sem en teden delala po 10 do 12 ur, da sem zaključila vsaj nekaj, po NL pa tudi po 12 ur, ker nas je premalo. Ko sem prišla, nas je bilo 5, zdaj sva ostali 2. Zjutraj nisem mogla iz postelje, napisala sem sms nadrejeni in mail zdravnici, da sem doma. Vzela bom toliko bolniške, kolikor mi bodo dali. Nismo dobili ne božičnice, nimamo pametnih plač (okoli 800 neto), dopusta samo 20 dni, vse najnižje po zakonu, nadure s težavo plačajo in to tako mizerno, da bi se zjokal. Sem sesuta.