Stalno imam stresne dogodke
Leto 2018 je zame zelo stresno. Pravzaprav se že od začetka februarja do sedaj stalno dogaja, da sem pod stresom. Letos je moja družina bila že tolikokrat pri zdravniku, kot po mojem eni ne v celem življenju, stalno je en bolan ali poškodovan, potem se dogaja še kraja, prometna nesreča, pokvari se pralni stroj, pri hiši večje popravilo, sploh ne vem več kaj vse. Želim si en teden, brez stresa, brez obiska zdravnika, brez kakšnih nesreč, brez karkoli, samo služba, dom in spanje, brez pripetljajev. Prosim za malo pozitivne energije, ker ne vem več kaj naj naredim, občutek imam da imam preveč na ramenih, a če bom popustila bo vse še slabše. Hvala!
Sama sem šla skozi težke trenutke, ločitev, izguba službe, izguba stanovanjskega prostora,…
in naključno naletela na to knjigo Veličastni Saturn, avtor Adrian P.Kezele, jo prebrala, in ja, vsi imamo na tak ali drugačen način obdobja, nesreč, težkih trenutkov. To je čas, ko v tvojem znamenju potuje Saturn, traja 7 in pol let, in se pojavi vsaj 2 – 3 x v življenju.
http://www.dvostrukaduga.hr/wp-content/uploads/2014/11/Velicanstveni-Saturn-IP.pdf
Odstresaj…
Ko boš stvari počela zato ker hočeš in se ne boš sekirala kaj bo, če bo in ali sploh bo in ne zato ker misliš da moraš, bo tvoje življenje veliko manj stresno.
Nekaj kar počneš zato ker hočeš namreč ne povzroča stresa. :-))
Avtorica, malo spusti. Niso vsi dogodki na tvojih ramenih. Vecino opisanih stvari,ki jih omenjas,zate direktno niso stres. Glej,ljudje pac zbolevajo-ni tvoja krivda. Stroji se pac kvarijo-zato so servisi. Itd itd. Postavi si zdrave prioritete,da te tole sekiranje res ne privede v kaksno bolezen. Pazi predvsem nase in na druzino. Srecno.
Avtorica, jaz ti pa predlagam teden – dva dopusta ali bolniške. V glavnem časa zase. Ker s tem, da funkcioniraš utrujena imaš več priložnosti za nesrečo in bolezen. Ko smo izčrpani pride do napak, ki imajo lahko velike posledice (doma, v službi). Če si ne boš vzela malo fraj lahko pride do izgorelosti, iz tega pa se človek ne izvleče tudi po pol leta in več…
Zivljenje gre naprej. Danes ljudje vecktat zgubijo sluzbo, dobijo novo. Avtomobili se pokvarjajo, ker je masovna proizvodnja, vec stresa, vec informacij in odvisno od nasega karakterja kako dozivljamo te nase dogodke. Nekateri flegma, nekateri krivo, nekateri postanejo pasivni, nekateri aktivni, eni ne zdrzijo….to smo mi ljudje. Vsem se to dogaja, nihce ni izuzet.
Bolj, ko se obremenjuješ z dogodki slabše je in še več slabih dogodkov se potem nalaga v tvojem življenju.
Svetujem ti delo na sebi. Živi za ta trenutek, za trenutek tukaj in zdaj , brez misli. Vem, da je težko ne misliti, a z vajo se je mogoče naučiti. Predvsem pa sprejemaj stvari take kakršne so, sprijazni se z njimi, saj je prav vsaka stvar za nekaj dobra. Predvsem pa optimistično glej naprej, kajti prav vsaka situacija, tako negativna kot pozitivna, se slej ko prej za nekaj časa konča. Naša življenja so, kot valovi, enkrat smo zgoraj…drugič na dnu. Pomembno je, da si ne dopustimo, da bi nas zlomilo, zato ti svetujem, da delaš na sebi. Prični z jogo in branjem knjig, ki podajajo znanja o tem kako si lahko povsem izboljšamo življenje. Z močjo pozitivnih misli in z voljo. Izključno od nas samih je odvisno ali bomo dopustili, da nas kak dogodek ali oseba prizadane ali ne. In zakaj bi dopustili, da nas prizadane, ko pa se potem zaradi tega slabo počutimo? Svetujem ti knjige pisatelja Eckarta Tolleja.
Verjamem, da ti ni lahko vendar jaz takoj podpisem, da zamenjam s teboj… jaz namrec sploh ne morem govoriti o stresu ampak o vsakodnevnih sokih. Najhuje mi je v sluzbi (DU), kjer dozivljam taksen mobing, da se sodelavki v pisarni otrpneta, ko se vodja vsakodnevno dere name, me ponizuje in mi grozi. In to ze celo letosnje leto, dan za dnem. Vcasih je kaksen dan predaha, ker je odsotna… Problem je v tem, da nima znanja, ne prenese pohval na moj racun, pa se dosti visjo izobrazbo imam, obvladam pa svoje podrocje v nulo, pa se izredno hitra sem… in vse to je vzrok za njeno izzivljanje…
Nimam vec moci, ne fizicne, ne psihicne. Tako sem utrujena, da se ne spoznam vec… zvecer kljub grozni utrujenosti ne morem zaspati, ponoci se veckrat zbudim, tezko zaspim nazaj, ker je v mozganih takoj situacija v sluzbi… zjutraj se pocutim kot zombi…
Ne vem, pocutim se kot kup pepela v katerem ni niti koscka zerjavice vec…
Poleg tega so se pred parimi leti prek noci pojavile zdravstvene tezave…
Doma sem bila vseskozi sama za vse… pred casom sem temu naredila konec.
Zelim dobiti energijo in moc vendar nimam vec recepta…
Nisem se obupala, se vedno verjamem, da bo tudi meni po dolgih letih posijalo soncece…
Kot je nekdo zgoraj napisal, traja taksno obdobje 7,5 let… torej moram potrpeti se en mesec :-).
Draga avtorica, ne vem, ce ti bo kaj v pomoc ampak vedi, da je veliko ljudi se v hujsem stresu in se jim dogajajo se hujse stvari… pa prezivijo. Ce ni kaj zdravstveno kriticnega, se nam ni za bati.
Verjemi v zo, da je vsaka stvar za nekaj dobra.
Vse dobro ti zelim 🙂
a lahko to mal bolj rrazsiris-razlozis?:)
[/quote]
Ne bim v njenem/njegovem imenu. Verjetno v smislu, da nas negativne situacije prebujajo in kličejo po spremembah. Da se iz njh kaj naučiš, dodaš nove vrednote, odstraniš nepomembne ali odslužene ali škodljive. Da tudi te situacije razdelaš, spremeniš, kar lahko, namesto, da se glava tišči v pesek s fasadnim nasmeškom.
Važno, da ne obupate. Oziroma, ne vztrajate na stvareh, ki se jih spremeniti ne da.
Sadomazohist na kvadrat!
[/quote]
Jaz pa razumem, kaj hoče povedat in ima prav. Namreč da se učimo, pridobivamo modrost in vrednote bolj skozi težke trenutke in preizkušnje kot takrat, ko nam gre vse po maslu. Takrat vsi obvladamo življenje. Iz kakšnega testa smo in kako močni smo se pokaže šele, ko gremo skozi težka obdobja. In da je v redu, če si dovolimo biti žalostni, jezni, da priznamo ranljivost in vse to prehodimo in premagamo, namesto da ta čustva tlačimo in se pretvarjamo, da je z nami vse ok, ker tako se negativna čustva vedno bolj zažirajo v nas in nas začnejo obvladati, tudi če se tega sploh ne zavedamo. Počasi pride tako daleč, da ne najdemo več izhoda iz teh čustev. In šele ko žalost odkrito priznamo in se z njo spopademo, jo lahko premagamo in smo spet srečni.
Mogoče se motim, a jaz tako razumem tisti post in če je mišljeno tako, se s tem strinjam.