Med.Over.Net

Izgorelost

Odgovarjajo: mag. Uroš Drčić, specializant psihoterapije in transakcijski analitik svetovalec (TAC)

Burn out sindrom, izgorelost zaradi dela, adrenalni zlom, anksioznost in depresija v povezavi z izgorelostjo in zdravljenje izgorelosti. Kakšni so znaki, kako ukrepati v različnih stopnjah izčrpanosti in o posledicah izgorelosti. Kdo ima predispozicije za izgorelost in o preventivi?

mag. Uroš Drčić , specializant psihoterapije in transakcijski analitik svetovalec (TAC)

Uroš Drčić

Je specializant psihoterapije in transakcijski analitik svetovalec (TAC). Je direktor zavoda Revita, center za svetovanje in izgorelost, kjer vodi prakso individualne, partnerske in skupinske psihoterapije ter psihosocialnega svetovanja. Skozi leta psihosocialnega dela je tudi na podlagi lastne izkušnje izgorelosti dal poseben poudarek pomoči osebam s težavami s prekomernim izčrpavanjem. Vodi tudi svetovalno skupino prav za osebe s takimi težavami. Znanja in veščine s področja psihoterapije je pridobil v okviru študija na Univerzi Sigmunda Freuda ter specialističnega študija psihoterapije transakcijske analize na Psihopolis inštitutu pod mentorstvom priznanega psihoterapevta Zorana Milivojevića, TSTA. Je član Mednarodne zveze za transakcijsko analizo (ITAA). Poleg privatne prakse je Uroš v preteklosti več let delal kot psihoterapevt v programu za psihosocialno rehabilitacijo zasvojenih s prepovedanimi drogami Društva Projekt Človek.

v riti sem a ni se morem pomagat

Default avatar

90Neža

Trenutno sem čist v podnu. Doma bolezen (mami, tast).
Imam tretješolca in najstnika, ki ga konkretno razmetava. Požrl mi bo živce.
V službi sem že popolnoma izmozgana. Delam z otroci s posebnimi potrebami. Sva dve, ona je magistra s tega področja, a od nje ni nič. Šefica jo je spravila v službo a s to smrkljo ni nič. Skos je na bolniški, ko dela, jamra kako je grozno, da naj jaz da me bolj upoštevajo...:(
Ne morem več. Ko grem domov se vsak dan zjočem, saj nočem, da vidijo kako sem v resnici :(
Mož bi rad da sem polna energije, skos naspiderana, jaz pa ne spim, pretvarjam se, da sem ok, čeprav itak opazijo da sem v sesulu. Najraje bi umrla. Nikogar nimam, da mu potožim, da sem psihično in fizično uničena. Mož me kao razume, a vidim, da ga bremenim.
Kako naj se poberem? Nimam volje za it med ljudi, zabave bruh...ko bi vsaj na hiter lahko umrla:(
Default avatar

Jaz isto

Jaz isto, le da sem 1.letnik in sem zamenjala solo in sem tudi cisto na podnu od vsega. Jaz sem si sla v lekarno s starsi iskat pomirjevalni caj, Dominor tablete in pa se neke kapsule. In me lepo pomiri. Prej sem bila pa zivcna razvalina (ker zdaj imamo to obdobje ko imamo po 3-4 teste/sprasevanja na teden). Pojdi v lekarno, jaz si vzamem na dan 1 uro casa zase pa tudi, ce imam nevem koliko dela. Zdravje je najpomembenjse. Pojdi na sprehod v gozd, jaz delam tudi meditacije. V knjiznici si sposodi kaksno knjigo o zivljenju,o pozitivnem misljenju. Ce zelis ti lahko napisem naslove. Drzi se, vse bo v redu:)
Default avatar

Gjufff

Zdravo.

Jaz bi te lepo prosil za naslove parih knjig. Hvala ti.
Default avatar

Pasijonka za umiritev

Na Vodnikovi 123, Ljubljana, vpišeš v brskalnik, imajo naravne pasijonkine kapljice, na vodni osnovi. Za začetek.
Delujejo na sproščanje mišic, urejujejo delovanje možganov itd. Ne zasvojijo.
So tudi za otroke.

Pri delu z otroki prosi za dodatno delovno pomoč, naj se s tem ukvarja direktorica, kar je tudi njeno delo. Doma pa si obveznosti enakovredno razdelite, predvsem naj ima vsakodnevne obveznosti tudi najstnik.
Default avatar

naredi konec

poskusi najti drugo zaposlitev

90Neža je napisal/a:
Trenutno sem čist v podnu. Doma bolezen (mami, tast).
Imam tretješolca in najstnika, ki ga konkretno razmetava. Požrl mi bo živce.
V službi sem že popolnoma izmozgana. Delam z otroci s posebnimi potrebami. Sva dve, ona je magistra s tega področja, a od nje ni nič. Šefica jo je spravila v službo a s to smrkljo ni nič. Skos je na bolniški, ko dela, jamra kako je grozno, da naj jaz da me bolj upoštevajo...:(
Ne morem več. Ko grem domov se vsak dan zjočem, saj nočem, da vidijo kako sem v resnici :(
Mož bi rad da sem polna energije, skos naspiderana, jaz pa ne spim, pretvarjam se, da sem ok, čeprav itak opazijo da sem v sesulu. Najraje bi umrla. Nikogar nimam, da mu potožim, da sem psihično in fizično uničena. Mož me kao razume, a vidim, da ga bremenim.
Kako naj se poberem? Nimam volje za it med ljudi, zabave bruh...ko bi vsaj na hiter lahko umrla:(
Default avatar

Povejdrugim

Baldrijanove kapljice za zivcke. Stres je hudic, izgorelost pa sploh. Povej drugim, da imas dost in zjokaj se fajn, ker res pomaga, da se vsaj mal zberes.
Default avatar

zgleduj se po sodelavki

Za začetek pojdi do osebnega zdravnika in prosi za teden bolniške. V tem času si naredi plan kako boš preživela december. Opusti, kar ne zmoreš. Pubertetnik bo v puberteti tudi, januarja.
Jej zdravo in prosi moža naj te vsak dan (1 teden) pelje na sprehod v naravo.
To je tako, na hitro.

Pri delu z otroki s posebnimi potrebami je problem, da je napredek tako minimalen, da potrebuješ neko zunanjo potrditev, da dobro opravljaš svoje delo. Sama se več povezujem s starši. Od njih dobim spodbudo za delo za naprej.
Pri pubertetnikih (ga tudi imam, pa ne enega) je pa tako, da nas zelo rabijo, samo so res, res naporni. Od svojih si vzamem dopust en vikend na mesec. Še tako se včasih komaj bremzam, da ju ne pretepem, tudi, če sta že oba večja od mene. Če bi ju, bi se mi tako ali tako samo smejala.
Pri tem je tudi problem v tem, da ti fantje jedo nonstop. Skuham kosilo in me po treh rihtah zvrhanih krožnikov vprašata če bom kaj spekla za malico. Je kot, da bi metala v nenasitno žrelo. Če ju ne nahranim dovolj hitro, postaneta hujša kot mali otroci. Tečna, prepirljiva in nesramna.
Če zaključim. Čeprav bi še lahko pisala. Vzemi si čas zase. Predlagam, da najprej na račun službe (bolniška), nato pa tudi na račun družine.
Default avatar

Jaz isto

Naslovi knjig :
- Norman Vincent Peale - Moč pozitivnega mišljenja
- Don Miguel Ruiz - Štirje dogovori
- Alessandro Baricco - Mr. Gwyn
- Eckhart Tolle - Živeti v sedanjem trenutku
- Katie Byron - Ljubiti življenje takšno kot je
- Louise Hay - Življenje je tvoje, Zmorem, Nikoli ni prepozno.. (veliko jih je)

Te so meni super pa sigurno sem kaksno pozabila. Upam da Vam bo pomagalo:)
Default avatar

še jaz

Kot so ti že drugi svetovali, delegiraj delo in obveznosti, nisi dolžna vse počet sama, to vodi v izgorelost.
Pogovori se s šefico glede sodelavke itn. Pogovori se z možem, kaj lahko on stori za pomagat, npr. tudi pri vzgoji.
Par stvari glede najstnikov:
http://4d.rtvslo.si/arhiv/turbulenca/174504127

Drži se.
Default avatar

Pasijonka

zgleduj se po sodelavki je napisal/a:
Za začetek pojdi do osebnega zdravnika in prosi za teden bolniške. V tem času si naredi plan kako boš preživela december. Opusti, kar ne zmoreš. Pubertetnik bo v puberteti tudi, januarja.
Jej zdravo in prosi moža naj te vsak dan (1 teden) pelje na sprehod v naravo.
To je tako, na hitro.

Pri delu z otroki s posebnimi potrebami je problem, da je napredek tako minimalen, da potrebuješ neko zunanjo potrditev, da dobro opravljaš svoje delo. Sama se več povezujem s starši. Od njih dobim spodbudo za delo za naprej.
Pri pubertetnikih (ga tudi imam, pa ne enega) je pa tako, da nas zelo rabijo, samo so res, res naporni. Od svojih si vzamem dopust en vikend na mesec. Še tako se včasih komaj bremzam, da ju ne pretepem, tudi, če sta že oba večja od mene. Če bi ju, bi se mi tako ali tako samo smejala.
Pri tem je tudi problem v tem, da ti fantje jedo nonstop. Skuham kosilo in me po treh rihtah zvrhanih krožnikov vprašata če bom kaj spekla za malico. Je kot, da bi metala v nenasitno žrelo. Če ju ne nahranim dovolj hitro, postaneta hujša kot mali otroci. Tečna, prepirljiva in nesramna.
Če zaključim. Čeprav bi še lahko pisala. Vzemi si čas zase. Predlagam, da najprej na račun službe (bolniška), nato pa tudi na račun družine.
Hehehe, si mi polepšala dan, hvala.
Mulariji tudi pasijonka kapljice, nič ne škodijo.
Default avatar

Bobu je treba reči bob

naredi konec je napisal/a:
poskusi najti drugo zaposlitev

90Neža je napisal/a:
Trenutno sem čist v podnu. Doma bolezen (mami, tast).
Imam tretješolca in najstnika, ki ga konkretno razmetava. Požrl mi bo živce.
V službi sem že popolnoma izmozgana. Delam z otroci s posebnimi potrebami. Sva dve, ona je magistra s tega področja, a od nje ni nič. Šefica jo je spravila v službo a s to smrkljo ni nič. Skos je na bolniški, ko dela, jamra kako je grozno, da naj jaz da me bolj upoštevajo...:(
Ne morem več. Ko grem domov se vsak dan zjočem, saj nočem, da vidijo kako sem v resnici :(
Mož bi rad da sem polna energije, skos naspiderana, jaz pa ne spim, pretvarjam se, da sem ok, čeprav itak opazijo da sem v sesulu. Najraje bi umrla. Nikogar nimam, da mu potožim, da sem psihično in fizično uničena. Mož me kao razume, a vidim, da ga bremenim.
Kako naj se poberem? Nimam volje za it med ljudi, zabave bruh...ko bi vsaj na hiter lahko umrla:(
Ne vem, zakaj bi se vedno odstranjevalo tiste, ki so delavni in skrbni! Povsod tako.
Naj pride direktorica v skupino in naj neposredno dela z otroki, potem bo pa že končno poštimala, kar bi že davno morala.
Nihče od delavcev ne prijavlja odgovornih, ki svoje delo, ki ga ne opravljajo, prelagajo na že tako preobremenjene tiste, ki pa delajo!

Enkrat bo bobu treba reči bob!
Default avatar

šok terapija

Pasijonka je napisal/a:
zgleduj se po sodelavki je napisal/a:
Za začetek pojdi do osebnega zdravnika in prosi za teden bolniške. V tem času si naredi plan kako boš preživela december. Opusti, kar ne zmoreš. Pubertetnik bo v puberteti tudi, januarja.
Jej zdravo in prosi moža naj te vsak dan (1 teden) pelje na sprehod v naravo.
To je tako, na hitro.

Pri delu z otroki s posebnimi potrebami je problem, da je napredek tako minimalen, da potrebuješ neko zunanjo potrditev, da dobro opravljaš svoje delo. Sama se več povezujem s starši. Od njih dobim spodbudo za delo za naprej.
Pri pubertetnikih (ga tudi imam, pa ne enega) je pa tako, da nas zelo rabijo, samo so res, res naporni. Od svojih si vzamem dopust en vikend na mesec. Še tako se včasih komaj bremzam, da ju ne pretepem, tudi, če sta že oba večja od mene. Če bi ju, bi se mi tako ali tako samo smejala.
Pri tem je tudi problem v tem, da ti fantje jedo nonstop. Skuham kosilo in me po treh rihtah zvrhanih krožnikov vprašata če bom kaj spekla za malico. Je kot, da bi metala v nenasitno žrelo. Če ju ne nahranim dovolj hitro, postaneta hujša kot mali otroci. Tečna, prepirljiva in nesramna.
Če zaključim. Čeprav bi še lahko pisala. Vzemi si čas zase. Predlagam, da najprej na račun službe (bolniška), nato pa tudi na račun družine.
Hehehe, si mi polepšala dan, hvala.
Mulariji tudi pasijonka kapljice, nič ne škodijo.
Tudi jaz sem pomislila na to. Če jo je šefica spravila v službo, naj tudi čisti drek za njo. Počakaj, da gre v bolniško in potem takoj, še isti dan popoldne k zdravniku, izgorelost, solze, uničenost,...bolniška teden do dva. Ko prideš nazaj, pa enostavno reči, da ti je delo tako naporno, da ko delaš sama, da se ti zdravje takoj poslabša, tako da naj kar računajo, ko bo magistra na bolniški, da boš ti tudi. Za delo z otroci obstajajo posebni normativi, ali ne? Jim sploh zadoščate?
Default avatar

Ne vem pomagat

Joj, to je res hudo. Pa se verjetno si v letih po 40 em, ko te zacnejo hormoni metat. Tudi jaz se vcasih tako pocutim, a za razliko od tebe se doma konkretno zjocem in mozu povem, kaj me spravlja v obup. Po vrsti: za utrujenost pri tvojih letih dodajaj magnezij, cink, selen. Za boljse spanje naravne dodatke, najbolje CBD kapljice, tudi za bolne priporocam. Daj si pregledat tudi scitnico. In potem na bolnisko za 14 dni. Tretje, mozu daj jasno vedeti, da ne zmors vec in naj ti pomaga. Cetrtic: v tem obdobju, ko so imeli moji starsi zdravstvene tezave, je mini pomagal pibeg v sport. A pri tem ne pretiravaj,drzi se hoje in se bolje plavanja. Otroci so dovolj veliki, da te zvecer malo pogresijo...ce gre moz s teboj, je pa sploh super. In zadnje: najpomembneje, da ves, da je to obdobje. Ko si mislis, da ne bos nikoli vec mirna, sproscena in pomirjena, vedi da to ni res. Se bo cas, ko bodo stvari tekle po tirnicah, a ne po starih, temvec po novih..drzi se srecno. In na koncu: spocij se, lenari, brez slabe vesti. Ko si bos nabrala energijo, se ti bo vse zdelo drugace. Prav vse. Srecno!
Default avatar

V glavo

Pamet v glavo in mirno naprej:
V lekarni kupi persen in nekaj proti izgorelosti (npr. Q10 ali adrenalux ali kaj podobnega)
Pojdi na bolniško vsaj za en teden
Na facebooku poišči skupino Izgorelost in pot k sebi in se ji pridruži
Razpucaj, kaj je tvoja odgovornost in kaj ne. Naj ti ne bo nerodno reči: Ne morem.
Sprejmi, da ni tvoj problem, da magistra ni sposobna opravljati svojega dela, ni tvoj problem, da je ona na bolniški in njeno delo stoji in definitivno ni tvoj problem, kako bodo šefi reševali situacijo (ki so jo sami zakuhali, ko so jo vzeli v službo). Ti delaj izključno samo svoje delo v obsegu, ki ga zmoreš (da se ne bi zgodilo, da njeno delo opraviš, tvoje pa stoji. To bi ti znali šefi hitro vreči pod nos.) Ne bodi heroj, ampak poskrbi zase in za tvojo družino. Če njeno delo stoji (in za tiste otroke ni poskrbljeno), to ni tvoja odgovornost, ampak njena (in od šefice). Ne dovoli, da bi ti vzbudili krivdo.
Default avatar

Agatha

Dodajam še jaz, kar so že nekatere pred menoj: zrihtaj si bolniško. Ko boš prišla k sebi, se pa nauči reči NE za obveznosti, ki niso tvoje.
Ja fajn, da te mož razume, ampak zdaj naj še prevzame del bremena za obvladovanje vašega najstnika. Tudi pri negi bolnih družinskih članov naj se angažira.
Pa še to je, da s(m)o ljudje radi popolni, pa jim (nam) to bolj redko znese. Boš čisto v redu, če boš malo manj pridna. Lepo vljudno povej vsem okoli sebe, koliko zmoreš in česa ne.
Na smrt pa ne misli, ona itak zmeraj prezgodaj pride.
Pa še to: zabave niso nujni del življenja. Če ti ni, ti pač ni. Meni tudi ne in jih v bistvu sploh ne pogrešam. Zabavaš se pač takrat, ko ti je do tega. Na splošno pa je življenje vse prej kot zabava.
Default avatar

Tonček

Jaz sem tako; bolniška, sključil tel., sključil internet, v avto in via na lepše! Po parih tednih sem priklopil mejl, čez par tednov še tel.

Ampak ti ne priporočam, če misliš, da ne boš vzdržala resnice kako nepomembna si. Namreč pijavkam se dobesedno jebe tudi zate, in si bojo po liniji najmanjšega odpora našli novega gostitelja.
Default avatar

On the road again

Tonček je napisal/a:
Jaz sem tako; bolniška, sključil tel., sključil internet, v avto in via na lepše! Po parih tednih sem priklopil mejl, čez par tednov še tel.

Ampak ti ne priporočam, če misliš, da ne boš vzdržala resnice kako nepomembna si. Namreč pijavkam se dobesedno jebe tudi zate, in si bojo po liniji najmanjšega odpora našli novega gostitelja.
Drži. Ljudem se jebe zate in iz tebe cuzajo dokler se ne boš zlomila.
Tonček balonček ima kar prav. Ljudem je treba postaviti meje. Prej jih boš lažje boš živela. Sploh v službi.
Default avatar

Bolniška in spočit se

Tonček je napisal/a:
Jaz sem tako; bolniška, sključil tel., sključil internet, v avto in via na lepše! Po parih tednih sem priklopil mejl, čez par tednov še tel.

Ampak ti ne priporočam, če misliš, da ne boš vzdržala resnice kako nepomembna si. Namreč pijavkam se dobesedno jebe tudi zate, in si bojo po liniji najmanjšega odpora našli novega gostitelja.
Tonček, ona ni s.p.
Edino, kar mora storiti, je seznanitev direktorice z dejstvi in oditi na bolniško.
Za najmanj en mesec. Toliko časa naj dohtarjem teži ali pa gre za dan na šiht, pa zopet v bolniško.
Potem pa izklopiti vse, kot si dejal.
Default avatar

vvvvbn

Jaz ne bi šla na bolniško, ker to ni v redu za odnose v firmi. JAZ BI se pogovorila z direktorico, ji malo omenila, da si zelo slaba in bla bla, in če potem ne bi bilo bolje, pa greš v bolniško. In rečeš, saj sem opozorila, da ne morem .
Default avatar

Hja pamet babja

vvvvbn je napisal/a:
Jaz ne bi šla na bolniško, ker to ni v redu za odnose v firmi. JAZ BI se pogovorila z direktorico, ji malo omenila, da si zelo slaba in bla bla, in če potem ne bi bilo bolje, pa greš v bolniško. In rečeš, saj sem opozorila, da ne morem .
Ti ne bi šla v bolniško, tralala...
Saj ona tudi ne gre.

Ko se ji bo strgalo in bo pregorela, je nihče več ne bo potreboval, ko se bo znašla na psihiazriji ali nevrologiji.
Ali pod zemljo.

A za odnose v službe je težko? Ker sedaj so pa odlični, a?
Saj ni njeno podjetje, je komot zamenljiva smetka.
Se bo treba še naučiti, ta stari in pridni smo se tudi, pa čeprav na cesti, še toliko bolj!
Slej ko prej. Kolikor si sam naložiš, saj ti ne drugi, anede.