Med.Over.Net

Izgorelost

Odgovarjajo: mag. Uroš Drčić, specializant psihoterapije in transakcijski analitik svetovalec (TAC)

Burn out sindrom, izgorelost zaradi dela, adrenalni zlom, anksioznost in depresija v povezavi z izgorelostjo in zdravljenje izgorelosti. Kakšni so znaki, kako ukrepati v različnih stopnjah izčrpanosti in o posledicah izgorelosti. Kdo ima predispozicije za izgorelost in o preventivi?

mag. Uroš Drčić , specializant psihoterapije in transakcijski analitik svetovalec (TAC)

Uroš Drčić

Je specializant psihoterapije in transakcijski analitik svetovalec (TAC). Je direktor zavoda Revita, center za svetovanje in izgorelost, kjer vodi prakso individualne, partnerske in skupinske psihoterapije ter psihosocialnega svetovanja. Skozi leta psihosocialnega dela je tudi na podlagi lastne izkušnje izgorelosti dal poseben poudarek pomoči osebam s težavami s prekomernim izčrpavanjem. Vodi tudi svetovalno skupino prav za osebe s takimi težavami. Znanja in veščine s področja psihoterapije je pridobil v okviru študija na Univerzi Sigmunda Freuda ter specialističnega študija psihoterapije transakcijske analize na Psihopolis inštitutu pod mentorstvom priznanega psihoterapevta Zorana Milivojevića, TSTA. Je član Mednarodne zveze za transakcijsko analizo (ITAA). Poleg privatne prakse je Uroš v preteklosti več let delal kot psihoterapevt v programu za psihosocialno rehabilitacijo zasvojenih s prepovedanimi drogami Društva Projekt Človek.

Izgorelost, kaj narediti, če imaš družino???

Default avatar

kajnajnaredim

Dali ste mi ogromno nasvetov in veliko gradiva za razmislek. :-) Hvala.

Diagnozo izgorelost mi je postavila osebna zdravnica na podlagi tega, kar sem ji govorila, kako se počutim, na podlagi tega, kar ve, kakšna je situacija v moji družini in ker so tableti prijeli. Sicer pa vsem, ki ni čisto jasno, kaj pomeni izgorelost, je tukaj super link: http://www.psihoterapija-ordinacija.si/ ... elost.html
Mene je vrglo dvoje. To, da bi skoz rada zadovoljila pričakovanja drugih. Da hrepenim po nekih priznanjih. Verjteno vse skupaj izvira iz otroštva. Ali pa iz tega, da na zunaj delujem močna in se od mene veliko pričakuje, da naredim, zmorem, kar drugim ni potrebno ali, kjer se drugim "prizna" da je težko. In potem me je vrglo to, da so skoz neke zahteve. Mama svoje, šola svoje, sorodniki svoje... Preden se pa sputim v prepir, raje naredim, kot da rečem ne.

Nega za mamo je res tečna. Nekaj res odnesejo negovalke, veliko pa ostane na meni. In tukaj me muči pritisk. Previjanje, zdravila, inekcije, hrana. Vse na ure, vse določeno. Če hočem kam iti je taka procedura, da koga dobim, da mi gre miljon živcev, ko grem.
Mama pa v dom, nikoli in nikdar. In tukaj je grozen pritisk sorodnikov. Z mamo vred bi mi pripravili pekel. Sem pa edinka.

Otroci pa pomagajo. Ampak imamo ogromno hišo, ogromno zemlje okrog hiše. Že samo v hiši je dela dovolj, da ko prideš do kleti, lahko zgoraj spet začneš. Koliko se da, jih vključiva v delo. Sesanje, košenje, pometanje, kuhanje, obešanje perila. Vse to je noramlno delo tudi za otroke.
Res je pa to, da imajo veliko dela s šolo. Imam tri dislektike. Kdor ima dislektika, ve, kako je to. Dela doma je ogromno. Učimo in delamo te stvari, ki jih drugi otroci naredijo, osvojijo mimogrede. En otrok še obiskuje logopeda.

Glede službe si ne predstavljam. Želim si zelo, da bi lahko hodila v službo. Če nič drugega, zjutraj zakleneš vrata in greš 8 ur nekam, kjer srečuješ druge ljudi, moraš seveda tudi delati, ampak na koncu dobiš še plačo. :-D
Je pa tako, najmlajši ima kar težave z zdrvajem. Ne mine mesec, da ne bi imel antibiotike zaradi vnetih ušes. Torej smo pogosto pri pediatru. Potem obiski logopeda, zobozdravnikov. Štirje hodijo k ortodontu. Trikrat letno so sestanki v šoli za moje dislektike. Se pravi tri krat tri... Sestanki so v dopoldanskem času. Pa kdo bi me gledal v službi, če bi toliko manjkala?

Nekaj najti zase. Izredno rada se zaprem v zgornje nadstropje. Da bi kam šla? Nehvala! Ker moja mama, tudi če je v postelji, čisto vse vidi in sliši. PA skooooooz sprašuje, kje sem bila, kam sem šla. Razumem, to je njen edini stik z zunanjim svetom. Zame je to nočna mora. Raje ne grem nikamor, kot da skoz govorim kam sem šla.

Res sem upala, da bom nekoga tukaj našla, ki ima isto, podobno. Da mi zna svetovati, kako furati po eni strani izgorelost, pa družino. Ki je to že dal skoz.

Sicer pa je tako, danes je prelep dan. Samo malo še in bodo počitnice in bom lažje dihala.

Hvala vam za vsako besedo!
Default avatar

če si edinka

Potem nima žlahta kaj gobcarit okoli, kaj boš ti naredila glede svoje mame.
Razen, če bodo oni prišli delat.
Mislim, da bo kar nujno, da za mamo takoj urediš domsko oskrbo. Saj jo lahko tam vsak dan obiščeš, pa še vsi sorodniki. Kakšna pa je razlika, če leži v postelji doma ali v dso?
Nepospravljena bajta pa tudi menda ni strupena niti ne grize.
Default avatar

3005017

Z vsem si preveč obremenjena.
Ne mi zameriti, ampak tvoja mama je zelo sebična, saj misli samo nase, da je njej prav, kako je tebi, pa sploh ne pomisli. Mama teoretično lahko živi še 10 let (le kdo ji želi kaj slabega), v tem času pa lahko ti resno zboliš ali celo umrješ. Kaj pa bo potem? Ne poslušaj žlahte, kaj ti govori. Mamo počasi pripravi na dom. V domu ji ne bo hudega, dobivala bo ustrezna zdravila, hrano, dali ji bodo na voziček in peljali na sprehod, v domu so razne aktivnosti, petje, maše, tako da ji dolg čas ne bo. Lahko jo boš vsak dan obiskala, prav tako tudi ostali sorodniki. Mislim, da noben pameten starš ne bi privoščil lastnemu otroku, da bi zanj skrbel leta in leta, ga dvigal, previjal itd. Eno je, da je človek še samostojen, da še zmore do stranišča ali na nočno posodo, drugo pa je, ko popolnoma nemočen obleži. Za ga dvigovat je potrebna moč, eni ženski, še posebej, če to dela sama, pa zlomi hrbet.
Premisli in se odloči, dolgo tako ne bo moglo iti naprej, ker te bo res zlomilo. Vse dobro.
Konec koncev si poročena z možem in ne z mamo. Je pa lepo od tebe, da zanjo tako skrbiš.
Default avatar

OušpanTakole je bilo z mano

Takole je bilo z mano: pregorela, končala na urgenci (ker sem mislila da bom kar umrla, aneksiozna, depresivna), dobila tablete in pregled pri psihiatru, dobila antidepresive in tri tedne bolniške, vzela še tri tedne dopusta..AD jemala deset mesecev potem počasi prenehala. Okoliščine: dementna mati pri 85 v zadnjem štadiju demence v oskrbi doma ker v bolnico ali v dom ni hotela, oče ravno toliko star pa ga bolezen žene ni zanimala in njegov alkoholizem zraven, nerazumevanje institucij in sorodnikov,sorodnikov,jaz v meni, pa stresna služba, odsotnost partnerja, otrok v puberteti. .Sedaj po štirih letih še ok,oba starša pokojna, otrok odrasel, služba enaka, partner odsoten.
Default avatar

Kana1984

Kot je nekdo že omenil, mislim da ima v takem primeru mož pravico do koriščenja bolniške, saj je edini ki je zmožen v teh okoliščinah trenutno poskrbet za otroke in bolne (vas in vašo mamo?). Vaša osebna zdravnica naj napiše priporočilo osebni zdravnici moža in lahko izkoristi 15, največ 30 dni bolniške. Ta čas je vaš, da razmislite, kako naprej. Ali služba ali dodatna pomoč ali... Otroke se lahko da v vrtec, da se ob dopoldnevih razbremenite, za mamo pomoč pri oskrbi na domu, če ne zmorete več sama, sami pa ste odgovorna za lastno zdravje, da si vzamete čas za sprostitev, svež zrak, druženje in če je možno v primeru izgorelosti veliko pomaga psihoterapevtski pogovor, da ozavestite, kako in kaj vas je pripeljajo do trenutne situacije, sicer vas lahko brez ozaveščanja še naprej nezavedno vodijo morebitni uničujoči vzorci. Vse dobro želim, predvsem razumevanja in sočutja do sebe, da najdete ustrezno pot naprej.