Zakaj ljudje, ko razmišljajo o samomoru in ga naredijo, ne pomislijo v kako bridko trpljenje bodo pahnili svojo družino, svojce? Prosim vsaj za kakšno besedo.
Spoštovana,
v spoštovanju do vaše bolečine vam odgovarjam kar takoj.
Hudo mi je, ker se zavedam vašega trpljenja in trpljenja družin in svojcev, ki ostajajo prepogosto sami in v molku. To je velika rana v Sloveniji, o kateri nas je strah in sram odkrito in s sočutjem spregovoriti (za razliko od nekaterih drugih držav v svetu). Ob kateri se še vedno čutimo zelo nemočne in žal, še vedno puščamo družine in svojce prevečkrat same. Molk pa je vir novih bolečin, stik in celo bolezni.
Najprej bi vam želela napisati, da sem trdno prepričana, da noben človek, ki je umrl zaradi samomora tega ni naredil, da bi prizadel svojce...samo zmogel ni več. Desetletje raziskovanja samomora mi je dalo novo raven razumevanja. Prepričana sem, da je človek v samomor gnan, žene ga njegova notranja stiska in hudo trpljenje (izvor tega lahko najdemo pogosto v družinski preteklosti, travmatičnih doživetjih, nepredelanih travmah...). Verjetno se je sam, v sebi, v svojem notranjem svetu, zelo boril že dolga leta, lahko tudi desetletja, da je nekako zmogel in preživel. V nekem trenutku pa ga je trpljenje preplavilo, preseglo, mu odvzelo zmožnost odločanja in nadzora nad sabo…v prekinitvi življenja je videl edini izhod iz trenutne agonije…in takrat ga tako tragično izgubimo.
Pogosto je povod za samomor duševno trpljenje oz. duševna bolezen. Tisto kar najbolj boli in ostaja pa je ravno občutek krivde in nemoči. Na eni strani nemoč človeka v tako hudi stiski, da bi spregovoril in poiskal pomoč in podporo ter na drugi strani nemoč bližnjih, okolice, skupnosti, strokovnjakov, da bi znali in zmogli slišali, videli, razumeli stisko in dovolj zgodaj ter ustrezno pomagati.
Prepričana sem, da je človek, ki stori samomor tudi sam žrtev, žrtev pa je potem tudi družina, svojci in predvsem otroci. Zato je pomembno, da dobijo sočutje in podporo, da imajo možnost, da spregovorijo kaj doživljajo ob tako hudi travmatični izgubi, da smejo začutiti vso bolečino, da zdržimo ob njih, jim damo sočutje in razumevanje.
Če ste iz Ljubljane: v decembru bo v centru Ljubljane začela z delovanjem terapevtska skupina za žalujoče po izgubi bližnjega zaradi samomora. Toplo povabljeni.
Več informacij lahko dobite na www.rahlocutnost.si ali me pokličite: 041 37 00 04.
