Med.Over.Net

Arhiv - sociala

Spoštovani, ta forum je zaprt za pisanje in je namenjen samo branju tematik s področja sociale. Tukaj lahko poiščete nasvet, v že odgovorjenih vprašanjih. V primeru, da bi želeli postaviti novo vprašanje, prosimo, da izberete področje, ki vas najbolj zanima in menite, da je najbolj primereno za vaše vprašanje.
Hvala za razumevanje.
http://med.over.net/forum5/viewforum.php?f=71

zmedena

Default avatar

ttaja30

ne vem ali sploh spadam sem...
Svoje otroštvo se spomnim po izbruhih svoje mame. Skupaj s sestro smo živeli pri babici in dedeku. Očeta ni bilo, bil je alkoholik (in naseilen človek)in mama je končala z njim, ko sem se rodila. Včasih sva šli k njemu na počitnice, ampak to je itak zgledalo tako, da sva s sestro dobili zjutraj listek, da greva v trgovino kupit kaj za jest, in da kmalu pride (prišel je zvečer, seveda čisto pijan. Bilo nama je jasno, da je bolje da se pobereva v sobo, ker se je drugače zečel znašati na naju (besedno žaljenje).
Mama je trpela za hudo depresijo (še danes ne vem kaj ji je bilo) ko smo bili otroci, je bilo vsak dan vpitje, da nas bo ubila (s sestro naju je strpala v avto in smo čakale na vlak, da nas povozi...jaz sem bila mlajša od sestre, sestra jo je vedno prosila, jaz pa sem padla v šok in nisem spregovorila nobene besede nikoli, ob njenem početju sem vedno imela občutek , da se to sploh ne dogaja meni, da so to le sanje, večkrat na teden se je zaklenila v kopalnico in govorila da se bo ubila, ampak se nikoli ni...spmnim se na babico in dedka, ko sta ji vedno samo grozila, da jo bosta peljala na psihiatrijo, ampak žal se to nikoli ni zgodilo. naj poudarim, da je bila vedno skrbna mama, kar se tiče vsega ostalega, le topline in ljubezni nisva poznali. .vedno je govorila samo o sebi, kako je boga, kako trpi, kako ji nihče ne pomaga (še danes ni prebolela mojega očeta,ker si je tako močno želela družine in da ji je uničil življenje) to smo poslušali vsak dan. potem je bila tu še šola. moja sestra je bila izredno pridna in nadarjena, bila odličnakinja. Jaz sem bila bolj srednja žalost, zato me je vsak dan trpinčila zaradi ocen. Jaz sem morala prinašati 4 (ker sem bila po njeni oceni butasta) in moja sestra (5) če tega ni bilo, je bilo vpitje, žaljenje, včasih tudi tepež..bilo je hudo iz dneva v dan. Skratka vedno se je na nekoga spravljala, če pa sva ji že midve ugodile, se je spravljala na babico in dedka, kaj sta onedva naredila narobe, ko je bila majhna. vedno očitki, zamere.. Babica in dedek je nista mogla krotiti, po svoje pa sta ji dajala potuho, tudi zato ker je skrbela za naju.
Obe s sestro sva se hitro odselili, ona pri 17letih in jaz pri 18letih...zapadli sva v drogo in alkohol. Drogirati sva se prenehali, kasneje je sestra dobila motnjo hranjenja in jo ima še danes, zdaj sva stari 35 in jaz 33. Jaz sem zelo dolgo uživala alkohol, vsak dan..danes sploh ne vem kako sem lahko opravljala delo v služi, ko jo je bilo konec, sem šla vsak dan v bar in pila do večera, potem pa spat in tako je bilo iz dneva v dan. pred svojo zdajšnjo vezo sem imela enega fanta, kateri me je kljub občasnih izbruhih jeze imel rad. jaz sem njega kasneje zapustila, bila sem zelo mlada in sem hotela "uživati življenje". zaradi svojih izbruhov jeze in čustvenih izbruhov sem imela velikokrat težave tudi v službi, zato sem velikokrat morala menjati službo. Vmes sem šla 1x tudi na psihiatrijo, tam so mi pripisali depresivnost. Dobila sem tudi antidepreseve, po katerih sem zelo dobro funkcionirala. (nisem imela več čustvenih izpadov). Pred tremi leti pa sem spoznala sedanjega partnerja. sedaj imava sinčka starega skoraj 3 leta. Spoznala sva se in dveh mesecih sem zanosila. Preselila sem se k njemu. V nosečnosti sm nehala jemati tablet, saj sem bila mnenja da je tako bolje. Do njega imam danes ogromno zamer, niti ne vem več ali je za to krivo tudi moje besnenje in izpadi, velikokrat se nanj znašam tudi fizično. On me še ni udaril nazaj. velikokrat se znašam naj, ko je otrok zraven. čeprav vem, da ni dobro, si ne morem pomagati. včasih se znesem tudi nad otroka. Imam ga najraje na svetu, vendar včasih se začnem kar dreti nanj, čeprav bi mu lahko to povedala čisto umirjeno in lepo. tisti trenutek nad sabo izgubim kontrolo in včasih se mi še celo film zavrti, kako bi ga udarila (do sedaj ga še nisem). Vsak dan se trudim, da mu izkazujem ljubezen, dotiki, poljubi, objemi.(tega jaz nisem poznala)
Moj partener dela cele dneve, ko sem bila še noseča, mi je obljubljal da ne bo in da se bo posvečal nama. in ko sem prišla iz porodnišnice, mi ni stal ob strani niti dan, takoj je šel delat(ima svojo firmo), kljubtemu, da sem ga lepo prosila, da rabim pomoč. dojenček je imel zdravstvene težave, zato je bilo še toliko huje, nič spal in se samo jokal. dan in noč sem ga tolažila. on pa je bil zraven kot senca, nikoli mi ni pri ničemer pomagal. velikokrat sem bila lačna, brez kosila, ker si nisem uspela skuhati, bila sem vsa na glavo. živiva v svoji hiši, zraven njegovih. tudi negova mami, me ni nikoli vprašala, če rabim kakšno pomoč. On si je naročeval kosilo, mene pa tudi vprašal ni, če naj še zame naroči...eno leto se me tudi dotakniti ni želel, češ da on ne more, ker sem tečna...kar iz danes na jutri, pa sem ga spet začela privlačit (otrok je rastel, problemi so ostajali manjši in tudi jaz sem se počasi sestavila) kot sem omenola je imel otrok zdravstvne težave, in sem za vse morala poskrbeti sama, velikokrat je celo pozabil vprašat, kako sva opravila pri zdravnikih. to me je močno potrlo. poleg vsega pa se sva se zelo oddaljila, ko pride, se niti ne pogovarjava, mogoče si izmenjava tri besede to je pa tudi vse. se vsede za tv in nemo gleda. še na začetku sem ga prosila, da naj se z mano pogovarja, počutim se tako osamljeno, da vam sploh ne znam povedati in čutim, kako potem postajam vsa zagrenjena in živčna. No in prav to njegovo obnašanje do mene, ustvari toliko jeze, da jo moram enostavno dati ven. Če ga udarim, se počutim mnogo bolje. Zdaj mu tudi velikokrat rečem, da bom šla, pa mi reče, pa pojdi...po svoje, pa me je zelo strah it stran, tukaj sicer nimam ljubezni, ampak imam pa finančno varnost. partner zelo dobro zasluži, njega so žal njegvi naučili, da samo denar nekaj pomeni, tako mu ni nikoli dovolj...zdaj pa me zanima, ali imam jaz to motnjo ali bi vsak normalen človek tako reagiral? hvala!lp
Default avatar

GittaAna

Pozdravljena Ttaja 30!

To kar si doživela v otroštvu so grozljive zlorabe, ki bi vsakemu postile posledice. Praviš, da je bila tvoja mama drugače skrbna, vendar se mi po tvojem opisu zdi, da je njena "skrbnost" izvira bolj iz nuje po nadzoru, kot pa iz tega, da imaš nekoga rad. Tudi njeno ostalo vedenje je daleč od tega, kar bi morala biti mama in po mojem mnenju( s precej podobno mamo) takšni starši sploh ne bi smeli imeti otrok, saj jih niso sposobni vzgajati in otrokom povzročajo hudo škodo.

Težko je reči ali se je sedaj tudi pri tebi ravzil MOM ali ne, saj bi kdorkoli ki bi odraščal v takem kot si ti imel kasneje v življenju posledice. Nekatere so lahko zelo podobne vedenuju, ki ga ima nekdo z osebnostno motnjo. Skoraj edini način, da izveš ali je tvoje vedenje zgolj posledica zlorab ali pa kasneje razvitega MOM je, da najdeš kakšnega res dobrega terapevta, ki ti bo pomagal rešiti vozle tvojega otroštva. Če nimaš MOM potem se bodo po dolgem in trdem delu s polno vzponov in padcev začele stvari spreminjati ( tako v tebi, kot okoli tebe) če pa kljub temu ne boš zmogla ven iz starih vedenjskih vzorcev, pa gre verjetno za MOM. Vendar se tudi s tem da kaj storiti, da bi bilo bolje.

GittaAna
GittaAna
Default avatar

ttaja30

Najlepša hvala za odgovor! Odločila sm se, da najdem terapevta, da se končno osvobodim te navlake. Mislila sm, da sem v najstniških letih razrešila in potegnila črto, sklenila premirje sama s sabo (z mamo se ni dalo, tako sem ji nekako v sebi oprostila), ampak sedaj, ko imam družino sama, vidim da temu ni čisto tako. Zmeraj sm vsako stvar rešila tako, da sem obrnila nov list v življenju in s tem "rešila" težavo. Tega sedaj ne morem narediti. Pogovorila sm se tudi z partnarjem, ker mi očita, da sem egost, da ne mislim na otroka če ga bom zapustila. Zato sem sklenila, da pridem najprej sebi do dna, kasneje pa se bom ubadala še z najinim odnosom. Bolj kot finančne varnosti, ki mi jo nudi partner, se bojim tega, da kljub temu, da ga zapustim, kasneje spet ne bom srečna. hvala in lp!
cron