Sploh nevem kje naj začnem.
Glavo imam vsak dan bolj polno.
Stara sem 33let. In noseča 9.tednov.
S partnerjem se poznava 4mesece.
Vse skupaj se je zgodilo prehitro in neplanirano.
Itak na začetku vse super in rožnato.
Vmes še karantena. In midva 24/7!!!!
Vse ok.
A navkljub da mene dajejo hormoni. To je moja prva nosečnost. Se mi vsak dan zdi, da ta oseba sploh ni zame. Včasih se mi dozdeva, da so mogoče krivi samo hormoni in karantena. A spet drugič, sem sigurna, da grem narediti splav. Ker se cenim in spostujem in ne vidim smisla da otroka obdrzim, da potem se on trpi.
Navkljub, da si sama ze nekaj let zelim otroka.
S partnerjem se sploh nemorem pogovarjat. Vcasih imam monologe, ker od njega ne dobim besede. Trudim se z lepim tonom pa zelo malo dosezem.
Sem zrela in vem kaj želim. A od njega ne dobim 40% kar si želim.
On si sicer zelo zeli otroka. Zeli da ostanema skupaj. Mene pa situacije kjer se partner umika ze banalnim pogovorom in trmari in misli, ce zaspima skregana, da bo drug dan vse ok, ubijajo. A pogovor je vse. Vedno pravim, da ti mora biti partner prijatelj, psiholog, vse. Ker edino tako lahko rasteta skupaj in nadgrajujeta odnos.
Čisto sem že obupana. In nerazsodna.
Prosim za kakšen nasvet.
Hvala za čas vsaki, ki bo podelila kaksno svojo izkusnjo.
O.
Glavo imam vsak dan bolj polno.
Stara sem 33let. In noseča 9.tednov.
S partnerjem se poznava 4mesece.
Vse skupaj se je zgodilo prehitro in neplanirano.
Itak na začetku vse super in rožnato.
Vmes še karantena. In midva 24/7!!!!
Vse ok.
A navkljub da mene dajejo hormoni. To je moja prva nosečnost. Se mi vsak dan zdi, da ta oseba sploh ni zame. Včasih se mi dozdeva, da so mogoče krivi samo hormoni in karantena. A spet drugič, sem sigurna, da grem narediti splav. Ker se cenim in spostujem in ne vidim smisla da otroka obdrzim, da potem se on trpi.
Navkljub, da si sama ze nekaj let zelim otroka.
S partnerjem se sploh nemorem pogovarjat. Vcasih imam monologe, ker od njega ne dobim besede. Trudim se z lepim tonom pa zelo malo dosezem.
Sem zrela in vem kaj želim. A od njega ne dobim 40% kar si želim.
On si sicer zelo zeli otroka. Zeli da ostanema skupaj. Mene pa situacije kjer se partner umika ze banalnim pogovorom in trmari in misli, ce zaspima skregana, da bo drug dan vse ok, ubijajo. A pogovor je vse. Vedno pravim, da ti mora biti partner prijatelj, psiholog, vse. Ker edino tako lahko rasteta skupaj in nadgrajujeta odnos.
Čisto sem že obupana. In nerazsodna.
Prosim za kakšen nasvet.
Hvala za čas vsaki, ki bo podelila kaksno svojo izkusnjo.
O.
