Pozdravljeni!
Stara sem 34 let. Že celo življenje se borim z motnjam hranjenja. Že kot otrok sem rada jedla. Nisem bila debela, malo močnejše postave. Spomnim se, da sta mi starša večkrat opozarjala, naj se ne najem preveč, ker sem že takrat lahko na enkrat pojedla velike količine hrane. Čeprav sta mi te besede lepo dobronamerno izrekla, sem že dobila občutek krivde, prav zabolele so me. Nikoli me niso silili ali mi ukazovali kaj, kdaj in koliko naj pojem. Pri 16. letih sem s pomočjo bruhanja shujšala okoli 20kg, iz 80-60. Tega nisem povedala nikomur do sedaj. Takrat sem se počutila dobro, spoznala prvega fanta in nekako poskušala z zdravim prehranjevanjem, z občasnimi napadi prenajedanja. V času študija sem zopet prilezla do 80 kg, veliko sprememb… Po dveh nosečnostih sem obtičala pri 90. Po zaposlitvi sem nekaj let z normalnim prehranjevanjem spet prišla do 75kg. Zadnjih 5 let pa vsako leto pridobivam za nekaj kg in sem čez 90kg. Kar nameravam povedati je, da so to kilogrami prenajedanja. Sem zelo čustvena oseba. Včasih me vsaka malenkost vrže iz tira. Vsak dan se znajdem v stresnih situacijah. Kot v službi tudi doma. Nekako se s hrano nabašem, da bi se počutila bolje. Včasih se najem, da mi je potem slabo in me tišči v želodcu. Bruham ne, razen če se hudo najem, 1x na 2 leti. Žalostno je, da se v resnici zavedam, da kar delam ni prav. Uničujem sam sebe. Se prepričujem, da naj grem rajši na sprehod. Pride obdobje, ko komaj čakam, da pridem domov s službe, naredim vse obveznosti( s težavo, včasih samo pomembne) se zleknem v posteljo in pričnem z basanjem, predvsem samega “junk fooda”. Skoraj nikoli ne neham jest, dokler ne zmanjka hrane. Poskušam pazit, da doma nimamo preveč sladkarij. Nekaj let o tem nisem govorila, sem skrivala. Zadnjih nekaj let, večkrat omenim prijateljicam, domačim in partnerju, da imam prehranske motnje in da se zavedam ter si ne znam pomagati. Ali nič ne rečejo ali pa, da se smilim sam sebi in naj neham žret… zdi se mi, da me nihče res ne razume. Želim si ven iz tega, pa ne znam. Želim si več od življenja, kot da se uničujem psihično in fizično. Predvsem me je strah za sina, ki tudi rad je in je zelo čustven. Ali njega tudi zaboli, ko ga opozorim, naj pazi, da se ne bo preveč najedel? Prosim za nasvet. Kam se naj obrnem. Morda priporočate kakšno svetovanje.
Lep pozdrav s štajerske!
Aaxxy

Pozdravljeni,

opisujete prehrambne težave s katerimi se soočate od mladostništva dalje. Prenajedanje ima svojo funkcijo blaženja stiske in tudi zato vam je po vsej verjetnosti prenajedanje težko opustiti. Ob stresnih dogodkih se potolažite tako, da se prenajedate in to je vam znan način pomirjanja. Glede na to, da nimate podpore s strani bližnjih, ki ne razumejo vaše stiske, vam je verjetno še težje?

Razlogi za vaše stiske so verjetno različni in ni nujno, da se vseh zavedate. Ko se ne morete notranje pomiriti (uravnati), posežete po hrani. Glede sina vam priporočam, da se z njim pogovarjate o počutju, kakšna čustva doživlja. Ne vem koliko je vaš sin star, ampak vsaj v začetnih letih je mama tista, ki notranje pomirja svojega otroka, ko je ta vznemirjen. Prebavi njegova čustva in mu jih vrne nazaj v za otroka sprejemljivi obliki. Ko je otrok dovolj opremljen, lahko sam opravlja ta isti proces prebavljanja čustev ob vsakodnevnih dogodkih, ki se ga je naučil ob mami.

Sprašujete po nasvetu kam se obrniti. Odvisno kaj želite doseči? Če je vaš cilj sprememba vaše osebnosti – vašega doživljanja stresnih dogodkov, prenehanje prenajedanja, notranje mirnejšega življenja, vam priporočam poglobljeno psihoterapijo. Svetovanja vam ne bi priporočal, ker vam verjetno noben nasvet ne bo preprečil, da delujete bistveno drugače kot do zdaj?

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj