Pozdravljeni,

včerajšnji dogodek, ko sva se z dolgoletnim partnerjem razšla, mi je odprl oči in me postavil na trdna tla, da sem si priznala, da imam težavo, ki je ne morem sama opredeliti kot OKM, čeprav to morebiti je.
Naj začnem. Včeraj mi je (zdaj že bivši) partner poočital, da se pri meni doma zaradi mojega obnašanja nikoli ni počitil dobrodošlega (je iz drugega mesta, pa sva preživljala skupaj le vikende), ker sem mu ves čas prestavljala/pospraavljala stvari in to na tak način, da bi zakrila vse sledi o njegovem obstoju. Namreč moja navada (obsesija?) je, da morajo biti vse stvari na svojem mestu. Tako sem prstavljala njegove drobne predmete v škatlo, ki sem jo pripravila v ta namen. kadar je pustil zaveso na pol odgrnjeno, sem jo zagrnila, kadar je postavil stojalo za sušenje perila, na sredo sobe, sem ga pomaknila v kot.
Naj poudarim, da tudi ko sem sama, vse pospravim na mesto, kamor sodi. Nikoli ne grem od doma ali spat, ne da prej vse pospravila. Blago na kavču mora biti poravnano, okrasne blazine na svojem mestu, obleka prav tako na svojem mestu. To obnašanje sem vedno pripisovala svojemu samskemu načinu življena in čeprav me je partner na to opozoril, češ da se zaradi tega ne počuti dobro, nisem jemala zadeve dovoljresno. Do včeraj, ko mi partner rekel, da tako ne gre več naprej in da bom odslej lahko imela vse na svojem mestu. Ker se je sam znašel v precej neljubi življenjski situaciji, ki ga je pahnila v precej težko psihično stanje, vem, da to moje vedenje ni edini razlog za njegov odhod vendar pa mi je dalo misliti. Ko sem povprašala najboljšega prijatelja, ki je moj velik zaupnik, je dejal, da je ta moja navada res nemogoča.
Zadnjih 24 ur premišljujem samo o tem. Od kar pomnim, sem taka. Še kot osnovnošolka sem pospravljala stvari, da se je mami jezila, ko je prišla domov in ni mogla ničesar najti. In tako je vse do sedaj, ko jih imam 45. Pred 3 leti sem izgubila starše, precej boleča izguba je bila smrt matere. Temu je sledila še prodaja doma in selitev, kar me je povsem izčrpalo in privedlo do aksioznih motenj in nespečnosti, zoper katero jemljem Xanax (0,5 mg).

Občutek imam, da v življenju nisem v ničemer uspela (nisem uspela ustvariti družine, vsi člani moje primarne družine so mrtvi), po razhodu s partnerjem sem ostala povsem sama, kar me je pahnilo v hudo stisko.

Premišljujem, če ni to moje patološle vedenje odraz potrebe, da bi vsaj nekaj v življenju imela pod kontrolo.

Prosim vas za vaš pogled na situacijo, predvsem pa za vaše mnenje, če bi si morala poiskati pomoč strokovnjaka.

Lepa hvala za pomoč.

Pozdravljeni,

verjamem, da vam je težko. Kar ste v zadnjem obdobju preživljali (smrt staršev, selitve in zdaj končanje razmerja) je lahko zelo stresno. Normalno je, da vam je težko. Ali ste si vzeli prostor in čas ter odžalovali te izgube? Anksioznost, težave s spanjem, OKM ipd. je lahko tudi odraz nepredelanih dogodkov in prikritih oziroma zatrtih čustev, ki lahko izhajajo tudi iz najzgodnejšega otroštva.

Kolikor slišim so se vam odprli novi pogledi in ste že začeli brskati po sebi. Predlagam, da nadaljujete s strokovnjakom psihoterapevtom ali psihoterapevtko. Težke življenjske situacije so lahko tudi priložnost, saj se nam ob bolečih trenutkih odprejo tudi novi pogledi in odpirajo se nam področja v naši duši, ki so bila prej nam nedostopna.

Lepo vas pozdravljam,
Miha Štrukelj