Strupeni starši

Pozdravljeni! Upam, da pišem v pravi del foruma, sicer me prosim preusmirite. Zadeva je taka, da sem silom prilike pri 29 letih ponovno pod isto streho staršev, seveda si iščem stanovanje za najem, je pa težava, ker sem sama, z minimalno plačo in večjim psom in v majhnem kraju prav hitro najbrž ne bo, ker že skoraj leto dni spremljam situacijo in za vsako majhno stanovanje kličem. Težava na strani stanodajalcev-glede psa.

Z mamo se še kar razumeva, imava nestrinjanja, različne poglede, malo preveč jo zanima moje življenje. Ampak brez žaljivk, brez kregarije. Med tem, ko je oče strup za vse okoli sebe. Ima sicer nekaj diagnoz in zdravil, premalo delujoča ščitnica, nadledvična žleza, premalo moškega hormona (se maže z nekim gelom), težave s hipofizo, tudi diabetes…Vendar sama verjamem, da te težave, zdravila, niso vzrok zlobi. Primer. Pride mati domov pol ure kasneje kot navadno in je cel problem, vpitje, zaklenjena hiša. In ko se jaz oglasim, da je dosti te kregarije, človek skoči iz stola dodatno vpije in maha z rokami in naganja ven. Vsi smo šli od doma, kdo ga bo pa prenašal, kdo bi si pa želel biti tam? Zatem prespi do večera, To je samo en primer. Podobnih izpadov je več in so pogostejši. Do vseh svojih zdravnikov je vedno prijazen, tudi do trgovcev etc, do domačih, do svojih sorodnikov pa ne. Ima neke vrste paranojo pred vsem okoli sebe, kaj bo kdo ukradel, vlomil, da ga cel svet sovraži. Ljubosumen na odnos med mamo, bratom in mano. Ta odnos pa ni nič posebnega, imamo ravno tako nestrinjanja, se pa tudi skupaj smejimo, pogovarjamo, samo zmirjamo se ne in ne žalimo. Z njim pa se zadnje leto ne moreš več, ker je ves čas kontra beseda, žaljivke, posmeh. Tudi posteljo si več ne deli z mamo. Vendar ne želi do družinskega terapevta, psihologa, nikamor.

Pod isto streho živi tudi brat, starejši od mene ima pa blago obliko avtizma, se je že zdravil za depresijo in taki odnosi so zanj še hujši. Predlagala sem mu, da skupaj poiščeva stanovanje, čeprav je bolj navezan na mamo, ampak mi je hudo, da je pod takimi pritiski in v takih odnosih.

Torej ali lahko storim še kaj drugega, kakor, da si najdem svoje stanovanjce in potegnem črto v odnosu z očetom? Je možnost prisilnega zdravljenja? Psihiatrične ocene ali kako bi rekla? Skrbi me, da bo nekega dne prišlo do fizičnega nasilja, ali nad mano, bratom, mamo, psom. Sedaj je “le” čustveno in psihološko, oba z bratom plačujeva tudi najemnino, zraven pa še pomagava pri stroških, v hišo pa ne vlagava, ker nisva solastnika, ampak tudi to ga ne “pomiri”.

Lahko kako pomagam mami? Predlagala sem ji, da gre po svoje, ker bolje z njim ne bo. Gre samo še na slabše. Ona pa bolnega človeka ne želi pustiti oz. se ji ne zdi prav. Ampak se ji pozna tudi v službi, da je manj zbrana, da ima manj energije, zaradi odnosov doma. Po vsakem izpadu, tudi opravičila ni, za vse smo krivi mi, no, pa kaj pomaga opravičilo, če se isto ponavlja…Še več. Lahko se bo obnašal kakor da nič ni bilo, lahko pa klupa po mesece skupaj, se ne striže in ne pogovarja, potem pa že pozabi zakaj klupa. Ne bi bilo prvič.

Pravzaprav je bilo edino obdobje, ko je bil začuda prijazen, ko še ni bilo odkritih hormonskih neravnovesij in od tega bodo skoraj 2 leti. Ampak menda, se ne sme ukinit kortizola in ostalih zdravil.

lp

Lepo pozdravljeni,

znašli ste se v situaciji, kjer ste trenutno prisiljeni ostati pod družinsko streho. Slišim vas v tem, da si želite sprememb v odnosu z očetom, ki pa je na meji neznosnega, želite nuditi pomoč mami in jo vzpodbujate k odhodu, ampak mama vztraja v tem odnosu. Kako vam je ob tem, da mama ne sprejme vašega predloga? Skrbite tudi za brata?

Oče živi v svojem svetu in očitno vas ne sliši, mama pa kljub vsemu vseeno ne zmore odhoda. Žal je tako, da ljudi ne moremo in niti nimamo pravice spreminjati. Navsezadnje vsak lahko živi po svoje, pomembno pa je, da znamo potegniti mejo do kje bomo še vztrajali v takem odnosu. Do kje je še smiselno. To je odgovornost vsakega posameznika. Kje ste postavili vašo mejo? Kako si želite za naprej?

Prisilno psihiatrično zdravljenje je možno le v redkih primerih in sicer, pacienta brez njegove privolitve lahko hospitalizirajo in zdravijo v psihiatrični bolnišnici le takrat, kadar zaradi duševne bolezni ne more izraziti svoje volje ali pa ogroža svoje zdravje in življenje ali zdravje in življenje drugih, ali pa si povzroča večjo škodo. V vašem primeru, vsaj na podlagi napisanega, tega nisem zasledil.

S prijaznimi pozdravi,

Kako se jaz počutim ob tem, da mati trenutno ne zmore odhoda in vztraja v odnosu?
Iskreno, rahlo zmedeno. Po eni strani daje občutek, da je, po domače povedano scagana. Ampak ker vztraja v odnosu, si razlagam, potem že ne more biti tako zelo hudo z njenega vidika? Ali pa je zakoreninjen vzorec obnašanja, stvar navade. Tudi njeni starši so imeli grozen odnos med sabo, živela v isti hiši, a vsak svojo kuhinjo, kopalnico, je pa med njima bila smrt dveh otrok in alkoholizem.

Spita ločeno, a kuhinja je ena. Pred leti, ko mene še na svetu ni bilo, je razmišljala, da ga zapusti, a ni. Menda, ni imela kam it, čeprav sem dobila informacijo od tete, da jo je ona podpirala pri tem in bi imela kam it.

Za brata ne skrbim drugače, kot, da sem tam, da mi lahko pove stvari, da se pogovoriva in sedaj iščeva stanovanje skupaj.

Za naprej-ko se odselim prekinem stike z očetom. Ne bom hodila na obiske v hišo, k mami, kjer prebiva oče. Je pa mama dobrodošla, da pride na obisk k meni.

Meja? Z mano ni za pometat, vedno povem svoje mnenje nazaj in vedno rečem “tako z mano nihče ne bo govoril, ko se boš lahko razumno pogovarjal, se pa lahko pomenimo” takrat navadno pobesni na vso grlo in grem po svoje, ne poslušam več, delam, kar sem se namenila, če razpreda po svoje še naprej, pa tudi odidem iz hiše na sprehod, trening, v družbo drugih ljudi…Tudi ob izpadih, da je starš in zahteva spoštovanje, je dobil odgovor, da zgledi vlečejo in da kot starš mora biti sam vzgled odnosa, ki si ga želi. Mora spoštovati in zaupati. Jaz pa njemu že nekaj časa več ne zaupam, ker to ni mogoče. Kar narediš je slabo, če isto naredi on, je v redu…In to me blazno moti. Bevskanje za malenkosti, vmešavanje v opravila, ki jih še nikoli ni počel. Tega ne maram.

Brat pa je izredno navezan na mamo. Zanj bo hudo, a je še huje živeti pod isto streho, do tega je sam prišel v torek, ko je bil nazadnje izpad jeze. In bova šla skupaj v najem, s tem bo zanj lažje.

Za najino zdravje je nujno odit iz hiše in prekinit stike. Vsaj za nekaj časa, čeprav toliko grdih besed in posmeha, žaljivk je bilo, da ne verjamem, da bom kdaj lahko oprostila in šla na kak obisk, pogovor.

LP

Lepo pozdravljeni,

v vaših besedah čutim odločenost, moč in jasnost vaše poti, hkrati pa tudi vidite kaj se znotraj vaše družine dogaja. Mami očitno ni dovolj hudo, da bi zmogla razhod, brat kljub navezanosti ugotavlja, da je bolje odditi od doma, oče pa je po domače rečeno neznosen in je z njim težko vzpostaviti odnos. Ljudi ne moremo, niti nimamo pravice spreminjati, lahko jih le sprejmemo take kot so ali pa jih pač ne. Sledite sebi, svoji poti in svojem čutenju.

S prijaznimi pozdravi,