Problem ali zgolj nehvaležnost????
Živjo,
pri sebi že dlje časa opažam zelo nizko samozavest in samopodobo, v zadnjem času pa se mi zdi, da ti še sunkovito padata. Sem srednješolka, kar se pravi, da sem pod velikimi pritiski zaradi šolskih pričakovanj, ki sicer niso “naj naj” pa vendar me vsako razočaranje nenormalno spravi s tira. Tudi doma s starši nimam zelo dobrih odnosov, čeprav ju imam rada pa me je to sram pokazati, saj nikoli nismo v družini nismo bili zelo odprti drug z grugim (npr. “tabu” teme;))….Vendar doma me motijo težave v družbi, saj samo, da mi kdo karkoli reče me to neizmerno potre, pa četudi gre le za razumljivo šalo, o tej šali nato premišljujem in se poglabljam kaj naj bi mi s tem ta oseba želela sporočiti (=ko pišem se mi zdi da zvenim kot nekakšna razvajen jokica, vendnar so to stvari ki mi ne dajo miru; npr. ko sedim pred televizijo in razmišljam kaj pa si bodo drugi o meni mislili in kako sem jaz neumno odreagirala…). Z družino si tudi ne upam na razne družinske izlete saj me skrbi, da bi srečala koga od poznanih, ko grem s prijateljem na tortico mi je nerodno stati tam sredi kavarne in si izbirati hrano (kar se hrane tiče pa nastopijo posebej velike težave, saj mi je v javnosti ne normalo nerodno jesti….ko jem kakšen prigrizek v šoli sploh ne razmišljam o okusu vendar pa le hitim, da hitro pojem, da me nihče “tak” nebi videl pa čeprav se sošolci po šoli sprehajajo s sendvičem v roki- jaz tega nebi mogla storiti za noben denar…). Morda to zaradi hrane zaradi moje postave,ki je meni čedalje grša, čeprav mi sošolci govorijo, da so moje blodnje kar se tega tiče popolnoma odveč, meni ni tako. Poleti sem s stradanjem shujšala 10kg, pa sem jih z začetkom šolskega leta pridobila nazaj, tega pa si sedaj ne morem in ne morem odpustiti, a da bi drugače izgubila težo kot s stradanjem, si ne verjamem več, saj ponavadi vedno ko se nečesa lotim stisnem rep med noge, tako da mi gre kar se hrane tiče najbolje to da se prenajedam ali pa, da sploh ne jem…Tudi kar se tiče fantov, prijateljem nisem nikoli zaupala svojih simpatij, saj me je bilo vedno sram, da jim nebi bil všeč, dan danes pa opažam, da izgubljam neki sproščen stik s fanti, saj me je preveč sram in strah. Naj še omenim, da imam težavo s tem, da bi me kdo izpostavil, včasih sem bila nastopačka, dandanes pa se čisto prestrašim in popolnoma zablokiram (in to me najbolj boli, da v tenutku, ko se mi zdi da bi lahko pokazala nekaj spoštovanega zmrznem).
Drugače nikoli nisem veljala za mirno/pridno/vestno deklico, pač pa za nekoga, ki uživa kar se da…vendar tako je bilo, sedaj pa je nekaj čisto drugega…in najbolj me mori to, da v času ko mi drugi govorijo, da pa so to zdaj moja najlepša leta, si jaz ne upam kupiti niti zglednega kosa oblačil, saj vem, da jih na koncu nebi upala obleči, in samo predstavljate si lahko kakšna mora je meni vsak večer ko iščem oblačila za naslednji dan, hkrati pa se v vsaki stvari ki jo pomerim gnusim sama sebi…
Ne vem, mogoče to izhaja iz dejstva, da sem imela vedno občutek, da sem nepopolna, da nikoli nisem bila tista, ki bi jo drugi izbrali (!!!)- morda pa so me, pa sem to zaradi svoje črnogledosti spregledala…
Lahko bi še in še naštevala…pa vendar, dovolj:)
Prosim za kakšen koristen nasvet, da se rešim teh spon, saj ne ne morem več!!!! Zaradi celotne stvari pa sem vedno bolj in bolj žalostna in nezainteresirana za življenje.
Upam, da nisem dala vtisa, da sem nekakšna cmerava najstnica…samo predstavljate si lahko kako dolgo sem se pripravljala, da napišem tole besedilo in kako me sedajle stiska v prsih ko se bližam koncu in si želim pritisniti tipko “oddaj”.
Če ste morda kakšni že “ozdravljeni” prosim pišite in mi kaj svetujte! <3
Hvala že v naprej. :))
LP
Lepo pozdravljeni,
predstavljam si, da imate burno obdobje. Šolska pričakovanja, odraščanje, telesne spremembe, erotični razvoj, samopodoba, odnosi s starši, okolico itd. so vse zahtevni izzivi in to je lahko tudi stresno. Verjetno v tem obdobju rabite več podpore?
Omenjate, da ste s stradanjem shujšali 10 kg, ker vam vaša postava ni všeč, čeprav drugi ne mislijo tako. Seveda je ohranjanje zmerne teže tudi sestavni del zdravja, vendar stradanje ne pripomore k boljšemu zdravju, nasprotno, zna biti zelo škodljivo. Za zdravo prehranjevanje in ohranjanje normalne teže je pomembna zdrava hrana in tako kot povsod v življenju, zmernost.
Ali se lahko o vseh temah s kom pogovorite? Omenjate, da v družini niste zelo odprti drug z drugim. Da vas je pa sram pokazat vašo naklonjenost. So v družini odprti za pogovor? Ponavadi je lažje, če se lahko s kom pogovorimo, hkrati pa že skozi pogovor najdemo možne rešitve. Če z domačimi ne bi šlo, ali imate okrog sebe kakšne osebe, ki jim lahko zaupate? Lahko si poiščete pomoč tudi pri psihoterapevtu/tki, kjer s podporo strokovnjaka raziskujete in razrešujete svoje težave.
S prijaznimi pozdravi,