Nasvet
Končno sem zbrala pogum, da malo povprašam glede mojih težav.Stara sem 50 let,drugače zdrava vsak dan prehodim vsaj 7 km, sem družabna.Imam pa kar nekaj drugih težav.Pred skoraj osmimi leti mi je umrl mož nenadno zaradi kapi, otroka sinova sta bila takrat stara 7 in 11 let,bilo je hudo vendar sem se pobrala,od takrat živim samo za moja dva in ni mi žal, lepo se razumemo.Starejši sin je že naredil šolo in se je zaposlil, mlajši pa gre letos v srednjo šolo.Do tu vse lepo in prav.Zdaj pa k mojim težavam.Že vse od začetka živimo skupaj z taščo ki ima zdaj čez osemdeset let,vedno sem jo spoštovala in bila raje tiho samo da je bil mir.Vedno je ona imela vso komando in zadnji čas me opravlja po dolgem in počez če se le da, vem da me sovraži.To pa se izraža zdaj še bolj odkar sem lani zaradi zaprtja tovarne ostala brez službe, sicer jo iščem, in upam da jo dobim , ampak življenje z njo je postalo pravi pekel, ker ima hudo osteoporozo noč in dan vzdihuje in jamra, jaz pa sem doma in to poslušam,včasih mislim da se mi bo zmešalo, po drugi strani pa ji skušam pomagati pa dobim nazaj samo vpitje in nerganje in to iz dneva v dan.Mi pa ni jasno zakaj se sploh še obremenjujem z njo ampak ne morem iz svoje kože.Ima pa še dva sina ki se skoraj nič ne zmenita zanjo samo kadar je treba priti po denar se prikažeta.Sem že pomislila da bi se odselila ampak v tej situaciji je to nemogoče.Včasih pomislim tudi na strokovno pomoč, ker imam občutek da se mi zmešalo, res prosim za nasvet kaj naj naredim.
Pozdravljeni, situacija ni najtežja in se da uredit, stanje je taksno, ker sebe sklepam za mladega cloveka semizdi da vedno bolj smo stari manj potrpežljivi smo, ker čutim da pogovor nebo pomagal, je najbolje da se umaknete in najdete tisti notranji mir, seveda to ni lahko ampak poskusit je vredno, z taščo nimata skupnega jezika? Oz. Kaksne teme ki bi jo lahko skupaj ob kaksni kavi odprle? To bi bilo dobro za to da se stanje razbremeni. Upam da uspe, malce več informacij in se mogoče lahko spomnem še kaj.
Pozdravljeni,
hvala za vaše sporočilo. Predstavljam si, da vam je bilo težko ob smrti moža in hkrati še skrbeti za otroka. Si predstavljam, da je to zelo naporno. Pravite, da živite samo za svoja dva otroka, kaj pa kakšne stvari, ki so povezane z vami – vašimi željami? Jih vidite?
Sprašujem se s kakšnim razlogom ste raje pri tašči tiho? Je potem res mir? Kaj pa vaše notranje dogajanje, si predstavljam, da je to težko prenašati?
Sprašujete se zakaj se obremenjujete z njo in kot slišim vam tam ni prijetno. Verjetno vam je v tej situaciji težko zapustiti ta dom, ker nimate zaposlitve. S kakšnim razlogom pa ste vztrajali prejšnja leta, ko ste imeli zaposlitev? Kaj ste vseeno imeli od skupnega bivanja s taščo?
Ali se lahko s kom pogovarjate o svojih stiskah? Seveda, tudi strokovno pomoč bi vam lahko koristila. Je nesmiselno trpeti, če imate različne možnosti pomoči
S prijaznimi pozdravi,
Najlepša hvala za odgovor,ja res sem morda naredila napako ker se nisem po moževi smrti odselila, ampak tukaj je šlo za to, da sta bila sinova močno navezana na dom in enostavno nisem upala odditi, zdaj mi je pa žal.Malo si pomagam s tem, da se ji umikam,ampak v nedogled pa tudi to ne bo šlo, in bom verjetno res morala razmisliti o pomoči.Lp