Paranoidna motnja

Pozdravljeni,

Pišem vam zaradi svoje mame, ki kot kaže, vsaj tako se zdi po mojem laičnem mnenju, boleha za paranoidno motnjo. Kolikor sem bral in povezal stvari, gre zelo verjetno za senzitivno nanašalno blodnjavost. Znaki so naslednji:

– Močno nezaupanje in sumničenje, tudi če ni razloga za to
– Ne zaupa drugim in vedno misli, da jo hoče kdo preslepiti.
– Preobčutljiva, težko sprejme kritiko
– išče skrite pomene v nedolžnih pripombah ali v vedenju drugih
– vidi napade nase, četudi jih ni, reagira lahko z jezo
– Ko se zgodi nek dogodek, ki je povsem običajen, je prepričana, da se kaj takšnega nikoli ni dogajalo in je prepričana, da se vsi do nje vedejo drugače kot so se včasih. Ko ji poskušamo dopovedati, da se je ona spremenila in ne ostali, to odločno zavrne…. Popolnoma zaupa svojim občutkom. Da je z njo kaj narobe, zanika. Če že, smo mi krivi za njeno stanje.
– Prepričana je, da so ljudje, ki imajo enako podobo in drugo dušo. Pokliče jo nekdo po telefonu in ker se ji zdi, da oseba drugače govori kot sicer, je prepričana, da to ni ta oseba, temveč nekdo drug. Prepričevanje v nasprotno ni uspešno.
– Pozorna je na detajle…. Primer: v zadnjem času sta ji oveneli dve roži in v pomivalnem stroju počili dve skledi. Prepričana je, da ji nekdo s tem hoče nekaj sporočiti. Potem številko 2 povezuje s svojim življenjem.
– Zase verjame, da ima dušo drugega človeka. Očitno ve, da ni enaka, kot je bila.
– Če sliši skladbo po radiu, ki se je z besedilom dotakne ali pa jo je poslušala v mladosti, je prepričana, da je skladba namenjena njej in da ji nekdo želi nekaj sporočiti.
– Sproščeno se počuti samo še v naravi ali pri igri z vnuki

Povem lahko, da se mami že od mladosti dalje bori z zelo nizko samozavestjo in izredno slabo samopodobo. Dominanten oče, varajoč mož…sledila je ločitev. Nato je živela sama, otroci smo se kasneje namreč odselili. Doživela je še eno nesrečno ljubezen. Nikdar se ni počutila zares ljubljena in cenjena. Je nežna, ranljiva in subtilna, preobčutljiva za življenjsko borbo, vendar po drugi strani ambiciozna, a globoko nezadovoljna, inferiorna in stroga do sebe. Stara je 59 let, stanje se vleče že prb. eno leto.

O pomoči pri psihiatru ali o zdravilih v obliki tablet noče niti slišati. Kolikor sem prebral, ima nasprotovanje njenim mnenjem in siljenje v zdravljenje samo nasprotni učinek. A ne vemo več, kako naj ravnamo, da bo sprejela pomoč in začela uživati zdravila. To je najbrž edina rešitev….?

Jo je mogoče do tega pripraviti z zvijačo? Ker ima težave s sklepi, bi se najraje dogovoril z njenim zdravnikom, naj ji predpiše tablete, ki bodo za »sklepe«, a to najbrž ni združljivo s hipokratovo prisego.

Če bo hospitalizirana, se bojim, da bi jo to uničilo. Radi bi svojo mami nazaj. Prosim, pomagajte,…kaj lahko storimo? 🙁

Hvala!!

Lepo pozdravljeni!

Najprej sem vas želela povprašati od kod nezaupanjue in visoka občutljivost…nato mi je postalo jasno…vaša mama si je morala nekako umisliti drugačen svet, da je lahko preživela – kot obrambni mehanizem…

Sama bi vam toplo priporočala psihoterapijo. S pomočjo le te, preko pogovora ozaveščamo nezavedno ter predelujemo izvor, vzrok težave…

Vaše namene seveda ne podpiram (manipulacija z zdravili). Človek mora sam sprejeti odločitev za pomoč. Vi jo lahko poskušate le navdušiti…

Lahko ji na primer poveste, da jo imaste neizmerno radi in ji želite dobro in na primer poveste zame, da si lahko malo prebere, ji pustite na primer moj kontakt v kolikor se odloči….ali pa jo enkrat pripeljete k nam v Center Holistic na pogovor…

Hvala in vse dobro vam želim,

Barbara Sarić, psihoterapevtka
[email protected]
041 535 555

Pozdravljeni,

Pišem vam ker po prebranih člankih in opisih sumim, da mama trpi za paranoidno osebnostno motnjo. Odnos z njo je zelo otežen, ker vse vzame kot kritiko in išče prepire v vsem. Do pred pari let sva lahko nekako shajali in komunicirali. Nikakor je ne moreš potolažiti ko ima soočenje s tabo v vsem vidi skrite namere. Ne zaupa drugim in vedno misli, da kujejo zaroto poroti njej. Veliko beži v virtualni svet (igra igrice -tudi do 5 ur na dan). Napr: če grem na obisk k babici misli, da kujeva načrt proti njej. Z vsem katerimi se pogovarjamo misli, da kujemo zarote. Svoje vlog pri konfliktih ne vidi. Pri prepirih je zelo žaljiva in ne izbira besed in ne sprejema drugega mnenja. Prosim za nasvet kako lahko komuniciraš z tako osebo. Takšno stanje je že od kaj se spomnim vendar je pa se zelo poslabšalo tekom parih let. Ker tudi sama težko prenašam obtožbe in takšno stanje sem se tudi odmaknila. Sploh se ji niti ne upam omeniti, da naj se zaupa strokovnjaku ker bi bila zamera z njene strani tako huda in bi mislila da je to kot naš načrt, da jo naredimo noro. Ker, če jo že ne pozdravim takoj, ko pridem na obisk mi zameri in mi očita stvari katere nimajo veze z ničemer (kot blodnje). Nimam pa občutka, da ne bi mama dobro delovala v službi. Pred zunanjim svetom to zelo dobro skriva. Ostali opazijo, da je malce čudna in odmaknjena. Mislijo da jih pač ne mara. Težave imamo samo bljižni. Nima prijateljev in ljudi s katerimi bi se pogovarjala.

Prosim za nasvet kako lahko takšno oseb pripraviš, da vidi da je potreben pogovor pri specialist in sprejme kakšno pomoč in sploh vsakdanje komuniciraš.

lep pozdrav

Pozdravljeni,

si predstavljam, da vam je v takem odnosu težko, saj pogovori s takšnimi osebami znajo biti zelo intenzivni in izčrpujoči.

Na vaše vprašanje ni enostavnega odgovora. Osebe s paranoidnimi simptomi le stežka vidijo, da imajo težave in, kot vidite, vsako prepričevanje v njih vzbudi še več sumov. Hkrati je v strokovni psihoterapevtski obravnavi pomembno, da pacient prihaja s svojo motivacijo in ne zaradi mnenja ali napotitve nekoga drugega. Če ne pride z dobro mero svoje motivacije je prognoza slaba. Glede na napisano stežka ocenim ali bi bila potrebna tudi psihiatrična obravnava. Nedvomno bi bilo priporočljivo, da obišče specialista psihiatra in ta oceni dejansko stanje ter po potrebi predpiše psihofarmakološka zdravila.

Kaj več o tega, da ji poveste svoje mnenje ne morete narediti. Po mojem je predvsem pomembno, in to je dejansko edino kar lahko zares naredite, da v tem odnosu poskrbite za sebe.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj

Spoštovani g. Peter,

ne maram pisati odgovorov na forumih, vendar so me odgovori na vaše vprašanje kljub nedvomno dobri nameri kolegice in kolega, zaskrbeli.

Iz vašega zapisa je moč razbrati, da težave pri vaši mami niso del njene osebnostne strukture in tako niso dolgotrajnejše narave, temveč so se pojavile v zadnjem letu, v starosti 58. let. Pri diagnostiki psihotičnih simptomov v tej starosti je nujno potrebno izključiti morebitne organske vzroke (npr. nevrodegenerativni proces (npr. demence) ali druge nevrokognitivne motnje, presnovne motnje, motnje endokrinega sistema …). Zato vam svetujem, da v prvi vrsti za mamo poiščete zdravniško pomoč. K psihoterapiji se je smiselno zateči, ko so možnosti organske (torej telesne) bolezni izključene in je nedvomno jasno, da je vzrok gospejinih težav psihične narave.

Eden od značilnosti psihotičnih motenj je zmanjšan uvid. To pomeni, da je človek ne zaveda svojih težav ali kako se je spremenil, ne glede na to, koliko ga v to skušajo prepričati njegovi bližnji. Zato ji boste morali prav njeni najbližji pomagati, da bo prišla do pomoči in zdravljenja. Verjetno bo gospa to najlažje sprejela, če ji bo kdo od ljudi, ki mu zaupa empatično sporočil, da ga/jo skrbi zanjo in da se je v zadnjem času spremenila, čeprav sama ne opaža tega in da želite, da opravi pregled, da boste vsi skupaj mirni. Pomembno je, da pogovor ne teče v dinamiki “kdo ima bolj prav” in “kdo bo zmagal”, temveč v tonu “skrbi nas zate”. Ta oseba je lahko svojec, prijatelj ali osebni zdravnik.

Osebni zdravnik ji bo verjetno opravil krvne teste in izdal napotnico za specialista psihiatra. Če bo gospa vseeno zavrnila obisk psihiatra, lahko tudi svojci sami naslovite svoje skrbi maminemu osebnemu zdravniku. Hospitalizacija proti njeni volji ni mogoča, v kolikor gospa ne ogroža svoje ali tuje varnosti. Zvijačo bi vam odsvetovala, saj je tudi za nadaljnje zdravljenje pomembno, da gospa čuti vašo iskrenost.

Vse dobro želim vam in vaši mami,

anonimna specializantka klinične psihologije in psihoterapije