Pozdravljeni,

star sem 33 let in imam že več kot 5 let simptome, ki bi jih verjetno opisali kot depresijo ali morda (sploh zadnje čase) anhedonijo. Stanje je postalo posebej slabo v zadnjih mesecih, ko je moje normalno dnevno funkcioniranje močno oteženo. Imam hude težave s koncentracijo in delno s spominom (postal sem zelo pozabljiv), sem stalno izčrpan, kljub normalnemu bioritmu se ne naspim. Poleg tega sem povsem apatičen in nemotiviran za karkoli, kljub temu, da me je včasih veselila cela vrsta raznih dejavnosti, ki me v teoriji še vedno vlečejo, v praksi pa za njih ne najdem zagona. Sem tudi čustveno otopel, kar me zelo bremeni v zvezi, saj imam občutek, da partnerici ne morem vračati ljubezni in da sem od nje povsem oddaljen, kar tudi zazna kot mojo hladnost in odmaknjenost. Dodatno mi je močno upadel tudi libido. Ker imam zelo odgovorno in miselno naporno službo, je problem še dodatno potenciran. Nasploh se počutim čustveno pregorelega in praktično ne doživim veselja, vznesenosti, ljubezni ali na drugi strani žalosti – moja čustva so brez normalne intenzivnosti, kot bi postal robot. Sicer se redno ukvarjam s športom in se relativno zdravo prehranjujem.

Osebni zdravnik mi je predpisal zgolj test krvi in CT glave, ki pa nista zaznala ničesar relevantnega. Sprašujem se, ali je v moji situaciji smiselno zaprositi za napotnico za psihologa, psihiatra, ali morda oboje? Zaupati javnemu zdravstvu ali iskati zasebno pomoč pri eni od mnogih šol psihologije in psihoterapije? Je situacija vsaj v teoriji morda rešljiva z zdravili? Rad bi se izgonil eksperimentiranju z antidepresivi, če ni dobrih indikatorjev, da lahko zares pomagajo. Predvsem me skrbi čustvena otopelost, saj ne vem, kam jo razvrstiti. Bolniške najbrž v svojem stanju ne morem pričakovati, čeprav se bojim, da bom zaradi vseh težav, ki mi jih situacija povzroča pri delu, v najslabšem primeru na dolgi rok celo ostal brez službe, ki zahteva veliko energije, če želim ohranjati konkurenčnost.

Morebitni vzroki za mojo situacijo so delno zavedni – razočaranje nad poklicem, občutek odtujenosti od okolice vsled drugačnim vrednotam in nazorom, splošno slaba samopodoba in samorazočaranje … – delno verjetno nezavedni. Zavedam se, da zdravila mojih problemov ne bi kar izničila, sprašujem pa se, če bi mi vsaj dala zagon za normalno funkcioniranje in možnost treznega razmišljanja.

Lep dan in hvala za morebitne odgovore

Pozdravljeni,

med branjem vašega sporočila sem pomislil, da je veliko ljudi, ki imajo podobne težave kot vi. Žal pa ni enostavne rešitve, ki bi držala na dolgi rok. Kot ste tudi sami pomislili, večina ljudi pomisli na psihiatrično pomoč oz. pomoč s psihofarmaki (npr. antidepresivi, pomirjevala), ki naj bi nas hitro rešila stisk in tegob. Po mojih izkušnjah lahko antidepresivi pomagajo pri manjšem čutenju stisk, kar pa gre tudi v smer pozitivnih čustev – da otopelo čutimo tudi pozitivna čustva.

Težavo oz. priložnost vidim v tem, da tudi stiske čutimo z razlogom, saj nam ponujajo pot do razrešitve naših potlačenih čustev, spominov, notranjih konfliktov in travm. Vendar pri tem potrebujemo strokovno pomoč v obliki poglobljene psihoterapije (npr. psihoanalitične). Kot tudi sami čutite, je velik del človeške psihe nezavedno, ki v večji meri vpliva na naše počutje. Ker je to naša slepa pega, si ne moremo pomagati sami, ampak potrebujemo pomoč tretje osebe, ki nam lahko naše vsebine zrcali. Psihoterapija ni lahka pot, saj zahteva voljo in odločenost. Odvisno od vaših ciljev, vendar za osebnostno spremembo lahko pričakujete večletno obiskovanje po 1x ali večkrat tedensko.

Še na kratko o pomočeh, ki jih imate na voljo. Psihiater predpisuje psihofarmake, psiholog opravlja psihološko svetovanje (psihološka testiranja, usmeritve katera šola, služba, itd.), medtem, ko psihoterapevt zdravi s pogovorom oz. odnosom.

S prijaznimi pozdravi,

Hvala za odgovor. Ali naš zdravstveni sistem ne omogča dostopa do psihologa ali psihoterapevta, ki bi ga pokrivalo zavarovanje? Moja zdravnica mi je na zgornje simptome odgovorila, da si moram pomoč poiskati sam, samoplačniško, ter da se v posebnih primerih lahko v okviru javnega zdravstva dobi samo dostop do skupinske terapije, vendar da zame to ne pride v poštev. Tudi možnosti dostopa do psihiatra mi ni omenjala.

Žal naš zdravstven sistem ne predvideva dolgotrajne psihoterapevtske pomoči. Lahko dobite napotnico za psihologa, vendar ne za psihoterapevta, razen če poiščete psihologa, ki je usposobljen za psihoterapevta, vendar ne vem ali je možno, da zavarovalnica krije redne tedenske obravnave. Očitno tudi sodeč po informacijah vaše osebne zdravnice to ni možno. V primeru eksistencialne stiske je možno priti do psihoterapije tudi po znižani ceni. Veliko psihoterapevtov ima za takšne primere predvidenih nekaj mest. Za več informacij me lahko tudi kontaktirate.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj