Pozdravljeni. Mene pa zadnje čase zelo muči anksioznost. Včasih je boljše, včasih slabše. No, ko je slabše, ne res slabo. Moje misli divjajo na vse strani, vse me skrbi, ne morem nehati jokati, slabo mi je. Zelo vpliva na moj želodec in ne morem jesti oziroma če že, bruham.
V preteklosti, natančneje 5 let nazaj, sem se že zdravila v bolnici zaradi depresije, samo poškodovalnega vedenje, anksioznosti in motenj hranjenja.
Trenutno ne hodim k terapevtu, imela sem zdravila antidepresive in antipsihotike, ampak mi niso pomagali. Samo par mesecev, potem ne vec. Gotovo jih že kakšno leto ne jemljem.
Tudi ljudi s katerimi bi se lahko pogovorila nimam ob sebi. Imam fanta in najboljšo prijateljico, katerima se lahko zaupam, ampak oba živita kar daleč stran. In še to, se počutim zelo sama. Mislim da tudi to vpliva.
Tudi to, da živim doma ni ravno v pomoč. Živimo v majhnem stanovanju, kjer ni zasebnosti, nič. Včasih rabim tišino, in se ne morem nikamor umakniti, razen če grem ven(vem,da je tudi to v pomoč, ampak včasih bi pač raje užival notri).
Delam tudi. Služba je včasih kar naporno, sem opazila, da če je prevelik fizični napor in sem res utrujena, to slabo vpliva na mojo psiho.
Ne vem, kaj naj storim. Kako naprej?
Hvala za odgovor

Pozdravljeni!

Glede na vaš opis si predstavljam, da ste v stiski in vam je težko prenašati vse skupaj. Anksioznost, divjanje misli, slabost, bruhanje, samopoškodovalno vedenje so simptomi, ki nosijo svoje sporočilo. Naše nepredelane notranje vsebine (čustva, spomini, konflikti, travme) so tiste, ki povzročajo psihične in tudi (velikokrat) telesne simptome. Kot sami ugotavljate je ponavadi lažje, če se lahko komu zaupamo in govorimo tudi o svojih stiskah.

Vam toplo priporočam, da si poiščete pomoč v obliki poglobljene psihoterapije (npr. psihoanalitična psihoterapija), kjer boste lahko ob rednih srečanjih govorili o vsem kar se vam notranje dogaja. Seveda tudi pomaga, da je na drugi strani strokovnjak, ki vam bo pomagal pri urejanju notranjega dogajanja.

S prijaznimi pozdravi,