Najdi forum

Ne vem če tole spada sem, pa vendar poskusim srečo in upam na vaš odgovor.
Hči je stara 19 let, lani je maturirala z zelo dobrim uspehom, žal pa ni prišla na željeni faks, zato si je (v dogovoru in z našo podporo) vzela leto dni pavze. V šoli ni imela nikoli težav, bila je sicer precej introventirana, ampak neproblematična. V tem letu, ko je prosta se je situacija obrnila na glavo. Vtepla si je v glavo, da je “dovolj stara in odrasla”, da lahko dela kar hoče, hodi kjer hoče, vse se ji zdi zamalo, “vsi ji težimo, jo komandiramo, nadziramo”… Želi si biti samostojna, ampak samostojnost in odraslost razume izključno kot stanje, ko lahko delaš kar hočeš. Odgovornost in dolžnost sta ji tuji. Skratka, kot zapoznela puberteta.
Da ni prišla na željeni faks je dojela kot neuspeh in jo je zelo potrlo. Jeseni je tudi zaključila precej travmatsko razmerje, zato me ni preveč začudilo, ko se mi je pozimi zaupala da potrebuje pomoč. Obiskala je psihiatrinjo, dobila zdravilo Asentra in Sanval, se borila s paničnimi napadi in potem se je začela tale karantena…
Pred mesecem dni je poskusila naredili samomor. K sreči se je prestrašila in mi pol ure po zaužitju tablet to povedala.
Sledila je seveda tritedenska hospitalizacija, sedaj je nekaj dni doma.
Ne vem, očitno sem bila naivna in mislila da ji je to kaj pomagalo, da se je morda zazrla vase, začela reševati težave, obrnila nov list. No, očitno ni.
Cele dopoldneve spi, potem gleda serije na računalniku, zvečer pa gre “na kavo”. Domov hodi kot se ji zazdi, vse dojema kot teženje, vsi smo ji odveč, pogovarjati se z njo sploh ne da, se obrne in zapusti prostor. Cele dneve je zaprta v svoji sobi, ne pusti si blizu. Ne da si dopovedat, da alkohol v kombinaciji z zdravili, ki jih jemlje (Asentra, Loquen in Efectin ER) ni pametna ideja. Kaj bo letos z vpisom na faks nimam pojma. Vprašati ne smem, ker “težim”.
Pričakovala sem tudi kak posvet v bolnišnici z nami, svojci, poučitev kako ji lahko pomagamo, kako ravnati. Žal sem bila spet naivna…
Ne vem več kam se obrniti, kaj narediti. Ker je polnoletna, njena psihiatrinja seveda ne želi kontaktirati z mano.
Očitno se moram sprijazniti s tem, da si bo zavozila življenje, se nekega dne ubila ali ap bom jaz končala na psihiatriji.
Kak nasvet? Morda beseda tolažbe?
Hvala že za čas, da ste me brali.

Pozdravljeni,

hvala za vaše sporočilo, z veseljem preberem in odgovorim.

Si predstavljam, da je situacija izjemno naporna, ne samo za vašo hčerko, ampak tudi za vas. Opisujete razne stresne dogodke, ki bi tudi lahko pripomogli k njenem slabšem počutju. Verjetno skuša razreševati svoje težave na svoj način, ampak očitno bi potrebovala pomoč strokovnjaka. Zdravila lahko pomagajo do določene mere, ampak še to ni nujno. Načeloma lahko pomagajo pri blažitvi simptomov, težava pa je v tem, da ne razrešijo vzrokov, ki so simptome povzročili. Pomembno bi bilo, da si poišče psihoterapevtsko pomoč (psihiater zgolj predpisuje zdravila), kjer bo lahko govorila o svojih težavah, strahovih, dilemah itd. Psihoterapevt/ka pa bo lahko pri tem pomagal/a. Pomembno je, da hodi na redna tedenska srečanja (enkrat ali večkrat tedensko). Seveda je v to ne morete prisiliti, kar lahko storite je, da izrazite svojo skrb in željo, da bi bila bolje, na koncu pa se bo sama odločila katero pot bo ubrala. Pomislil sem tudi na to, da je v obdobju, ko odrašča in si verjetno tudi želi samostojnosti in svobode.

Slišim vas, da ste v stiski in ni izključujoče, da tudi sebi poiščete psihoterapevtsko pomoč. Pomembno je, da poskrbite zase.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj

Mag. Miha Štrukelj, Psihoanalitični psihoterapevt v Ljubljani, Link: Psihoterapija Štrukelj

Najlepše se vam zahvaljujem za vaš čas.
Zadeve so se seveda še zaostrile. Vtepla si je v glavo, da je odrasla, stara 19 let in ji nima nihče pravice govorit kaj naj počne, kam naj gre in kdaj naj se vrača. Torej je odhajala in prihajala kadar se ji je zazdelo, brez pojasnil, brez besede. Ponavadi ni prišla trezna.
Da si škodi, se ji ni dalo dopovedat. Ker je bilo tega resnično dovolj, sem ji povedala, da razumem, da si pri teh letih želi pohajat, žurirat in da vse to seveda tudi mora. Ampak mora pri tem tudi spoštovati določena pravila, vsaj okvirno povedat kam gre in kdaj pride. Smo družina in živimo pod eno streho. To pomeni, da se moramo tudi prilagajati in se držati določenih pravil. V kolikor se teh pravil ne zmore držati, naj si poišče pomoč. V kolikor se jih noče, naj pač gre. Naj se zaposli, si poišče redno zaposlitev z zdravstvenim zavarovanjem in naj gre.
In s tem sem ji naredila ogromno uslugo…
Sredi noči je prišla domov v spremstvu treh “prijateljev”, ki so se podpirali, da so lahko stali pokonci, začela pakirat in noret. Bil je pravi izpad, prišla je po9licija, jo pomirila, v dogovoru z njimi je prišel še rešilec, jo odpeljal na EKI, kjer se je 15 minut pogovarjala s psihiatrinjo, natvezila kup laži in odšla domov. Dva dni je bila zaprta v sobi, tretji dan je spakirala svoje stvari in mimo vseh odšla brez besede.
Danes je peti dan, ko ne vemo kje je.
Ker je polnoletna, ne moremo ničesar. Tudi jasno mi je, da na silo ne moremo narediti nič. Razumsko vem, da človeku, ki si ne želi pomgati ne moreš pomagati. Vem tudi, da je stara 19 let, da je normalno da odide od doma, da se osamosvoji. Vse razumsko vem. Težko pa je vse to sprejeti. Boli način, na katerega je vse to naredila.
Ker vse težje funkcioniram, mi je osebna zdravnica predpisala Lexaurin in izdala napotnico za psihiatra. Samoplačniških terapij si ne morem privoščit.
Jaz bom že, se bom že pobrala. Vsak dan bolj pa me razžira “Ali je v redu? Kaj če ima panični napad? Kaj bo naredila? Ji bo kdo lahko pomagal?……”

nova
Uredništvo priporoča

Pozdravljeni!

Vas razumem v tem, da želite za hčerko le najbolje in vas tudi skrbi zanjo. Postavili ste ji mejo, ki jo ni vzela dobro in se je odločila kot se je. Nad tem nimate vpliva. To lahko zgolj sprejmete. Morda ste že ravnali tako, ampak vseeno kot ideja – morda bi pomagalo, če bi do nje (zgolj) izrazili svojo skrb in željo, da bi bila bolje.

V vsakem primeru vam predlagam, da poskrbite tudi zase. Že pogovor z osebami, ki jim zaupate pomaga, na ta način boste vsaj malo odložili svoje breme.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj

Mag. Miha Štrukelj, Psihoanalitični psihoterapevt v Ljubljani, Link: Psihoterapija Štrukelj

New Report

Close