Enostavno sem na dnu. Star sem 28 let in trpim z depresijo. Z depresijo sem se srečal po koncu OŠ. Ker nisem vedel kaj je to sem enostavno živel z tem. Po končani Srednji šoli sta se mi ločila starša in preselili smo se vsak na svoje. (Jaz z mamo) kmalu za tem sem dobil službo družil sem se z prijatelji, ga srali okoli. Takrat je depresija popolnoma izginila. Nato sem spoznal punco ki me kmalu za tem navila okoli prsta in me pustila. Takrat pa se mi je pojavila huda depresija. Nisem bil več normaln. Nisem se mogel uključiti v družbo, nenehno me je zbadalo v prsih. Kasneje sem spoznal punco ki je bila totalno zatreskana vame. Jaz namesto da bi bil vesel sem se v glavi sesedel. Nisem mogel več hoditi v službo, niti iz stanovanja. Odpeljali so me z rešilcem v bolnico ( LJ Polje) tam sem bil 2 mesca. 14 dni na zaprtem oddelku zaradi poskusa samomora. Tam sem začel jemati zdravila. Ker sem bil toliko na dnu niti nevem katera. Ko sem prišel ven sem jemal asentra 100, mirzaten 45, loquen 200, lorislan. Počasi sem zmanjševal tablete. Po 4 letih sem jemal samo še asentra 100. Počutje je bilo kar v redu. Občasno so bili slabi dnevi kar je čisto normalno. Ko pa se je začelo manjšati asentra in nato prekinitev se je zgodil pravi preobrat. Tesnoba, panika, brez energije, skos bi spal. Ko sem se zbudil sem se zjokal ker sem se zbudil. Uglavnem spet sem na začetku. Zanima me ali bom jaz sploh kdaj zdrav ? Prebar sem veliko o depresiji. Povsod piše, da je ozdravljiva. Ko pa berem forume pa vsi pišejo, da se je use vrnilo nazaj. Kot, da ni več izhoda iz tega. Razen, da celo življenje jem tablete in hodim okoli kot, da bi bil zadrogiran. A je kdo tukaj ki mi lahko potrdi da je ozdravel ? Da nima več težav z tem ? Ali obstaja karkol drugega, ki bi pozdravilo to ??? Koliko časa naj še vstrajam ??? KAJ NAJ NAREDIM ??? ZMEŠALO SE MI BO 😥😥😥

Pozdravljeni,

moje mnenje je, da je depresija ozdravljiva, vendar ne z zdravili. Sam depresivno razpoloženje niti ne obravnavam kot bolezen, navsezadnje diagnoza depresija omogoča predpisovanje velikega arsenala zdravil, ki pa na koncu niti niso “zdravila”, ampak lajšajo simptome in človeku zmanjšajo čutenje. Včasih so zdravila potrebna za stabilizacijo, vendar se jih prepogosto prehitro predpisuje in predolgo jemlje. Zakaj je tako? Ker zdravstveni sistem ne omogoča drugega načina “zdravljenja” kot s psihofarmaki, ki pa ne morejo človeka pozdraviti, ampak ga zgolj omrtvičijo, da ni več v stiku s svojo bolečino, hkrati pa izgublja tudi stik s seboj. Svoje pa naredijo še stranski učinki psihofarmakov.

Gre za to, da so vaši simptomi posledica notranjih psihičnih procesov, nerazrešenih travm ali konfliktov. Ponavadi gre za nezavedne dele ali pozabljene spomine s katerimi niti nimamo stika. Pomembno je, da z njimi pridemo v stik in s tem imamo priložnost, da jih predelamo. Predlagam vam, da si poiščete psihoterapevtsko pomoč in verjamem, da boste s pravo pomočjo in tudi z vašo voljo za takšno obravnavo, izboljšali svoje počutje. S psihoterapijo ne morete pričakovati hitre odrešitve (kot s tabletko), saj takšen proces lahko traja več let (s tedenskimi srečanji), je pa zato rezultat bolj temeljit in dolgotrajen. Seveda pa nič ni gotovo in če se boste odločili za takšno pot bo veliko odvisno od vas in vaše odločnosti za tak proces. Ko sem prebral vaše sporočilo vas razumem, da ste v stiski, ampak dobra novica je to, da obstaja tudi drug način zdravljenja, ki se ukvarja dejansko z vzroki vaših stisk.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj