Spoštovani.
Imam 5 let starega sina, ki občasno kaže nekaj posebnih znakov strahu oziroma tesnobe. Je nekoliko bolj zadržan, vendar se v vrtcu načeloma dobro počuti. Nekoliko bolj zadržan je do novih oseb (vrstnikov), običajno ne pristopi do njih na svojo pobudo, komunicira pa na pobudo drugih. Odrasle ogovori brez težav. Običajno ne želi hoditi na rojstne dneve, kljub temu, da so tam prijatelji. Določena obdobja težko odide v posteljo in želi imeti ob sebi odraslega, po odhodu zajoka, nastopi panika, začne stokati, reče tudi, da mu je slabo, da ga boli glava… Občasno težko odide v skupino vrstnikov, če tam še ni znanih prijateljev – takrat se me oklepa, joče (to se sicer ne dogaja pogosto). Je sicer zelo empatičen, normalno živahen, v razvoju ni posebnosti, razen tega čustvenega področja.
Kako mu lahko pomagamo, kaj svetujete?

Pozdravljeni,

kar opisujete, je lahko normalen osebni razvoj, lahko pa gre za težave. Odvisno od okoliščin, intenzitete itd. Normalno pa je, da ima vsak otrok strahove pri spremembah. Pomembno je, da se z njim o vsem tem pogovarjate in lahko svoje strahove z vami nagovori.

Opisujete njegove odnose s sovrstniki in odraslimi, kakšen odnos pa imate vi z njim? Kako bi opisali vajin odnos in kako doživljate svojega sina? Kaj čutite do njega?

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj