Vse je drugace zdaj

Pozdravljeni,

V bistvu nevem kje naj zacnem in kaj naj najprej povem prevec je vsega…

Vseeno bi z vami delila del zgodbe mojega zivljenja. Stara sem 26 let in sem se porocila pred nekaj meseci srecna sem z mozem ceprav kot vsak par imava take ali drugacne probleme in jih sproti resujeva. Po enem mesecu od poroke sem izgubila strica, takrat sem se tudi v sebi nekako spremenila, postala sem bolj custvena oseba, depresivna, jokala vsak dan, po noci, sem se macela bolj kregati z mozem ampak ni slo sploh da se nimava rada nevem se sama, vcasih kar zacela jokati za brez veze in govorila mozu da se sekiram ce sem doma, da nisem v sebi srecna, da pogresam strica ker imam veliko veliko spominov od malih nog z njemu. Kregala sva se svaj 3x na teden za kr neki, to kar sem mu govorila v jezi sem se potem “travmastvo” jokala kot da imam neko “travmo” v sebi tudi on mi je to reku, skoz mi je pravil moz, da me ima rad da je tam game tudi ce sem ga kdaj uzalila, ampak da me razume.

Nevem kako naj vam povem, ampak cutim da sem v sebi bolj taka oseba, depresivna, skoz jokam ne mine 3 dni in zacnem, vcasih se kar ulezem v sobi in jokam na Veliko pride moz me skusa pomirjati in vec nimam niti energije vstati ali mu kaj odvrniti sam lezim in gledam nekam v strop to traja 5 min, potem pa zacnem reagirati in ga objemati ….

Najhujsje se prihaja, po temu, po novem letu, pa izvem eno strasno novico kar me je prizadelo ful tako da sem postala cisto rumena v sebi imam nek strah da zaspim nonstop razmisljam o “tisti situaciji” kako se je zgodilo zakaj se je prav njim zgodilo novica je katasrofalna, da nisem spala vceraj nic od nic sele ob 7 zjutraj sem zaspala malo.

Ponoci semi mela cudne misli in grozen strah..in si govorila kaj pa ce se meni to zgodi kaj pa ce neKdo pride ko spim kar nekaj misli da sem vstala ob 4 zjutraj in se mi je zdelo da nekdo trka od zgor ampak se je sam meni to zdelo je reku moz no saj se sama ne vem …..in mam en mocan obcutek ki mi ne da miru kar en Strah imam zdaj vse to samo od tiste novice, ker tista novica je isto povezana nekako v druzini vendar ne tako blizu ampak spet te prizadane sploh ce jih poznas.

Tale strah, ki ga imam v sebi verjemite se zdalec ne bo odsel hitro, hude misli, in sanje , in “paranoicna” sem malo nevem kako naj se ga resim cisto. Ja zamotiem se za nekaj urc potem pa spet isto, ce ni tisto od strica je tale novica zdaj se sveza.

Zelim vsaj enkrt da se pocutim dobro in ne skoz depresivno in imeti misli samo tam kjer ni poti nazaj pac taka oseba sem da se sekiram zelo, ampak kako lahko spremenim in ziveti navadno in veselo je samo v filmu to ali kako…

Tako se jaz pocutim zdaj, kam naj se obrnem kaj naj naredim, tudi sama ne vem ceprav sem se veckrat z mozem o tem pogovarjala ampak vse je isto,

Lep pozdrav

Draga prestrašena,

ker so mi strahovi, kot jih opisuješ, zelo poznani, ti bom par besed napisala, ker vidim, da si terapevt še ni vzel časa. Toliko, da te malo potolažim. Dogodek, ki se je zgodil s tvojim stricem, je najverjetneje bil neke vrste triger (povod, kot pritik na neke tipke v tebi), da se ti je odprl kanal in ven je prišlo veliko več, kot bi sicer bilo, če bi “samo” žalovala za stricem. Morda se motim, ampak videti je, da so na površino priplavali strahovi pred vsem mogočim, kar nima ravno velike veze s smrtjo strica. Imam prav?

Veš, v življenju pridejo dogodki, ki nas pretresejo, pa ne zaradi dogodka samega, ampak ker nosimo v sebi potlačene strahove, ki so vezani (običajno) na otroštvo. Bog ve, kaj vse se nam je pripetilo, česar vse nismo mogli predelati, lepo se je nalagalo, da smo preživeli. Zdaj, ko smo odrasli, pa ob takih in drugačnih prilikah to izbruhne ven, da bi se zacelilo.

Vprašaj se, česa se v resnici bojiš? Kaj te boli, kje boli, česa nimaš pod kontrolo in zakaj misliš, da bi kaj morala imeti pod kontrolo? Iskreno se vprašaj, česa te je strah in na kaj je to vezano? Si kot otrok čutila kakšno pomanjkanje bližine, topline, varnosti? Si doživljala kakšne travme, kakšne zlorabe, je bil kdo posebno hladen ali kritičen, preveč odsoten…? Take in podobne stvari se vprašaj, ko te zajame panika in strah pred nekimi navidez nesmiselnimi zadevami, kot je nočno zbujanje ob 4h, ker se ti zdi, da je nekdo potrkal. Saj veš, da te v resnici ni tega strah, globoko v tebi je en drugi strahec, ki želi priti na plano.

Kaj veš in bolj strokovno pa naj ti terapevt napiše. Vso srečo!

Pozdravljena Bela_Perla!

Najprej bi ti povedala sem zelo vesela, da si vela cas in si mi odpisala in dala en lep odgovor.

Kako naj se sama povem, za strica scier sem ze prej vedela da, je bolan in mogoce ne bo zivel dolgo ampak globoko v sebi sem imela vsaj malo upanja ..ampak to upanje je odplavalo in nas je zapustil cez eno leto, kar me je zelo zelo prizadelo, zaceli so se mi pojavljati njegove besede, in spomini iz otrostva, kako sem se Imela z njemu, in tezko sprejela zakaj prav on je sel v takem casu. Od takrat sem jokala po noci semi mela en tak jok kot da imam eno travmo v sebi, kot da cutim v sebi da ga mocno ampak res mocno pogrsem, celo se sanjala sem ga skoraj vsako drugo noc.

Sprasujes me cesa se najbolj bojim? Jaz bi rekla da sem sedaj tako prestrasena da ne bi znala takoj odgovoriti… ker sem izvedelea tudi eno tako novico kot sem povedala ki sem se tako sokirala, da se bojim se ziveti naprej, zadnje case samo grde novice slisim, tist je umrl, tist je tako naredil…pa vse novice ki jih slisim so nekako “v druzini povezani” ne cisto v moji druzini recimo smo si v sorodu ne blizu in ne zelo dalec.

V preteklosti (kar je zame to preteklost) in sem prebolela in se ne sekiram vec, v druzini nisem imela dobre odnose z ocetom, imela sva en konflikt, ki je on reagiral name “zelo grdo” in odvrnila mu vse mozne odgovore etc…..cez nekaj mesecov sva uredila in jaz sem to pozabila, ker imam sedaj novo zivljenje imam moza in upam, da bom kmalu otroke imela, zivim na novo ce lahko to recem in v novem okolju. Ceprav ja moram priznati, da velikokrat sem sla skozi v glavi, kako se je zgodilo, kaksno situacijo semi mela in po temu se stric odsel…. semi mela v mislih samo tam… in ja na njegovemu pogrebu sem tako jokala, kot da sem njegova hcerka bila in ne necakinja.

Se nekaj: Za vsako stvar, ki jo slisim oz novico me prizadane, imam nek strah notri v sebi, bojim se spati vcasih, kr bolecine v prsih imam, da moram celo noc objeti moza, da bi sama spala si ne bi upala, kar en strah odprem oci in pogledam okoli zdi se mi da nekdo je tam ali neki je tam strah me je zelo zaspim sele ob 5 zjutraj

grozno vse, to se mi dogaja samo kadar me zelo prizadenejo novice Ali od nekoga slisim.

Ko bi vsaj enkrt v zivljenju bila brez skrbi in zivela normalno saj imamo eno zivljenje, in zelim da mir na tem svetu. Ampak mogoce bo to trajalo dokler je se sveze potem pa, bum spet nekaj izves in si ponovno v strahu kot da se vrtis v krogu an…

rabim neko pomoc in neko pozitivno misljenje, kako naj se poberim iz tega..

Pozdravljeni,

kot je že napisala Bela_Perla, je smrt strica očitno sprožilec za vaše trenutno čutenje, zadaj za vsem tem pa ležijo nepredelani vzroki, bodisi notranji konflikti, bodisi nepredelane travme, ki vam povzročajo neprijetne simptome. Ti vzroki so nastali že dolgo nazaj in po vsej verjetnosti se večine niti ne spomnite.

Trenutno imate težavno obdobje. Ker ni enostavnega odgovora na vaše težave, vam predlagam, da si poiščete psihoterapevtsko pomoč. Na voljo imate več vrst psihoterapij. V osnovi pa se delijo na podporne obliko psihoterapije, ki so tudi krajše ali poglobljene (npr. psihoanalitična). Izbor je odvisen od vaših ciljev in volje.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj

Pozdravljeni ponovno! in prosim vas za odgovor in pomoc

Nekaj se mi je zgodilo pred dvema dnevoma. Zvecer po vecerji je bilo normalno povem cez nekaj minut sem bila jezna na moza se sama nevem ali sem se jezila na njega ali pa ne, potem sva sla spat, se nisem hotela da mi govori moz naj me pusti pri miru, vse je bilo tiho vec eno uro in pol, potem sem se se bolj jezila v sebi notri zakaj mi ne govori? Zacel me je pocasi moz sprasevati ali se je kaj zgodilo? ali je s Kateremu v druzini kaj narobe? Nisem MOGLA MU ODGOVORITI! izvlecti iz sebe ven pa sem sam JOKALA, se me je spraseval povej mi, govori z mano se vendo sem sam kimala z glavo in sam jokala, ampak NITI besede mu nisem odgovorila …potem pa:

SEM SE ZACELA TAKO JOKATI NA VELIKO SREDI NOCI URA JE BILA 2.30, da so se mi noge tresle, leva roka me je zacela boleti, potila sem se, nisem se nehala jokati vsaj pol ure na veliko, TRESLA SEM SE, STRAH ME JE BILO, telo se je treslo, levo roko nisem cutila …MOZ JE HOTEL klicati resilca, ker je bil obupan, govoril mi je KONTROLIRAJ SE, POCASI ME POTOLAZIL IN OBJEMATI…….

IN Ko sem se nehala jokati, me je vprasal zakaj se tako jokam … sem mu odgovorila…” DA SEM MU HOTLA ODGOVORITI VENDAR MU NISEM MOGLA, NISEM MOGLA GOVORITI….

Nevem od cesa je bilo to, nikoli ni bilo tega pri meni, ampak sem se tudi sama ustrasila da ni kaj narobe z mano,

Nevem kako naj vam povem, ampak ja v sebi imam tudi veliko skrbi, pa tudi se sekiram prevec ce mi nekdo rece. Pa tudi nevem zakaj si ljudje mislijo oz imajo tako mnenje o meni ce jim nisem nic naredila na to mislm na odnose v novi druzini, vsem se prilagajam in nic ne misli oz nimam nobenih misli o drugih da bi rekla (on je tak, ona je taka, tista tko, tist tako,) saj veste opravljati…..AMPAK ZMERAJ NEKDO RECE NEKAJ O MENI ali pa da sem nekaj naredila CEPRAV NISEM PA MOZ TO TUDI VE. Ker ce bi bila “Zlobna” kot v filmu, verjemite bi mi se moz rekel: obnasaj se dobro pa tako naprej….

AMPAK tale napad, je cist nekaj drugega…

Kaj naj naredim???? Strah me je vsega, strah me je tudi o “govoricah” k vcasih tako mislijo o meni.

Vcasih jokam, za brez veze, kam naj grem, na terapijo se to me je strah da ne bodo mislili da sem nora v glavi.. se sama nevem no sita sem tega feelinga,
Ceprav sem vedno mela sanje da bi bila srecna, in sem z njemu …ampak imam v sebi mix obcutke ..

Pomoc prosim!

Pozdravljeni,

napad, ki ga opisujete bi lahko bil vrsta paničnega napada, ki je znak, da ste v psihični stiski. Ne glede na to za kakšen napad gre, vam priporočam, da se ne mučite sami in, da si najdete psihoterapevtsko in/ali zdravniško pomoč. Na psihoterapiji boste lahko o vsem tem, kar doživljate tudi spregovorili s strokovnjakom. Ko govorimo s strokovno, nepristransko osebo je lahko že zaradi tega lažje, hkrati pa se odpirajo in celijo tudi naše rane.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj