ANKSIOZNOST IN "PORODNI ŠOK"
Pozdravljeni pred kratkim sem prebrala knjigo: M. Montessori: Srkajoči um. V njej sem zasledila temo, ki se me je dotaknila.
Za začetek, bi z vami rada delila ta odlomek (sicer je malo daljši, ampak se ga splača prebrati), nato pa vam predstavila svoje stališče, nato pa ste na vrsti vi, da poveste svoje mnenja in izkušnje o sami temi.
“Klinična psihologija poroča o simptomih regresije (nazadovanju), ki so neposredno povezani s pretresom ob rojstvu – “porodni šok”…//…Tisti dojenčki, ki na porodni šok reagirajo negativno, ne napredujejo ampak dajejo vtis kot da so še vedno v predporodnem stanju. Poznamo več simptomov regresije, vsem je skupno to, da se zdi kot, da bi dojenček rekel: “Vrnil se bom nazaj od koder sem prišel.” Dolge ure, ki jih novorojenček prespi, jemljemo za nekaj normalnega. Vendar preveč spanja ni normalno obnašanje, tudi pri novorojenčkih ne. Freud ga ima za neke vrste pribežališče kamor se otrok zateče iz odpora do življenja in sveta…//… Pomembna je lega telesa med spanjem. Naravna lega novorojenčka med spanjem je z ročicami ob glavi in s skrčenimi nogami. Velikokrat tako spijo tudi odrasli, kar kaže na vrnitev lege v maternici…//… Kasneje se regresija lahko kaže kot nagnjenje, da se oklepamo drugih ljudi, kot da bi se bali, da bomo ostali sami. Ta navezanost ni odraz ljubezni, ampak strahu. Otrok je preplašen in ostaja doma, izoliran od sveta. Svet, ki bi ga moral razveseljevati ga straši. Zoprna mu je misel na nova doživetja. Okolica ga ne zanima kot sicer odraščajočega otroka. Odbija ga kot da bi že ob zgodnjem otroštvu čutil odpor do okolice. Tak otrok si nikoli ne bo želel novih stvari…//… Lahko bi rekli, da je tak otrok živ primerek rekla: “Človek je rojen za bolečino.” Vse ga utrudi. Še dihanje mu je v napor…//… Takšni otroci potrebujejo več počitka in spanja. Pogosto imajo slabo prebavo. Lahko si predstavljamo, kakšna prihodnost čaka te otroke, saj so ti simptomi njihov življenjski spremljevalec.” (Montessori, 2011, str. 108).
Večina stvari, ki so opisane zgoraj se pojavljajo tudi pri meni. Kot dojenček sem veliko časa prespala, v sedanjosti pa se bojim biti sama v množici neznanih ljudi, strah me je odkrivati in preizkušati nove stvari, imam trebušne težave in večino časa sem utrujena. Dolgo sem bila označena za anksiozno osebnost.
Pa naj vam sedaj povem tisti ključni del, ki mi je dal pri vsem tem za razmišljati. Rodila sem se z popkovino omotano okoli vratu. Če razberemo iz zgoraj zapisanega lahko rečemo da je to ta moj “porodni šok”. Ampak ali je res, da mi je lahko ta dogodek tako močno zaznamoval moje življenje, čeprav se tega sploh ne spomnim? Vzroki, zakaj se pojavi anksioznost, niso povsem jasni, ampak ali je lahko ta “porodni šok” eden izmed razlogov za nastanek anksioznosti?
Kaj menite VI? Ali sami doživljate anksioznost in se mogoče spomnite oz. vam je znano, da ste doživeli ta “porodni šok” Poznate koga s temi izkušnjami? In kaj menite ali je res mogoče, da se lahko zaradi prvih trenutkov v vašem življenju življenje popolnoma obrne na glavo?
Vaših mnenj bi bila zelo vesela.
Pozdravljeni,
če vas prav razumem pozivate bralce, da bi podelili svojo izkušnjo?
V primeru, da bi želeli slišati tudi moj odgovor, mi to sporočite.
S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj
Pozdravljeni,
veliko je dejavnikov, ki vpliva na to, da smo kar smo v tem trenutku. Prenatalno obdobje, od spočetja dalje, ko je otrok z mamo eno in doživlja podobno kot mama. Torej je počutje mamo neločljivo povezano s počutjem še nerojenega otroka. Potem tisto, kar prinesemo na svet s svojim karakterjem, energetsko opremljenostjo. Sledi rojstvo, ki je lahko zaradi raznih razlogov tudi travmatično. V vsem tem in tudi kasneje je pomemben stik z mamo, ki je za otroka najbolj pomembna oseba in od katere pričakuje ljubezen, varnost, hranjenje, tolažbo itd. Mama s svojim sočutjem in ljubeznijo lahko omili marsikateri življenjski stres ali travmo. Na drugi strani pa ravno pomanjkanje le-teh maminih lastnosti lahko povzroči večji stres in travme. Primankljaji na tem področju v veliki meri zaznamujejo našo osebnost.
Sprašujete ali vas lahko zaznamujejo dogodki, ki se jih ne spomnete. Ravno ti dogodki, ki se jih ne spominjamo, nas najbolj zaznamujejo. Gre za primarni obrambni mehanizem, ki nas varuje pred dogodki, ki so bili za nas preveč stresni in travmatični. Bolj kot so ti dogodki tudi zgodnji, večjo moč in vpliv imajo ter težje jih kasneje rezrešimo. Govorimo o nezavednih procesih na katere z zavestjo nimamo vpliva, vplivajo pa na nas z večjo silo kot če bi bili ozaveščeni. Seveda ni za pričakovati, da se bomo veliko spominjali pred tretjim letom.
Omenjate odlomek iz knjige Montessorija. Kar opisuje klinična psihologinja je po mojem zgolj en del zgodbe. Predstavljam si, da novorojenček, ki veliko oz. preveč spi kaže s tem stisko in se zaradi nje umika v spanje. Ali ima ta stiska razlog v porodnem šoku ali pa vplivajo še kakšni dejavniki, ki sem jih opisal zgoraj, je težko vedeti, če ne poznamo okoliščin pri specifičnem otroku. Težave, ki jih opažate pri sebi imajo seveda tudi lahko več različnih vzrokov.
S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj
Pozdravljeni,
ta tema mi je dala misliti, tudi sama imam veliko podobnih težav. Anksioznost, depresivne epizode, epizode disociacije in/ali derealizacije, celo rahle psihoze. V glavnem, s tem živeti je težko. Trenutno trpim v obdobju disociacije, imam vse znake, kar mi seveda zelo zmanjšuje kvaliteto življenja, saj sem večino čas odsotna in otopela. Imam razumevajočega moža in zlato hčerko, pa cele dneve razmišljam, da bi najraje bila sama, daleč stran od vsega in vseh. Ne vem pa, kako naj si pomagam. Prebrala sem ogromno knjig, od duhovnosti do psihologije, na razumni ravni bi skoraj lahko rekla, da mi je vse jasno. Ne vem pa, kako si pomagati. Trenutno sem v fazi iskanja psihoterapevtka, ki je res zelo vešč in posebej specializiran za disociativne motnje, ki so pri meni pogost pojav. Imate morda kakšen predlog? Sem s štajerskega konca, ampak če ne bi šlo drugače, bi se tudi do LJ vozila. Hvala za predloge.
Pozdravljeni,
razumljivo, da vam je ob takšnem doživljanju težko in boleče. Prebiranje knjig oz. razumsko razumevanje lahko pomaga do določene mere, vseeno pa vam priporočam, da si poiščete psihoterapevtsko pomoč. Lahko mi pišete na [email protected] ali pokličete na 031759205 in vam bom dal kakšen kontakt.
S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj