Ko zapustim dom se takoj začnem potiti.

Star sem 20 in že od otroštva imam težave s nekomukativnostvjo in sramežljivostjo.
Zaradi teh težav si ne morem najti boljše službe, trenutno delam v manjšem podjetju kjer je zaposlenih 15 ljudi, s sodelavci se sploh ne pogovarjam razen zjutraj se pozdravimo in potem sem 8 ur tiho.
Če je okoli mene dosti ljudi postanem živčen, zato ne rad hodim v trgovine, rojstne dneve in zabave.
Če morem opravit kakšen telefonski klic se tresem zraven in imam tekst napisan na listku, ker sem tak živčen da pozabim kaj morem povedat.
V srednji šoli sem imel 30 sošolcev, pogovarjal sem se samo s tremi.
Sram me je bilo tudi telovaditi (drugače se rad ukvarjam s športom ampak samo doma ko sem sam).
Ustna ocena in govorni nastop sta bila pri meni vedno nočna mora.
Sram me je imeti tudi punco, zato je še nisem imel.
Ko zapustim dom se takoj začnem potiti. Zaradi nesocialnosti nimam niti prijateljev.
Če srečam koga poznanega (bivšega sošolca) naprimer v trgovini dobim takoj rdeč obraz in zmrznem sploh se ne morem pogovarjat.
Ko pridem iz službe sem do večera zaprt v hišo. Zanima me če je to depresija ali je kakšna druga bolezen?

Pozdravljeni,

kolikor opisujete gre za težave pri socialnih stikih in ne za bolezen. Verjetno imate v sebi neke razloge, ki vam povzročajo sram, potenje, zamrznitev, živčnost ipd. Verjetno se nekaterih zavedate, nekaterih pa trenutno ne. Predlagam vam psihoterapijo, kjer boste lahko raziskovali tudi tiste dele sebe, ki vam te težave povzročajo in verjamem, da se vam bo ob delu na sebi stanje sčasoma izboljšalo.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj

Pozdravljen,
Kakor opisujes svoj sram, tesnobo in umikanje od ljudi se mi zdi da gre pri stvari bolj za pomanjkanje samovere, samozaupanja in samozavesti in ne za depresijo. Depresija lahko postane zaradi vseh teh nadlog s katerim se soocas. Zacni delati na tem, da se prvo kot prvo sprejmes taksnega kot si in gradis na sebi, lahko najdes vero tudi v Bogu in skupaj zdruzita moci. Mogoce so te v otrostvu tlacili dol, niso dajali dovolj ljubezni in se nisi hitro vklopil v druzbo in ti je zato nastal nek slab “vzorec” do sebe. Ne primerjaj se tudi z drugimi, saj je vsak svoj individum in ne obremenjuj se prevec. Zelim ti vse dobro.

Živjo Marko.
Stara sem 18 in se v tvojem zapisu tudi sama najdem.
Vem kako se počutiš in
Razumem te, saj imam tudi sama podobno situacijo. Želim si pogovora z nekom, ki se podobno počuti kot jaz. Če bi želel mi lahko pišeš na
[email protected]
Veliko bi mi pomenilo, če bi mi odgovoril.
Lp Julija 🙂

Hej, nekako se najdem v tvojem opisu. Sama trpim za socialno anksioznostjo, če hočeš mi lahko pišeš na [email protected], bi bila zelo vesela.

Upam da se slišiva..