Tesnoba
Pozdravljeni, prosim za vaše mnenje in nasvet. Že kot mladostnica sem bila bolj občutljiva, sedaj sem nekaj čez 30. Imam nasplosno bolj obcutljiv karakter v smislu, da se mi smilijo ljudje in zivali, sem bolj filozofski tip cloveka. Po 20. letu sem občasno opazila, da ko sem imela velike tezave, ko je zbolel kdi od svojcev, sem bila panicna dokler se tezava ni odpravila, to se je kazalo s slabim spancem in razpolozenjem ter nenehnim sekiranjem. Pred nekaj leti sem dobila prvo sluzbo, kjer pa so se zacele tezave. Ves ta pritisk, psihicni in fizicni me je pahnil v tesnobo in tesnobne napade, zato mi je splosna zdravnica napisala antidepresiv, ki sem ga jemala eno leto, trsnoba je fokaj izginila vendar me je mucila depersonalizacija in bila sem brez custev, zato me tudi ni vec zanimalo druzabno zivljenje, ad so mi vzeli ne samo zalost kar je dobro marvec tudi sposobnost veseliti se in custvovati. Sedaj sem jih prenehala jemati pred 2 mesecema in sem spet zadihala srecna, spet me zanima druzenje, moji hobiji itd kar sem med jemanjem ad opustila in srecna sem da sem spet jaz in imam veselje do zivljenja, problem pa se pojavi v moji tesnobi, ki se je spet pricela v blagih oblikah pojavljati. Drugace sem vesela zadovoljna, tesnoba se pojavi po koncu delovnega dne ko sem utrujena, bolj utrujena pridem iz sluzbe, bolj sem tesnobna. Zacne se bedno isto vcasih tudi ze v sluzbi ko sem v gužvi, pričnem globoko dihati, kot da bi si kar naprej morala oddihovati in potem se dobim tezko glavo. Ko sem par dni doma in nisem v delovni vnemi pa je ok. Moram reci da je sluzba srednje naporna, pisarnisko delo, tako da izgorelost to ni, pac vsakodnevno deli vcasih bolj vcasih manj naporno. Muvi me tudi pogosto zbujanje ponoci. Ker nikakor nocem spet na ad ker potem bom spet kot robot sem se odlocila da moram vlozitu vse napore da to zadevo tesim, vendar mi ni jasno kako se tega lotiti, razmisljala sem da bi hodila na sprehode vsak dan po sluzbi vendar sem vsaki dan tako utrujena da samo lezim. Ne vem od kod to izvira, otrostvo po spominu sem imela dokaj lepo, cudovita starsa, pazila me je babica, ki je bila tudi v redu, spomnim se le da me je obcasno karala, imela bolj strogo in da se je smilila sama sebi ker je imela tezko zivljenje, drugega se ne spomnim, niti da bi se mi dogajalo kaj nenavadnega, da bi se cesa bala, bila sem precej zivahen otrok, vem pa da so mi vedno za vzgled dajali starejso sestro kako je bila pridna jaz pa bolj poredna, mama in oce sta tudi veliko delala, ampak vem da sta me imela rada, posebej mama. Tudi drugih vecjih travm ni bilo, razen smrt oceta pred nekaj leti, kar sem takrat cist ok odzalovala brez tesnobe, ki se je pojavila sele ob nastopu sluzbe, moram recti da imam to delo rada, zato ni problem v tem da bi z odporom sla v sluzbo ali kaj takega, le 8 urno delo mi predstavlja velik psihicni zalogaj kdo ve zakaj, odnosi v sluzbi so dokaj ok kaj bi torej bil vzrok, vsaki vecji psihicni napor izzove tesnobo kasneje tudu manjsi,drugace sem vesela, tako da mislim da depresija to ni, hvala za nasvet
Pozdravljeni,
kot ste sami občutili antidepresivi “omrtvičijo” človeka in mu odvzamejo intenzivnost čustvovanja. Zdaj, ko ste prenehali z jemanjem se počutite bolj živo, hkrati pa prihajajo tudi manj prijetna občutenja in čutenja. Na nek način je to pozitivno, saj vas nelagodje motivira na to, da bi nekaj storili. In ravno to se dogaja z vami, ko iščete način pomoči.
Razlogov zakaj se počutite tako kot se, ne boste našli v razumu in v spominu. Večino razlogov za naše počutje izhaja iz naših nezavednih delov, ki nam niso direktno dostopni – to so potlačeni spomini in čustva, se pa sprožijo nekateri občutki, ko smo v določenih situacijah. Ko nismo v stiku s svojimi čustvi, se nam v zameno pojavi nerazložljiva tesnoba, panični napadi, depresija, anksioznost, zbujanje ponoči, nedružabnost, nesposobnost veselja ipd. Vse to so simptomi, ki kažejo na globljo nezavedno dinamiko.
Nedvomno vam bo fizična aktivnost pomagala pri počutju, ampak za razvozlanje in predelavo notranjih psihičnih konfliktov ali travm pa je pomembno, da si poiščete poglobljeno obliko psihoterapije kot je npr. psihoanalitična psihoterapija, saj imamo ljudje svoje slepe pege, ki nam onemogočajo narediti preskok. Naloga psihoterapevta je, da pacientu preko odnosa pomaga pri ozaveščanju in predelavi teh nezavednih vsebin.
S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj