Živjo,

stara sem 23 let in zadnje čase zadnje čase precej razmišljam o vzorcih iz otroštva, disfunkcionalnih odnosih v družini ter izgubi bližnje osebe v otroštvu. Ob študijskih naporih (izpitna obdobja) se mi stiska še poveča in “diagnosticirane” imam že simptome anksioznosti ob večjih psihičnih naporih. Obiskala sem že psihiatra, s katerim se nisem prav povezala, sedaj pa že obupujem nad iskanjem brezplačnega oz. za študentski žep prijaznega psihologa, imate kak nasvet kam naj se obrnem?

Prav tako se mi zadnje čase večkrat dogaja da moja zavest in podzavest nista usklajeni, primer: s prijatelji smo govorili o družinskih odnosih, kar sem zavestno obravnavala precej objektivno, a kmalu zatem me je začelo stiskati v prsih, srčni utrip se mi je povečal, začela sem hitreje dihati, oči pa sem imela povsem solzne. Poskusila sem se pomiriti z globokim dihanjem in se zamotiti s čim drugim, a nič ni pomagalo, minilo je šele ob neki neumni šali prijateljev. To se mi je do sedaj zgodilo samo enkrat, a sem se precej ustrašila, da se mi lahko še kdaj ponovi. Je možno, da je to neke vrste anksiozni napad oz. kaj bi to lahko bilo?

Hvala in lp,

Pozdravljeni,

vsak prinese v odraslost svoje vzorce iz otroštva in velikokrat so ti otroški spomini potlačeni ali nepredelani. V tem je tudi del razloga za razne psihične težave. Normalno pa je, da se ob stresnih dogodkih (kot je tudi študijski napor) težave lahko povečajo.

Psihiater vam lahko predpiše psihofarmake (zdravila), ni pa usposobljen za psihoterapevta (razen, če ima za to posebno izobraževanje). Z zdravili naj bi lajšali simptome, vendar vzrokov za nastanek težav to ne razreši. Prav tako psiholog ne izvaja psihoterapije, razen če je za to posebej izobražen. Zato je pomembno, da si poiščete psihoterapevta ali psihoterapevtko in sicer za redna srečanja (vsaj enkrat tedensko). Omenjate, da zavest in podzavest nista usklajeni. Glede na vašo opisano situacijo, se je očitno v vaši podzavesti nabralo nekaj nerazrešenih tem, ki se vam kažejo v obliki simptomov.

Stiskanje v prsih, srčni utrip, dihanje, solzne oči so lahko znak paničnega napada. Tega se vam ni potrebno bati, ker tudi če se vam bo kaj takega ponovilo, se vam ne more nič zgoditi. Gre za telesni odziv – simptom, ki vam skuša povedati, da se je nekaj nabralo in je potrebno razrešiti.

Psihoterapevti delujemo večinoma samoplačniško, vendar so odstopanja od normalne cene pogosta. Gre za princip, da lahko omogočimo psihoterapijo vsem, tudi tistim, ki bi jih plačevanje normalne cene eksistenčno ogrožalo. Torej, če ste študentka, ki občasno, po svojih zmožnostih, tudi dela in vam ob plačevanju nujnih stroškov (hrana, streha nad glavo) nekaj denarja ostane, bo tudi to dovolj za redne obiske pri psihoterapevtu. Lahko mi tudi pišete in vam pošljem kakšen kontakt.

Vse dobro,
Miha Štrukelj