Pozdravljeni.

Sem 21-letna študentka na FF v Ljubljani. Z depresijo, anksioznostjo in podobnimi motnjami se spopadam že dobrih deset let, in vsako leto je slabše.

Odločila sem se za posvet pri psihologu / psihiatru (sama nisem prepričana, kakšna je razlika). Imam pa težavo: ne jaz ne starša nimamo denarja, ki bi ga lahko namenili psihološki pomoči, zato me zanima:

1. Ali v Ljubljani takšno pomoč študentom nudijo brezplačno?
2. Katerega psihiatra / psihologa v Ljubljani bi priporočili?
3. Ima kdo izkušnje s paihiatrom v zdravstvenem domu za študente na Aškerčevi (Miloš Pavlović)?
4. Kakršnikoli drugi nasveti?

Najlepša hvala za pomoč!

Pozdravljeni,

temeljna razlika med psihologom in psihiatrom je v tem, da psihiater predpisuje psihofarmakološka zdravila (npr. antidepresive) za zmanjšanje simptomov, psiholog pa opravlja testiranja oz. psihološko svetovanje. Tretja možnost je psihoterapija, kjer vam psihoterapevt/ka pomaga pri razkrivanju in zdravljenju vzrokov za nastanek simptomov (kot so npr. depresija, anksioznost, motnje spanja, panični napadi itd.), vendar je do nje v okviru zdravstvenega zavarovanja težko priti.

Psiholog in psihiater delujeta znotraj zdravstvenega sistema in ju lahko obiščete brezplačno. Že osebni zdravnik vam lahko predpiše psihofarmake ali pa vas napoti naprej k psihiatru.

Predlagam vam tudi, da si poiščete poglobljeno psihoterapevtsko pomoč (npr. psihoanalitična psihoterapija), saj je za dolgotrajno zdravje pomembno, da z raziskovanjem sebe razrešite notranje konflikte ali morebitne travme, ki vam simptome tudi povzročajo, ne pa zgolj z psihofarmaki odpravite moteče simptome. Psihoterapija je zdravljenje, ki poteka (v psihoanalitični psihoterapiji) vsaj enkrat tedensko in je dolgotrajen proces, ki lahko traja več mesecev ali celo let. Simptomi se lahko zmanjšajo ali umaknejo že zgodaj po pričetku psihoterapije, vendar je za dolgotrajno zdravje pomembno, da se psihoterapija izvaja daljše obdobje. Cene za srečanje so od 40 EUR navzgor, vendar nekateri psihoterapevti za določen del pacientov, v primeru, da bi normalno plačevanje ogrožalo njihovo eksistenco, znižamo ceno na raven, ki jim še omogoča osnovno preživetje (hrana in streha nad glavo). Gre za začasno znižanje cene, saj je pomembno, da se pacient trudi in skuša zaslužiti denar za plačevanje normalne cene. Na ta način lahko omogočimo psihoterapijo vsakemu posamezniku.

Glede na vašo starost vam priporočam, da se odločite za poglobljeno psihoterapijo, saj boste učinke takšne psihoterapije želi še dolga leta.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj