Pozdravljeni,
soocam se s tezavo, ki je precej nenavadna in sicer ne morem nehati mežikati in požirati slino po lastni volji, kot da bi to želela nadzorovati, čeprav so ti refleksi ponavadi povsem podzavestni. Zaradi tega so se pojavile skrbi v smilsu : “Kaj ce se to nikoli ne konca?”. Obiskala sem ze psihiatrinjo in mi je predpisala antidepresive Asentra in antipsihotik Risperdal, ampak to samo zato da se mi “ne zmeša”. Zanima me ce je se kaksna oblika pomoči po kateri lahko posežem? Ali je sploh mogoče odpraviti to težavo, ali bom res celo življenje samo o tem razmišljala. Stara sem komaj 18 let.

Lp

Pozdravljeni,

ponavadi so simptomi zgolj pokazatelj psihične stiske in se sprašujem kaj se na splošno dogaja v vašem življenju? Ali se vam kažejo še kakšni drugi simptomi, poleg teh, ki ste jih opisali?

Ne poznam vaše zgodbe, ampak po vsej verjetnosti bi bilo smiselno, da si poiščete psihoterapevtsko pomoč, kjer se boste lahko več pogovarjali o sebi in svojem doživljanju.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj

Pozdravljeni,

sem sicer dijakinja 4. letnika in je bilo zadnje case res veliko stresa okoli mature in zakljucnih ocen, vendar se nisem zaradi tega zelo zelo “sekirala”. Ni mi bil to nek problem, sem drugace kar uspesna v soli. Tudi v medsebojnih odnosih z druzino in prijatelji je vse ok. Problem se mi je pojavil med pocitnicami, ko je bilo sploh vse mirno. Kar naenkrat sem se zavedala da mezikam, poziram slino in diham in kot da nekako nisem vec v svojem telesu. Tega sedaj ne morem odmisliti in me spravlja v ogromno stisko, razmisljala sem ze o samomoru. Edino ko spim ne razmisljam o tem.

P.S
Storila sem tudi napako ker sem nic hudega slutec poguglala da se zavedam svojega mezikanja in takoj se je zvrstila vrsta zadetkov na temo da je to OKM in da ne bom nikoli zdaj pozabila na to in to me je se dodatno spravilo v stisko. Upam da veste vi morda bolje za kaj se gre.

Lp

Pozdravljeni,

ne skrbite, mežikanje ne pomeni, da imate OKM. Ponavadi je tako, da ko smo pod stresom in imamo “polne roke dela”, na ta način tudi preusmerjamo pozornost stran od svoje psihe. Ko se vse umiri pa začno prihajati vsebine, ki smo jih prej s preobremenjenostjo prekrili. Takrat je tudi priložnost, da se z njimi soočimo.

Mežikanje, požiranje sline, občutek, da niste več v svojem telesu, vse to so lahko telesni simptomi, ki nakazujejo na morebitne notranje psihične stiske. Kaj se vam v življenju dogaja? Kako ste v odnosih z domačimi in drugimi?

Verjamem, da vam je težko. Po vsakem dežju posije sonce in verjemite, da bo tudi tokrat. Ali se o tem in o sebi s kom pogovarjate? Vsaj s kakšno osebo, ki jih zaupate? V primeru pa, da resno razmišljate o samomoru, takoj poiščite pomoč pri zdravniku, psihoterapevtu ali drugem strokovnjaku.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj