Gojiti nesrečo ali kako raje biti srečen 1/n
Tole je moje prvo pisanje na to temo. Je precej površno in skakajoče. Morda bo kdo imel kak praktični nasvet, vprašanje. Glede na to da se počutim za nianso bolje po tej pisariji bom morda spisal še kaj bolj podrobno. Morda je to le klic na pomoč samemu sebi. Sam se moram uslišati.
Danes mi bo uspelo! Danes zvečer bom zmagal! In jutri se bom počutil bolje.
Moji notranji boji, ki ji prepogosto izgubim. Po vseh simptomih se soočam z depresijo. Kot moški srednjih let seveda nisem šel do zdravnika. Do tega zaključka sem prišel s prebiranjem raznoraznih udarnih novic iz rumenega tiska in nekaj »best seller« knjig in podobnih pisarij po raznih forumih. In pa seveda z lastnim razmišljanjem in analiziranjem. Sem tip človeka, ki rad analizira. Verjamem, če si lahko racionalno razložim. Kar je v primeru čustev seveda pogosto obsojeno na propad. Ampak ker sem samski moški srednjih let, ki raje poizkusi sam narediti, ne bom letel do zdravnika. Tudi vseh prijateljev ne bom vključil v svojo borbo. Ne še. In kdo sem? Sem moški srednjih let. 43 natančenje. Borim se s slabo prijateljico luskavico. Sem debel. Imam kakih 40 kilogramov preveč. Resda je kar nekaj od teh kilogramov mišic, ampak, če se tu zataknem pomeni, da si spet lažem. Resnica je, da sem debel in to negativno vpliva na moje zdravje. Žal se trenutno definiram s tem. Luskavica, kile, samopomilovanje, skrivanje, laganje. V življenju sem nabral kar nekaj slabih navad. Kako sem prišel do njih morda v kakem naslednjem pisanju. Najhujša med slabimi navadami je seveda sprejemanje lastnih laži. Ničkolikorat sem se naglas! kregal s samim seboj, da ne potrebujem hrane. Naglas seveda v upanju, da se bom uslišal. In seveda končal s prepolnim trebuhom maščob, sladkorja in ogljikovih hidratov. Zvečer ne morem zaspati. Imam občutek, kot da bom nekaj zamudil. Kot da mi bo nekaj pobegnilo. In tako se znajdem sam s seboj v razmetanem stanovanju. Lahko bi pospravil recimo. Ampak ne. V glavi se pojavi bolestna zahteva po hrani. In spet boj, ki ga izgubim. Potem, ko se nažrem do slabosti, seveda ne morem spati. Poizkusim delati (delam za računalnikom) in vse kar naredim nima ne repa ne glave. Začnem poslušati glasbo in se smiliti sam sebi. Ko sem do konca izmučen zaspim. Zjutraj seveda ne morem vstati. Ta vzorec sem v preteklosti že poznal. Pa je zginil, ko sem imel partnerko. In seveda prišel nazaj še močnejši, ko sva s partnerko nehala. In vem, da nova partnerka ne bo rešila tega groznega vzorca. A moje izkrivljeno razmišljanje je vključilo tudi to upanje.
Občasno se sredi dneva ujamem v samopomilovalnih mislih. In tako mimogrede izgubim pol dneva. Tri do štirikrat na teden grem v naravo. Hodim, tečem, švicam, diham. Dvakrat na teden grem na fitnes. Telovadim, švicam, diham. Pa z glavo nisem več zraven. Nekje globoko v spominu imam, da sem bil pri stvareh, ki sem jih počel popolnoma predan. Z vsemi mislimi, z vsako celico v svojem telesu sem plesal, tekel, delal.. Sedaj imam konstanten občutek, kot da bi bil del možganov mrtev. Kot da imam neko prepreko, ki bi mi preprečevala, da se popolnoma posvetim stvarem, ki jih počnem. Popolnoma z vsem svojim bitjem. V glavi je konstanten boj med tem kar bi rad počel, moral početi in nekimi fantazijami, ki bi me osrečile. Pa me ne. Le omejujejo me. Sanjarim, da bi imel partnerko. Hrepenim po njej. Češ to bi rešilo moje probleme. Pa vem, da to ne deluje tako. Dokler sebe ne bom imel rad tudi veze ne bo. Še posebej ne s to samopodobo. Sanjarim, da bi igral loto in zadel. Češ z denarjem bi bilo pa vse lažje. Lahko bi šel po svetu. Se pravi pobegnil. Od česa? Od sebe? Pa nimam težav z denarjem. Pravzaprav sem lani šel na potovanje po afriki. Bilo je super. In precejšen del teh mojih misli in slabih navad ni imel priložnosti priti na dan. Shujšal sem, koža se mi je izboljšala, bolje sem se počutil. A to je bilo verjetno le zato ker sem norel iz doživetja v doživetje. Ko sem se vrnil me je lastna glava izdala. Spet sam s seboj. Spet isti vzorci. Iste misli. Kile. Luskavica. Oh ti luskavica. Prijateljica, ki te resnično sovražim. Prijateljica, ki vedno pride, takrat ko sem na dnu. Te vzorce moram pretrgati. Spremeniti. Ujeti lastne misli, ko zaidejo na stranpota in jih ustaviti. Premagati. Naučiti se biti srečen. Vzljubiti se. Grem na sprehod. In zvečer NE bom jedel. NE bom se samopomiloval. In jutri se bom počutil bolje. Iskal bom užitek v malih stvareh. Malih zmagah. Danes mi BO uspelo!
PS: tole sem dal pod forum depresija, ker menim, da paše sem. In pa ker nisem našel foruma, ki bi bil bolj kot dnevnik 🙂
Če sem izbral napačen forum, moderatorja prosim, naj premakne v pravo temo ali pa v koš, če paše tja 😉
Pozdravljeni,
veste, ne vidim razloga, da bi vaše pisanje dal v koš. Marsikatero izkušnjo ste že preživeli in imate tudi iskren vpogled vase. Ta resnicoljubnost je neprecenljiva. Vidim, da ste na pravi poti, morda rabite le malo pomoči s strani nepristranskega opazovalca.
Hrana lahko velikokrat služi kot sredstvo pomirjanja in dokler ne boste razrešili vzrokov, ki vam to povzročajo, bo tudi težje ohranjati zdravje. Tudi luskavica ima svojo zgodbo in vam nekaj sporoča. Priporočam vam, da si poiščete poglobljeno psihoterapevtsko pomoč. Tam boste imeli prostor, da se boste lahko bolj poglobljeno ukvarjali s seboj in našli tiste kotičke sebe, ki vas čakajo nekje v podzavesti. Verjamem, da boste na ta način našli pot iz tega labirinta. Pustite sebi, da bo ob vas človek in ne zgolj dnevnik ali forum.
S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj