Pozdravljeni,

pred letom dni sem zaradi krize v dolgoletnem partnerstvu zbolela za anksiozno motnjo (čemur se je pridružila še depresija, ker se tesnob nisem mogla znebiti sama kjub velikemu trudu).

S parnerjem sva skupaj že skoraj 9 let, in takrat sva se prvič soočila z izgubo zaupanja (ni bilo prevare ali kaj podobnega, pač pa neko drugo prekrivanje in posledično izguba zaupanja).

Ker sva s partnerjem do tedaj imela zelo lepo razmerje, sva se odločila, da poskusiva popraviti nastalo škodo. Hodila sva tudi na zakonsko terapijo. Moram povedati, da se partner zelo drži dogovorjenega in da z njegove stvari nimam več problemov. Problem pa čutim v sebi, zato tudi pišem.

Odkar sem zbolela za depresijo oz. anksioznostjo (saj še sama ne vem več), imam stalno pomisleke in dvome glede partnerja. Pa ne mislim, glede zaupanja, to sem uspela predelati, glede vsega drugega. Dvomim v vse, od tega ali ga še ljubim, do tega, ali je pravi zame, ali je dovolj privlačen zame, morda bi bila raje samska…takšne stvari, na katere prej ne bi niti pomislila. Neskončno premišljujem o teh zadevah in vem, da nenehno ruminiranje okrog teh stvari tesnobo samo še povečuje. Te misli mi povzročajo nemir in ne morem se sprostit. Prav tako zaradi tega, ne morem vlagati v razmerje in biti parnerica kakršna si želim biti, saj se na nek način počutim kot da se pretvarjam pred partnerjem. Svetovalka mi je s terapijo nekako pomagala priti do točke, da me te misli ne spravijo več v tako hudo depresijo kot prej, tako, da se na te misli odzovem manj čustveno. Vendar me vstrajnost teh misli še vedno potre. Sploh če imam kakšno dobro obdobje brez teh misli in sem zelo dobre volje in zadovoljna z življenjem (recimo kakšen mesec), in se potem vrnejo, me zelo potre, saj že mislim, da je to zgodovina.

Ima kdo podobne izkušnje? Kako ste si pomagali?

Najlepša hvala,

Ansiozna2

Pozdravljeni,

slišati je, da ste v vrtincu raznih občutij in takšno stanje je lahko zelo naporno. Opisujete depresijo oz. anksioznost. Ali lahko opišete kakšno je vaše počutje, kaj doživljate ipd.?

V partnerskih odnosih ponavadi pridejo na plano naše najgloblje in najzgodnejše rane, za vsem tem pa se v naši psihi, v našem nezavednem skrivajo drugi dogodki, spomini, čustva, ki so nekje potlačeni, s tem pa imajo še večjo moč. Zato vam priporočam, da v takšnem stanju ne sprejemate pomembnih odločitev.

Glede na vaše težave bi vam priporočal poglobljeno obliko psihoterapije (npr. psihoanalitična psihoterapija). Namreč svetovalna oblika terapije vam ne more pomagati priti do globljih psihičnih plasti, ampak zgolj pomaga na kognitivni ravni.

Seveda so tudi uporabniki vabljeni, da podelijo svoje mnenje.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj

Moje slabo pocutje fizicno se kaze kot tiscanje v prsih, jokavost in utrujenost. V glavi pa pretirano razmisljanje, ruminiranje, tako, da na koncu ze ne vem vec, kaj je res. Zalostno, ampak resnicno. Najslabse je zjutraj in cez dan, proti veceru se vse skupaj umiri, tako pocutje, kot tudi um. Takrat nimam odpora do partnerja.

Pozdravljeni,

ne vem za kakšno vsebino gre pri vašem razmišljanju in ruminiranju in zato vam težko karkoli napišem. Lahko rečem le toliko, da se je očitno nabralo kar nekaj in bi bilo dobro, da o tem govorite. Predlagam vam, da si poiščete psihoterapevtsko pomoč, kjer boste lahko bolj podrobno spregovorili o svojih težavah in iskali možne rešitve s pomočjo psihoterapevta.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj

Tudi pri meni je podobno: sprašujem se, ali bi rada bila s partnerjem, ali to sploh hočem, ali hočem otroke. Vsak dan težje vstanem iz postelje, ker nimam veselja. Ali sem lena ali slabe volje? Poleg tega že kar eno leto ali več pozabljam. Stvar, ki jo rečem, jo čez 5 minut pozabim. Zanj je to zelo moteče. Ne vem, kaj se dogaja v mojih možganih?

Pozdravljeni Možgankica,

sprašujem se ali ste morda v stiski? Glede na vprašanja, ki jih imate – ali želite biti s partnerjem, otroci – verjamem, da vam je težko. Zmanjšanje volje in veselja je lahko tudi znak vaših nerazrešenih notranjih konfliktov. Lahko gre za nezavedne vsebine, ki se jih dejansko ne zavedate, vplivajo pa na vaše počutje.

Preventivno bi bilo smiselno tudi, da naredit pregled pri osebnem zdravniku in, da izključi morebitne fizične vzroke za vaše slabše počutje. V primeru, da bodo izvidi brez posebnosti, pa vam priporočam obisk pri psihoterapevtu. Z brskanjem po sebi bi lahko prišli do jedra – vzrokov vaših težav.

Vse dobro,
Miha Štrukelj