Pozdravljeni!

Že vrsto let trpim za anksioznostjo-točneje za paničnimi napadi z elementi agorafobije. Ne bom dolgovezila ampak sedaj v menopavzi (stara sem 56 let) se mi je stanje precej poslabšalo. Že približno 5 let redno obiskujem psihiatra ampak sedaj je kakšne 2 leti slabše. Že dolgo jemljem antidepresive Ecytara, 2x na dan po 11/2 tabletke, torej 3 tabletke na dan. Ko bi bilo vsaj boljše, sicer je mogoče boljše (ker je bilo res hudo, tudi padala sem), vendar še zdaleč ne tako dobro, da ne bi morala večkrat vzeti Xanax. Slišala in brala sem, da Xanax lahko povzroči odvisnost in tega se bojim ampak, ko me doletijo simptomi, predvsem zunaj in v službi, moram vzeti Xanax. Posebno huda je vrtoglavica in takrat hodim kot bi bila pijana. Noge me sploh ne držijo, tako, da kadar se začnejo simptomi, vzamem xanax 0,25 (doma mi ga nikoli ni potrebno vzeti). Tako hudo je, da brez Xanaxa ne morem niti, ko grem na običajen sprehod (posebno med hišami in ljudmi) in sem ponavadi doma, ko mi ni potrebno iti v službo, samo, da ne bi vzela Xanaxa. Psihiatru sem vse to povedala, pa je rekel, da mi je predpisal Ecytaro že nad običajnim odmerkom, ker da ga moje telo prehitro absorbira v manjših količinah. Zelo bi rada, da bi antidepresivi prijeli v te meri, da mi ne bi bilo treba nikoli več vzeti Xanaxa, pa žal ni tako. Včasih po več dni, ko grem v službo, ne vzamem xanaxa, mi ga ni treba, pridejo pa dnevi slabšega počutja in takrat ga moram vzeti več dni zapored. Verjemite, da xanaxa ne jemljem kar tako za šalo, ker sicer nisem pristaš jemanja tablet. Ampak kaj ko mi samo to pomaga, da normalno funkcioniram v službi in na cesti. Verjemite, ko sem imela obdobja dobrega počutja, še pomislila nisem na Xanax. Proti žalosti in če sem slučajno depresivna, ga nikoli, prav nikoli ne vzamem. Ko pa mi prične dreveneti roka in odpovedovati noge, pa enostavno moram, da sploh pridem domov, kjer sem na drugem koncu. Se vozim z avtobusom, ker prav zaradi teh simptomov nimam vozniškega izpita. Še to, sem zamenjala že več antidepresivov ampak pomaga mi pa samo Xanax, na žalost. Vnaprej hvala za odgovor, Mateja

Pozdravljeni,

Si predstavljam, da vam je zelo težko. Se o vsem tem kaj doživljate in s kakšnimi težavami se soočate s kom pogovarjate?

Verjamem, da je Xanax za vas trenutno edina stvar, ki vam pomaga. Kot ste omenili že sami pa je Xanax izjemno zasvojljiv. Vzeli naj bi ga v tistih trenutkih, ko drugače ne gre. Na žalost je tako, da ne samo v Sloveniji, ampak povsod po svetu obstaja veliko zasvojenosti s pomirjevali, ki niso kaj dosti drugačna kot nedovoljene droge. Razlika je seveda v tem, da jih dobimo na recept in so lahko dostopna.

Imam občutek, da se v odgovorih ponavljam, ampak vidim kakšen je razlog. Namreč, zdravniki ljudem s simptomi kot so anksioznost, panični napadi, depresija ipd., ne vedo pomagati drugače kot s predpisovanjem psihofarmakoloških zdravil (antidepresivi, antipsihotiki, pomirjevala,..), ki pa večkrat ne pomagajo tako kot bi si želeli, hkrati pa nekatera zdravila povzročajo tudi odvisnost, kar povzroči trpečemu človeku še dodatno težavo.

Za ozdravljenje je potrebno seči globlje v človeško psiho in nagovoriti vzroke, ki pripeljejo do takšnih simptomov. Potlačena čustva, spomini, obrambni mehanizmi itd. so tisti, ki nam povzročajo simptome in namesto, da bi jih vzeli kot opozorilni znak ter se lotili jedra, se ukvarjamo s simptomi na površini in z raznimi psihofarmaki skušamo lajšati naše težave. Ker vzrokov za nastanek ne nagovorimo, se notranja napetost kopiči in povzroča še večje trpljenje. Ponavadi se nenagovorjeni psihični znaki kasneje razvijejo v telesne težave kot so tudi odrevenelost rok ali nog, bolezni, alergije ipd. Gre še za dodaten znak, da nekaj v naši psihi ni v redu.

Toplo vam priporočam, da se obrnete na psihoterapevta/tko, ki opravlja poglobljeno psihoterapijo. Po mojih izkušnjah se lahko simptomi v nekaterih primerih umaknejo že v nekaj mesecih, ko začnemo govoriti o sebi in razkrivati naše skrite tančice. Na ta način se sprosti že del napetosti, ki povzroča simptome. A vseeno je za trajno zdravje potreben čas in dolgotrajnejše brskanje po sebi, ki lahko traja tudi več let.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj

Pozdravljeni!

Moram povedati, da je anksioznost že pri nas v družini, mene spremlja že od otroštva, samo, da se takrat ni toliko vedelo o tem, začelo se je pri telovadbi, ko se je bilo potrebno izkazati, kaj tekmovati, recimo pri teku in takrat sem čisto “zmrznila” in dobila zelo neprijetne simptome, najhujši je bil vrtoglavica. In si lahko predstavljate, kako je bilo takrat meni, otroku, ko so se drugi otroci in še celo učitelji (kar bi bilo danes nedopustno) norčevali iz mene in me žalili, še dobro se spomnim, ko mi je en sošolec rekel, da sem sramota njihovega razreda. Seveda se je v posameznih obdobjih moje stanje precej izboljšalo, ob hormonskih spremembah (porod, menopavza) pa precej poslabšalo.
Kar pa se tiče psihoterapije, sem že večkrat kaj poskusila, pa sem ostala razočarana. Nazadnje sem bila na psihoterapiji nedolgo tega, imela sem 10 obiskov, po 10 obiskih je bilo pa plačljivo, sicer ne dosti, 35 eur, kar je za psihoterapijo še poceni, vendar se nisem odločila za nadaljevanje, ker je bilo tisto samo čvekanje kot govoriš kakšni kolegici, res mi ni nič dalo, ker imam tudi rada, da so v psihoterapijo vključene tudi razne tehnike sproščanja in ne samo govorjenje z moje strani in kimanje in tu pa tam kakšni prebliski s psihoterapevtove strani. To mi je čisto brez veze. Sama sicer vem, da bi morala spremeniti gledanje na določene stvari ampak to je že podzavestni avtomatizem, ki ga včasih preprosto ne znam preusmeriti. Opazila sem tudi, da lahko ob enaki situaciji reagiram danes čisto drugače kot jutri, čeprav je situacija ista, odvisno je od mojega počutja takrat. Moram še reči, da so sicer psihoterapije nesramno drage in če rabiš obisk vsaj 1x na teden, te to mesečno pošteno udari po žepu. Sicer bi pa plačala tudi dražje, samo če bi vedela, da bo pomagalo. Na žalost imam s psihoterapijo prej slabe kot dobre izkušnje. Potem se že raje sproščam doma ob dobri pomirjujoči glasbi in meditiram. Vem, da bom morala več stvari razrešiti, samo ne vem, kako se tega lotiti. Teoretično marsikaj vem ampak praktično se pa zatakne..Pa še to, marsikje sem prebrala, da se ni potrebno bati, da bi lahko zaradi takšne, “namišljene” omotice padli, no meni se je to parkrat zgodilo, padla sem, noge so mi čisto odpovedale, da so to videli tudi drugi in potem na urgenco, kjer seveda niso ugotovili nič razen tega, da sem popolnoma zdrava. Lep pozdrav, Mateja