Najdi forum

Peklensko partnerstvo in tesnoba

Pozdravljeni, g. Miha,
berem odgovore, ki jih pišete, in prepričali ste me, da se opogumim in vam pišem tudi sama. Trenutno sem v zvezi 2 leti, z nekoliko mlajšim partnerjem. Živiva skupaj že ves čas, ker sva se spoznala kot sostanovalca. Temeljna težava med nama je, da se eden na drugega izjemno težko zaneseva, ker sva doživela (in vsak posebej, in skupaj) precej težavnih zadev. Poleg tega sva vsak po svoje čisto različna karakterja. Bom poskusila zgodbo povedati na kratko, kolikor se da, prosila pa bi vas za mnenje, kaj naj storim v tej situaciji in kako bi se vi odločali naprej.
Trenutno živiva že v 2. stanovanju, ker se nama je v prvem zgodilo, da naju je lastnik na precej grd način vrgel ven, baje zaradi hrupa. Res je, da sva imela nekajkrat nočne prepire, ampak nekako nisva vedela, da je tako glasno. Morda se samo jaz nisem zavedala, ampak do tega še pridemo. Lastnik je skratka živel zraven s svojo ženo, ki je enkrat ponoči prišla na najina vrata razbesnjena, se drla predvsem name, in me poskušala udariti. Razlog, zakaj se je drla samo name, je ta, da ima moj partner nizek glas, se ga ne sliši, mene pa se. Moj način prepiranja je bolj direkten in glasnejši, partnerjev način pa je pasivna agresija (večno sabotiranje najinih dogovorov, nezanesljivost – nekaj obljubi, a ne izpolni, pasivnost, pričakovanja, da bom vedno stvari reševala jaz ..). Zgodilo se je torej, da sva se na hitro morala odseliti. Takrat sem resno pomislila, da na ta način ne gre, in sem mislila zvezo zaključiti. Ker pa partner ni imel kam iti, sva šla k mojim staršem (predhodno sem porabila veliko energije, da sem pripravila “teren”). Živela sva torej pri mojih starših, ki so naju gostoljubno sprejeli, vmes sva začela hoditi znova in ponovno iskati skupno stanovanje. Skupaj sva bila po 3 dni. Potem sva nehala. In spet začela (itd itd). Povod za to, da so se odločitve tako hitro spreminjale, je bil vedno isti. Ob njem sem se počutila, da ne drži svojih obljub, da ni iskren, da se v sekundi obrne proti meni (npr. ko sem mu dejala, da sem že kdaj imela napad anksioznosti in težkega dihanja, je rekel, ja okej, jaz sem tudi kdaj živčen – in potem ne stori nič več. Tudi ob resničnem napadu ne stori – NIČ) Skratka, da ni odrasel in ne prevzema odgovornosti in je – čisto odvisno od momenta – povsem brez sočutja. Zanj je to tudi prva resna zveza, jaz pa sem jih nekaj že imela in se mi ne da več igrat igric.
Kakorkoli, vseeno sva v vsem tem najinem ringlšpilu našla novo stanovanje, v katerem sva zdaj. Kaj mislite, da se je zgodilo? Bilo je nekaj nočnih prepirov, seveda, in med enim od njih so na vrata prišli policaji. Brez kakršnega koli opozorila sosedov, da sva preglasna. Potem se je začela cela policijska saga, hoteli so obravnavati nasilje v družini, ker sva bila tako glasna, a ga potem niso. Bila sva 5x na policijski postaji, ker so naju vedno pustili čakati, poleg tega je bil obveščen tudi upravnik in lastnica. Da sva uredila vse, kar je zaradi tega prepira nastalo, je trajalo par tednov in ogromno živcev. Ob tem mi je prišlo na misel, da če se v resnici dogaja nasilje v družini, me prav zanima, koliko poguma ima žrtev, da se sploh obrne na policijo glede na njihovo grobost. No, posledica je bila, da sva bila po tem v stanovanju tiho kot miši. Vsaj za nekaj je zaleglo.
Zdaj sem v situaciji, ko ne vem več, kaj storiti.
Dejstvo je, da je najin način komuniciranja čustveno skrajno napet. Jaz sem oseba, ki s komunikacijo poskuša razjasniti, kaj se dogaja, kaj bova skupaj naredila, kako naprej. Po drugi strani pa sem tudi oseba, ki preveč tuhta (včasih ne spim zaradi tega), ki je tudi anksiozna, hitro vzkipi in je od doma navajena bolj agresivnega načina komunikacije – na kar nisem ponosna in na tem želim delati! On je po drugi strani od doma navajen, da se ga ni vprašalo po mnenju, ko se ni počutil dobro, je odšel v svojo sobo in o tem ni govoril, nikoli niso komunicirali o čustvih. Tudi v odrasli dobi (je rekel tudi sam) se izogiba bolj družabnim situacijam, težko prevzame odgovornost in ne pove, kar je treba povedati – kar vodi v neiskrenost. To pomeni, da se pred drugimi ne postavi zame (recimo v primeru policajev), da zelo redko da pobudo, ker se boji obsojanja. Zelo je tudi pasiven in meni, da se bodo najine težave razrešile kar tako, če ne narediva nič. Občasno se malo zbudi za dan ali dva in deluje zelo motiviran – takrat mu spet poskušam verjet. Ampak vedno znova prideva nazaj na stare vzorce.
V zadnjem času postaja zelo jezen, kot da bi mi zameril, da hočem govorit o problemih. Jaz pa se počutim povsem izgubljeno, ker mu ne morem nič povedat brez njegovih nestrpnih vzdihov in prekinjanja.
Celotna situacija pri meni že dlje časa povzroča napade težkega dihanja (občutek čisto zožanega grla), nespečnost in posledično težave v službi, pa tudi nesamozavest, kar prej sploh ni veljalo zame. V vsem tem še sama sebi težko verjamem, ker se situacija iz dneva v dan spreminja in sploh ne vem več, kaj naj komu povem (primer: v službi vzamem dopust, ki sva ga planirala skupaj, čez dva dni ga prekličem, ker sva “šla narazen”). Počutim se skrajno preobremenjeno, kot da samo jaz delam na vsem skupaj, in zelo tesnobno. Razmišljam, kaj je tu dokončna rešitev – trenutno iščem sama svoje stanovanje, obenem pa skupaj gledava za novega. Prijavila sva se tudi za partnersko svetovanje, čez nekaj dni greva prvič.
Dilema, ki se meni osebno pojavlja, je – vem, da bi morala pri sebi razčistiti z napačnim, preveč agresivnim vzorcem komunikacije v partnerstvu, in če ta odnos prekinem, po pravici povedano nimam občutka, da bi to lahko razrešila sama. Po drugi strani imam občutek, da če ne delava skupaj, če on ne razume, da gre za preseganje vzorcev in da si lahko pomagava – potem se mi zdi, da gre tole lahko čisto predaleč. In me je seveda strah razpletov.
Najbolj težko pri tem je, da imava po 5, 6 dni, ko se imava zelo rada, ni težav in vse lepo teče. To so opazili tudi prijatelji. Kakor pa pride do česar koli, kar naju malce razburka, sva spet v tem ringlšpilu. Naj poudarim, da ga imam zelo rada in tudi on mene, čutim, da me ima. Določene lastnosti pri njem so zame zelo posebne, stvari, ki jih skupaj počneva, pa mi ogromno pomenijo.
Upam, da ima cel ta zapis kakšno logiko, pisala sem zelo hlastno.
Hvala za kakršen koli nasvet, resnično.

Pozdravljeni,

ste podrobno opisali, tako, da sem dobil občutek za kakšno situacijo gre. Vidim, da imate poleg vpogled v partnerja tudi vpogled v svojo notranjo dinamiko. Nedvomno vam to lahko pomaga pri spoznavanju sebe in prihodnjem razreševanju težav.

Partnersko svetovanje vam lahko pomaga pri skupnem razreševanju težav. Pomembno dejstvo pa je, da se nam naše osebne rane najbolj pokažejo v partnerskem odnosu in je vseeno priporočljivo, da razrešujemo naše rane (tudi) v individualnem psihoterapevtskem procesu. Glede na težave s katerimi se soočate bi bilo nedvomno smiselno, da si poiščete pomoč v obliki poglobljene psihoterapije. Kar vam bo posledično pomagalo tudi pri razreševanju težav v partnerskem odnosu in morebitnih drugih odnosih. Po vsej verjetnosti je ta situacija, ki vam povzroča napade težkega dihanja, nespečnost itd. in verjamem, da je naporna, vrh ledene gore. Poglobljena psihoterapija vam bo omogočila, da se spustite globlje in pridete v stik s tistimi deli sebe, ki so vzroki za trenutno stanje.

Kar opažam je, da sta s partnerjem skupaj zarezala v rane drug drugega. Pogosto se zgodi, da nas privlači ravno tak partner s katerim lahko ponovimo neko našo staro bolečo zgodbo. Kot pravite, je lahko to tudi priložnost, da razrešimo našo staro travmo, vendar je potrebno veliko potrpljenja in vztrajnosti na obeh straneh.

Kar pogumno naprej.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj

Mag. Miha Štrukelj, Psihoanalitični psihoterapevt v Ljubljani, Link: Psihoterapija Štrukelj

G. Miha,
najlepša hvala. Tudi sama tako razmišljam, zato sem že pred pol leta začela hoditi k psihologinji (imela je še nekaj drugih šol), a mi zadeva ni pomagala. Motilo me je predvsem, ker se je ukvarjala samo z mojimi odzivi na njegovo obnašanje, jaz pa sem želela delati izključno na sebi. Nekako se nisva ujeli, zato sem šla k njej le 6x.
Vprašala bi vas, ali mi lahko date kontakt(-e) psihoterapevtov, ki obvladajo bolj poglobljeno terapijo, kot ste sami dejali. Če mi posredujete vaš mail, se vam oglasim tam.
Hvala in srečno!

nova
Uredništvo priporoča

Pozdravljeni,

za izobrazbo psihoterapevta je potrebno večletno šolanje. Namreč, psihologi opravljajo psihološko svetovanje, kar se razlikuje od psihoterapije. Hkrati pa tudi med psihoterapevtskimi šolami obstajajo velike razlike pri načinu dela. Pod poglobljeno psihoterapijo spada nekaj šol, izvorna pa je psihoanalitična psihoterapija. Pošljite me email na [email protected], napišite mi od kod ste in vam bom poslal nekaj kontaktov.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj

Mag. Miha Štrukelj, Psihoanalitični psihoterapevt v Ljubljani, Link: Psihoterapija Štrukelj

Pozdravljeni,
spet se oglašam v zvezi s temo, ki jo opisujem zgoraj. Na terapije potem nisem hodila, sva pa s tem partnerjem poskusila partnersko svetovanje, ki ni obrodilo sadov. Poskušala sva še do pred kratkim, ko sem potem jaz dokončno zaključila z njim. V zadnjih mesecih se mi je malo bolj izkristaliziralo, kje so bile težave. Dogajalo se je, da je bil grozno jezen name, ko sem izražala čustva, se hotela pogovarjat o težavah, skratka ko sem šla “globoko”, tako da sklepam, da ima nekakšen strah pred navezanostjo. Jaz pa sem zelo odkrita, neposredna. Obenem se je dogajalo, da se dogovorov sploh ni več držal – in to pri 30-ih. Zelo težko dojamem take stvari, ker sem bila vzgojena čisto drugače. Imela sva npr. varnostno besedo, ki je pomenila, da gredo stvari predaleč in se ustaviva, si vzameva pavzo. Ni je uporabil niti enkrat, ampak je raje speljal na grd način, v smislu – a jaz naj se držim besede, ti pa lahko karkoli? Vedno se je našel način, da sem bila kriva. Skratka, ima zelo nerazčiščeno in zdi se, da si želi ostati v tej fazi. Vprašanje, ki ga imam, je naslednje … pri vseh teh skrajnostih, ki sem jih doživela v tem odnosu, me skrbi, da ne bom v prihodnje našla podobnega odnosa. Na nek način razumem sama sebe, da se mi je ob takem partnerju po domače povedano “cufalo”. Imela sem občutek, da me dobesedno vleče za nos. Potem pa je spet bil običajen in sočuten in tako naprej. V meni se je nabralo ogromno jeze, zato se bojim, da je ne bi prinesla v naslednji odnos. Zelo si že želim nekega mirnejšega odnosa in tudi družine.
Hkrati sem se proti koncu te zveze precej bolj začela posvečati sebi in svojim interesom (pisanje avtorske proze, iskanje nove službe, šport). Še vedno pa imam tega partnerja na nek način rada, na takšen bolj prijateljski. Skupaj npr. hodiva v hribe, za kar si ne predstavljam boljšega so-pohodnika. Tudi živiva še vedno skupaj, ker trenutno nimam opcije za selitev zaradi finančne situacije in vrtoglavih najemnin. V prihodnje je plan tudi to, seveda, do takrat pa si postavljam jasne smernice, kako ne spet pasti z njim v začaran krog in ostati v prijateljskih vodah.
Kaj bi mi svetovali? Zelo težko mi je oditi, zelo težko pa tudi ostati.
Hvala in vse dobro vam želim!

Pozdravljeni,

kolikor razumem vam je z (bivšim) partnerjem težko dokončno zaključiti odnos. Ste v dilemi ali bi celo ponovno poizkusili? Navsezadnje živita v istem gospodinjstvu in se nista (fizično) razšla. Pravite, da je razlog v stanovanjski problematiki, ampak ali bi bilo mogoče stanovanjsko stisko vseeno reševati tudi drugače kot tako, da ostajata pod isto streho?

Naše nezavedno v veliki meri vpliva tudi pri izbiri partnerstva. Tako kot ste v preteklosti izbrali njega, bi lahko v prihodnosti nezavedno izbrali zopet isti ali podoben odnos. Namreč, v partnerskih odnosih pogosto preigravamo naše stare drame iz primarne družine. Nezavedno si iščemo podobne situacije in zato se lahko znova in znova znajdemo s podobnimi partnerji. Seveda gre za nezavedne procese in se tako znajdemo v situaciji, ko nas privlačijo ravno tisti partnerji s katerimi potem lahko preigravamo naše nerazrešene drame. Rešitev je v tem, da ozavestimo in predelamo naše rane, da potem ni več potrebe po takšnih neustreznih cikljajočih se odnosih. V njih seveda ne pride do predelave, ampak do ponovitve naših starih vzorcev in retravmatizacije

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj

Mag. Miha Štrukelj, Psihoanalitični psihoterapevt v Ljubljani, Link: Psihoterapija Štrukelj

New Report

Close