Vaše mnenje o reakciji terapevtke
Pozdravljeni,
zaradi motenj hranjenja (prenajedanja) sem začela hoditi k terapevtki, ki se ukvarja prav z motnjami hranjenja. Prvih nekaj ur sva se pogovarjali, potem sem začutila, da se letos določenim družbam izogibam zaradi zmanjšane samopodobe, zredila sem se 20 kg. Res se grozno počutim pred določenimi ljudmi. Prej sem v življenju že dvakrat shujšala po 20 kg, vsakokrat sem težo uspela obdržat po 10 let (stara sem 50). Zdaj mi ne gre in ne gre tole hujšanje (imam dieto od zdravnice). Ko sem naslednjič prišla do terapevtke, sem ji to tudi povedala, da imam samopodobo prvič na nuli. Kot iz topa je ustrelila: To je samo vaš izgovor! Bila sem popolnoma presenečena in osupla, saj sem mislila, da sem končno povedala nekaj res iskreno, česar si prej morda niti nisem priznala.
Druga stvar pa je, da sem nekoliko potožila nad službo, da imam delo sicer rada, da pa mi nekateri ljudje jemljejo energijo, pa je tudi rekla, da odgovornost za svoje počutje prelagam na te ljudi, saj je moje počutje odvisno od moje odločitve. Okej, verjamem, da se človek lahko včasih »odloči«, kako se bo počutil, a vsak dan se 8 ur res ne morem delat, da mi gre okolica občasno na živce. Vztrajala je na tem, da je moje počutje moja stvar in naj raje spodbujam tudi druge k bolj optimističnemu razpoloženju.
Zanima me vaše mnenje, na terapiji se ne počutim več dobro, zavedam se sicer, da terapevti niste zato, da bi nas »božali«, a po drugi strani si tudi predstavljam, da se moramo klienti vsaj približno dobro počutiti?
Hvala za vaše mnenje!
Pozdravljeni,
si predstavljam, da vam je težko. Tudi prenajedanje in nizka samopodoba so lahko odraz oz. simptom neke notranje stiske. Pomembno je, da se s kom lahko o vsem tem tudi pogovarjate.
Obstaja več različnih vrst terapij in psihoterapij. Psihoterapija ni namenjena temu, da bi psihoterapevtka na opisan način podajala svoje mnenje, ampak naj bi ustvarjala prostor za vaše samoraziskovanje – da lahko v varnem okolju začutite in zaslišite sebe. Kolikor slišim imate vi bolj izkušnjo s svetovalko kot psihoterapevtko, vendar po mojem mnenju tudi svetovanje ne bi smelo biti izvajano na takšen grob način.
Pri svoji psihoterapevtki preverite ali ima ustrezno izobraževanje (večletno izobraževanje za psihoterapevtko – 4 do 6 let; svojo osebno izkušnjo v obliki lastne psihoterapije – vsaj 220 ur; supervizijo pri izkušenejšem kolegu/ici, ki nadzira njeno delo). Lahko ji tudi poveste kaj vas zmoti in boste videli kako se bo odzvala in ali se bo kaj spremenilo. Drugače lahko tudi kadarkoli izberete drugo psihoterapevtko.
Prav imate, psihoterapija ni vedno prijetna, saj prihaja tudi do neprijetnih občutij, brez katerih ne moremo osebno rasti in izpeljati svojo individuacijo, je pa pomembno, da se počutite varno in sprejeto. Kar pogumno naprej, imam občutek, da ste na dobri poti.
S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj
Pozdravljeni,
najlepša hvala za odgovor oz. mnenje.
V teh dneh veliko razmišljam o vsem skupaj. Konec leta ni ravno moj najljubši čas, nekako sem otožna, dotakne se me bolj kot npr. rojstni dan.
Zavedam se, da je prenajedanje posledica nekih drugih ran in občutij, dodatni kilogrami pa seveda spet posledica prenajedanja. Zato se letos (pa delno že prejšnja leta, ampak letos so kilogrami res še dodatno šli gor) počutim pravzaprav dvakrat ranjeno. Poleg tistih prvih vzrokov imam še nizko samopodobo in to, da je terapevtka tako odreagirala, me je spravilo le v dodatno stisko. Zakaj bi mi bil to izgovor? Npr. zadnjič sem se znašla v večji družbi ljudi, s katerimi se vidimo enkrat letno in res sem jih opazovala in si mislila, “Vsi so enaki, a se meni zelo vidi, da sem se zredila?”. “Fizično” sem se počutila slabo, “psihično” sem se srečanja veselila.
Zavedam se tudi, da pa se s kilogrami branim pred zunanjim svetom, delam si ščit, hkrati pa spoznavam, da to nič ne pomaga in se včasih ravno tako počutim prizadeto. In spet doživim dvojno prizadetost – poleg prve ranjenosti si še všeč nisem.
Mislim, da terapevtka sicer je primerno izobražena, je psihologinja (mislim da mag.), sicer sem ji za kakšno stvar rekla, da se morda ne strinjam, pa se nekako ni dala. Odločila sem se, da grem k njej še enkrat ali dvakrat, da se dokončno odločim, a mislim, da bom res zamenjala. Saj ne vem, morda si pa jaz vse skupaj napačno predstavljam?
Prijazen skok v novo leto vam želim!
Lep pozdrav.
Pozdravljeni,
vas razumem v vašem čutenju. Takšne situacije so za vas obremenitev in namesto, da bi od terapevtke dobili podporo, vas je s svojim načinom ranila.
Psihoterapevtski proces je naše intimno popotovanje samim s seboj. Seveda nam psihoterapevt/ka pri tem pomaga, vendar ne svetuje in ne sodi, ampak nam pomaga na naši poti s tem, da nam sledi in nas podpira.
Magister psihologije je izobražen za psihološko svetovanje in ne za psihoterapijo, razen, če ima dodatno narejeno edukacijo za psihoterapevta (traja približno 4 leta).
Hvala za lepe želje in tudi jaz vam želim vse lepo!
Miha Štrukelj
Točno! Ranila me je!
Nekaj časa sem razmišljala, da greš od terapevta (najbrž), tako ali tako ranjen, pa mi je tudi prijateljica, ki hodi na terapije drugam, rekla, da se ne bi smela tako počutit, da ona, kljub temu, da je težko, vedno komaj čaka tistega dneva, ko ima terapijo … Hvala, ker ste res točno ubesedili moje počutje.
Hja, ni več ostalo veliko tega leta.
Mnogo odprtih poti me čaka v prihodnjem.
Hvala za vse!
Nekaj pa me res zanima, tega si ne znam razložiti.
Opažam, da se zadnje pol leta izjemno nelagodno počutim ob sodelavki, ki pa ji je uspelo precej shujšat. Veliko da tudi na zunanji izgled, oblači se tako, da je včasih za službo že kar malo preveč “nobel”, vedno bolj vpadljivo se tudi obnaša. Odkar pa je shujšala, večkrat na glas razlaga, kako je lačna, pa da bi jedla, pa potem ne gre jest, kupuje pa sladkarije in nam jih ponuja.
Pred njo mi je res nelagodno. Zoprno mi je iti na kosilo, s svojim oblačenjem (pa čeprav se ostale sodelavke oblačijo podobno) se počutim kot siva miš. Res sem 13 let starejša, a vseeno. Njeno obnašanje me spravlja v stisko, pa se sama sebi zdim zato trapasta …
Pozdravljeni,
odgovor na to vprašanje, kaj vpliva na vaše nelagodno počutje ob sodelavki, poznate zgolj sami. Zato je pomembno, da lahko raziskujete in o tem spregovorite na psihoterapiji. Ste potem kaj uredili?
Z lepimi pozdravi,
Miha Štrukelj
Pozdravljeni,
priporočam, da vseeno poizkusite o vsem tem spregovoriti s terapevtko in če je le možno, obiskovati terapijo enkrat tedensko.
Če s trenutno terapevtko ne bo šlo, me lahko tudi kontaktirate, vendar možno je, da boste morali na prosti termin počakati.
S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj