Sezonska depresija?
Pozdravljeni,
takšnih forumov se sicer ne poslužujem, verjetno tudi zaradi ‘moškega’ ega, pa vendar se bližam situaciji, ko bo nekaj treba narediti.
V kolikor je mogoče in vam čas dopušča, vas prosim za mnenje. Sem relativno zdrav 32 letnik, z družino in malim otrokom. Urejen, redno zaposlen, finančno stabilen. Sicer zgovoren, nisem bojazljiv, novi stiki mi ne predstavljajo težav, dokaj odprt in brez nekih družbeno-socialnih blokad, tudi brez kakšnih starih travm ali nečesa, kar bi lahko bil izviren povod v moje počutje. Če nadaljujem do problema…
Vsako leto ob enakem času, to je torej konec jeseni se moje psihično počutje nenormalno poslabša. To izgleda nekako tako, da dneve preživim v nekem stalnem strahu pred izgubo službe in s tem prihodka, drugi strah je recimo razpad moje zveze (ki je sicer popolnoma OK), strah me je, da bom zbolel, ali, da bo zbolel kdo od bližnjih… oni dan me je ves dan bilo strah vojne in nove gospodarske krize. Vsak strah ustvarim zelo hitro. Znancu je pred kratkim umrl otrok, in to situacijo sem v mislih ‘prenesel’ nase, in sedaj me je strah enake zadeve. Enostavno preveč razmišljam. Vse to so situacije, ki se sicer lahko hitro zgodijo, ampak zaenkrat so popolnoma nerealne, česar se zavedam, ampak strah ne izgine. Celotna situacija eskalira do te meje, da ponoči težko zaspim, o funkcioniranju čez dan pa niti nima smisla izgubljati besed, ker je katastrofalno. Do družbe mi ni, ker imam občutek, da so vsi prijatelji proti meni, takoj, ko se vstanemo od pijače, po domače povedano. Da se družijo z menoj striktno zaradi koristi, ali pa, ker se pač spodobi, da se tu in tam vidimo. Vsi ti strahovi so prisotni čez celo leto, ampak poleti in ob lepem vremenu se vedno z nečim zamotim, da jih čez dan ni, zvečer, ko se vse umiri, pa hvala bogu hitro minejo, saj grem kmalu za tem spat in me pač takrat ‘ni’, zjutraj v hektiki pa tako ali tako nimam časa za to. Ta del leta se ponavadi tudi zapustim – ni mi do vsakodnevnega tuširanja, nohti na rokah so mi bolj eksterna nuja, kot pa lastna skrb. Celo poredim se vsako zimo in to ne malo – variiram med 10-15 kg na sezono. Na pomlad se ta cikel nekako zaključi, ponovno grem v fitnes, se počutim kolikor toliko ok, spet sem urejen in psihično stabilnejši, potem pa ‘jovo na novo’ pred zimo. Ta čas v letu me tudi bolijo rame in hrbet, neka prisilna drža, ki je čez leto ni.
Kolikor mi je dopuščala samozavest, sem se o tem poskušal že s kom pogovoriti, vendar nikoli s kom iz stroke. Ponavadi kakšni prijatelji ali partnerka. Do sedaj še ni pomagalo, situacija pa traja vsaj od srednje šole naprej, torej že kakšnih 15 let.
Rad bi vprašal, če je možno, da so ti strahovi in celotna situacija morda kakšna sled bolezni, psihične seveda? Ali je to samo moja občutljivost na vse? Morda pomaga, če povem, da ima moj sorojenec diagnozo za kanabinoidno shizofrenijo? Rad bi, da se to konča, saj me vedno bolj ovira pri življenju in sedaj imam tega res že polno glavo. Če bi zima trajala 1 mesec bi še nekako šlo, pol leta pa sedaj res več ne mislim zapraviti na teh bedastih strahovih. Zanima me, če bi recimo antidepresanti pri tem pomagali? Se da to rešiti s tovrstno ali podobno terapijo, ker sam očitno psihično nisem dovolj stabilen, da bi lahko te zadeve razčistil sam s seboj. Bral sem o ‘sezonski’ depresiji, ampak nisem siguren, če je to pogovorni izraz ali je dejanska bolezen? In še najpomembneje – če pri svojem osebnem zdravniku to omenim, mi lahko predpiše terapijo z zdravili ali me bo napotil do psihiatra? Slednje mi ni po godu, ampak, če ne bo šlo drugače, bom pač šel tudi skozi to proceduro.
Prosim in se istočasno zahvaljujem za odgovor vnaprej!
Pozdravljeni,
hvala za izčrpno razlago. Vam z veseljem odpišem. Kar opisujete gre za anksiozne misli in motnje v razpoloženju. Razlogi za takšno počutje so kompleksni in jih ni mogoče določiti na pamet. Z diagnozami se sam veliko ne ukvarjam, ker se mi v večini primerov niti ne zdijo pomembne. Vsak človek je unikaten in nikoli njegovih težav ter celotne osebnosti ne moremo spraviti v nekaj diagnoz. Psihičnih težav ne vidim kot bolezen, ampak kot trenutno stanje, ki je spremenljivo.
Glede na to, da vam težave vztrajajo že 15 let in do zdaj same niso izginile, vam priporočam, da pričnete z zdravljenjem. Medikamentozna terapija, bodisi pri osebnem zdravniku, bodisi pri psihiatru, vam bo lahko pomagala pri zmanjševanju simptomov. Za razrešitev vzrokov, ki vam povzročajo razne simptome in slabo počutje, pa bi vam priporočal poglobljeno psihoterapevtsko obravnavo. Skozi predelavo raznih psihičnih procesov se lahko zmanjša ali popolnoma umakne simptomatika in tudi izboljša kvaliteta življenja. Uspeh v terapiji je sicer veliko odvisen tudi od vas – ali o sebi govorite brez cenzure, ali hodite redno ipd. Terapija z zdravili je po mojem smiselna, ko so simptomi izredno moteči. Zdravila tako pomagajo pri zmanjševanju simptomov in nam v določenem obdobju služijo kot bergla, da lažje shodimo, za dolgoročno izboljšanje pa vam vseeno priporočam še psihoterapevtsko obravnavo.
S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj