Pozdravljeni,
po vseh prebranih člankih na temo moške depresije in vseh simptomih sem skoraj 100% prepričana, da ima moj partner težave z depresijo. Vsi simptomi natanko kažejo na to namreč. Zelo me skrbi zanj in sploh nevem kako bi mu rekla, da se mi zdi da bi si moral najti neko pomoč. Moj partner je zelo ponosne narave ali kako bi rekla in res ne vem kako bi ta pogovor sploh začela … na sploh se mi zdi to zelo težka tema in res nočem s tem zanetiti še kakšnega prepira zato vas prosim za nasvet kako bi sploh lahko začela pogovor na to temo? hvala in lep pozdrav, Z.

Pozdravljeni,

razumem vašo skrb in verjamem, da vam je težko, še posebej če sam ne vidi potrebe po iskanju pomoči. Kakšne simptome ste opazili pri partnerju? Ali jih je tudi on?

Kako bi začeli pogovor? Morda bi lahko izhajali iz sebe. V smislu, da opažate njegovo stisko in vas skrbi zanj. Če čuti svojo stisko in zaznava težave, bi mu lahko tudi pomagali z informiranjem o možnih načinih pomoči in kam se lahko obrne. V vsakem primeru je pomembno, da bi našel svojo motivacijo za izbrano zdravljenje, saj je, vsaj v primeru psihoterapije, to ključnega pomena.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj

Sem bil 2 tedna na psihijatriji v lj prostovoljno v pričakovanju na pozitivno in sem bil razočaran.

Pozdravljeni s-p-e,

kakšna pričakovanja ste imeli? Kako je bilo?

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj

Pozdravljeni,

kako pomagati partnerju, ki ne želi strokovne pomoči? Da ima depresijo se zaveda in tudi toliko mi je razkril, da je to stalnica v njegovem življenju. O strokovni pomoči noče niti slišat, ker on terapevtu o svojih problemih ne bo govoril, tablet ne bo jedel.
Trenutno je tako na dnu kot še ni nikoli bil, pravi. Mene je strah, kaj se bo zgodilo.

Hvala za vsako mnenje, nasvet.

Pozdravljeni,

morda bi lahko poizkusili z izražanjem vaših čustev. Pravite, da vas je strah zanj in kaj se bo zgodilo. Povejte mu kaj vi doživljate in česa vas je strah.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj

Bom povedal svoj primer… gre se zame ne za partnerja/ico. Star sem 38.

Sem eden izmed bivših “ponosnih” moških, ki tudi ne bo jedel tablet in razpredal o svojih problemih… Taprav dec ja zobe stisne in potrpi in gre magar z glavo skozi zid.
Zadeva se seveda ni popravila/izginila/izboljšala in se je vlekla 10let.

Dve leti nazaj, ko je bilo res hudo (zdravstveni problemi, panika zaradi morebitnega raka) je
moja osebna zdravnica je pogruntala/dojela/spoznala da mam (tudi) depresijo in mi napisala napotnico za psihiatra. (diagnoza: mešana anksiozna in depresivna motnja)
Bil sem udan v usodo, apatičen, povsem na dnu niti toliko moči nisem premogel da bi se upiral… tako sem sprejel pomoč.

Zadnji dve leti uporabljam antidepresive, hodim na psihoterapijo in stanje je veliko, veliko boljše.

Treba pa je dojeti in sprejeti dejstvo, da depresija ni stvar pomankanja ega/karakterja/moškosti ampak bolezen in jo kot tako tudi obravnavati.

lp