Zdravo!

Že kakšno leto trpim zaradi hude tesnobe, ki je pospremljena s paničnimi napadi in telesnimi bolečinami. Od nastopa tega obdobja naprej me pretirano skrbi za svoje zdravje, vsak dan sem prepričana, da umiram, vsak dan me boli kaj drugega, a ostajajo krči v nogah, pogosta omotica in bolečine v predelu trebušne votline, ne morem več jesti hrane, ki sem je vajena, sploh pa ne morem piti alkohola, saj me naslednji dan trebuh boli tako hudo, da komaj hodim.

Tesnoba in hipohondrija sta žal v mojih genih, kar je tudi razlog, da me osebna (družinska) zdravnica ne jemlje resno. Je zelo sposobna in strokovna, a zdi se mi, da nima posluha za moje težave. Glede trebušne votline pravi, da ni razloga za preplah in da podrobnejšega pregleda ne potrebujem. Predlagala mi je psihoterapijo, a z izjemo psihiatrinje, pri kateri so pregledi redki (tudi nisem na zdravilih, ker bi rada spremenila svoj “mind-set”, nočem instantne rešitve) nisem uspela doseči nobenega terapevta, čakalne vrste so dolge, telefonske linije zasedene. Poleg tega me je strah, ker ne znam dobro izraziti skrbi in bolečin, ki me pestijo, sploh pa ne znam razločiti med resnimi telesnimi znaki ali skrbmi; ne vem tudi, ali sem tesnobna zaradi bolečin ali tesnoba vodi v njih.

Sama se seznanjam s kognitivno vedenjsko terapijo, začela sem se ukvarjati s športom, moj partner skrbi za to, da vsak dan preživiva lepo, kljub temu, da sva študenta in imava vsakdan zasut z študijem in delom. Vsak dan se trudim, da bi bilo bolje, a še vedno pridejo zelo slaba obdobja, vsakodnevno razpoloženje pa sploh ni isto, kot nekoč.

Včasih me je strah da se mi bo zmešalo in da kažem zgodnje znake shizofrenije, spet drugič, da imam možganski tumor, ki povzroča vse te bolečine v mišicah, da ne omenjam kopice bolezni, ki sem jih izumila v svoji glavi. Naj omenim, da je v zadnjih dveh letih umrlo (pre)več mladih, ki sem jih poznala, zaradi bolezni ali nesreče, kar dokazuje, da je življenje nepredvidljivo in me opominja na nevarnost. Zavedam se, da bi morala ceniti svoje življenje in si očitam zaradi takih skrbi, saj vem, da lahko človeka doletijo veliko hujše stvari, kot so mene.

Dobro se zavedam, da so moji strahovi iracionalni, vem, da se pretirano ukvarjam s stvarmi, na katere pač nimam vpliva, preveč se tudi “sekiram” glede vsakdanjih situacij, zato imam občutek, da grem okolici že hudo na živce. Lepo vas prosim za predlog, kje lahko iščem pomoč, ne vem, kako bi lahko najhitreje prišla do pomoči psihiterapevta, a samoplačniškega obiska si ne morem privoščiti.

Se opravičujem za obseg in prosim za razumevanje. Z najlepšimi pozdravi!

Pozdravljeni,

žal je v našem zdravstvenem sistemu tako, da psihoterapija nima dovolj velikega prostora. Za ustrezno psihoterapevtsko pomoč je izobraženih le malo zdravstvenih delavcev in še ti nimajo veliko časa za opravljanje psihoterapije. Zato so čakalne dobe zelo dolge.

Obstaja več različnih vrst psihoterapije. Ena izmed teh je kognitivno vedenjska terapija, ki je simptomatsko usmerjena psihoterapija. To pomeni, da s takšnimi tehnikami zmanjšujemo intenziteto simptomov, se pa ne loteva vzrokov za nastanek. Posledica je, da na ta način, podobno kot z zdravili, zgolj omilimo simptome, vzrokov pa ne razrešimo.

Na drugi strani spektra so poglobljene, psihodinamske oblike psihoterapije – npr. psihoanalitična psihoterapija. Te oblike psihoterapije se ne lotevajo simptomov direktno, saj so ti zgolj opozorilo, da so težave drugje. Naprimer, v potlačenih čustvih, neozaveščenih notranjih konfliktih, nepredelanih travmah itd. Velikokrat se simptomi začno umikati že v začetkih takšne psihoterapevtske obravnave. Razlog je v tem, da se z govorjenjem in predelavo “pravih” vzrokov za težave, simptomi začno zmanjševati ali celo izginejo. Za zdravje je v vsakem primeru potrebna dolgotrajnejša obravnava, saj se z umikom simptomov zgolj nakaže na to, da smo na pravi poti.

Pomembno se mi zdi, da bi bila psihoterapija dostopna vsakemu in zato nas veliko psihoterapevtov prilagodi ceno glede na finančne zmožnosti pacienta. V mojem primeru to pomeni, da lahko določen del pacientov sprejmem po znižani ceni. Ta se zniža do te mere, da lahko človek kljub obiskovanjem psihoterapije še naprej dostojno živi in da se mu s tem ne ogroža eksistenčnega minimuma (streha nad glavo in hrana). S takšnim načinom lahko psihoterapijo omogočimo vsakemu, vendar pa se lahko zgodi, da je čakalna doba zato daljša.

Opisujete anksiozne misli, za katere so lahko tudi značilne hipohondrija in tesnoba, prisotna pa je tudi psihosomatika. Potlačena čustva in občutja so velikokrat razlog za težave v predelu trebuha. Ker ne pride do predelave na psihični ravni se ta skuša opraviti na telesni. Kot, da bi telo skušalo prebaviti (predelati) čustva, vendar v tem ni najbolj uspešno, se pa s tem na nek način vsaj delno razbremeni. Zato lahko šport tudi pomaga do takšne razbremenitve, vendar le do določene mere.

Pomembno je, da si najdete strokovnjaka, ki vam bo omogočil primerno psihično predelavo morebitnih notranjih konfliktov ali travm ter, da boste prišli v stik z morebitno potlačenimi čustvi. Naj vas mišljenje, da človeka lahko doletijo veliko hujše stvari ne odvrne od iskanja pomoči. Navsezadnje si s takšnim mišljenjem ne bi nikoli poiskali pomoči, saj bi vedno obstajal še kdo z večjimi težavami.

Ne skrbite glede tega, da ne bi znali dobro izraziti skrbi in bolečin. Pomembno je, da poveste vse kar se vam poraja v mislih in občutjih, vključno s tem kaj vas skrbi in to je vse :). Vaši strahovi so iracionalni, vendar kar čutite je pristno. To kaže na to, da si z raciom velikokrat ne moremo veliko pomagati in je zato pomembno, da raziščemo te druge – iracionalni, podzavestni, čustveni in duhovni del.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj