Najdi forum

Lažja depresija – Psiholog, psihiater, AD?

Spoštovani,

Moj partner je pred nekaj meseci pričel s terapijo pri kliničnem psihologu zaradi občasnega zelo slabega počutja (depresija), ki se občasno pojavi za nekaj dni, potem pa s pogovorom in nekaj volje ti dnevi minejo. V teh dneh je partner tudi bolj razdražljiv, nima volje do ničesar, zdi se mi, da je v hudi stiski ko pravi, da želi samo mir, da bi bilo vsega konec (vendar samomorilnih misli nima). Skupaj živiva približno 5 let in na splošno se mi ne zdi, da bi bil hudo depresiven, včasih je bolje, včasih pač slabše. Redno hodi v službo, ima željo po napredovanju, po sprejemanju odgovornosti, čeprav s službo ni najbolj zadovoljen. Odnos med nama bi lahko rekla da je zelo dober, sploh po obisku družinske terapije, za katero sva se odločila že pred leti zaradi določenih težav. Takrat je bilo tudi partnerjevo razpoloženje veliko boljše, več je imel veselja do aktivnosti, več energije in elana. Na splošno pa je sicer bolj pesimistične narave, hitro v vsem vidi problem, kar mu povzroča anksiozne občutke, rekla bi da gre pri njem za generalizirano anksioznost (ki pa je prav tako enkrat močnejša, drugič spet ne). Zaradi tega verjetno tudi že več let ob večerih kadi “travo”, predvsem da se sprosti in tudi lažje zaspi. Vendar greva vsako leto za nekaj tednov na dopust/potovanje, kjer trave ne kadi, sicer ima občasne težave s spanjem, čutiti je občasne anksiozne občutke, vendar ne tudi depresije – je zelo navdušen nad naravnimi lepotami, doživetji… Na splošno ima željo po spolnosti, po druženju s prijatelji, tako da ne bi rekla, da ga depresija zelo ovira pri vsakdanjem življenju. Le z apetitom ima občasno težave, običajno hkrati s stresnimi trenutki, ob katerih se tudi potem pojavi depresija (kot da nekako me bi zmogel “vsega tega”, pa čeprav gre za čisto premostljive težave, le da so nepredvidljive, nenadne, več naenkrat).

Pred kratkim je pri psihologu reševal psihološke teste in po interpelaciji mi je povedal, da testi kažejo problem pri koncentraciji ter pri besedah – slabo si zapomni besede, če sem prav razumela. Zato mu je psiholog rekel, da s terapijo tu nimata kaj dosti za rešit, pač pa bi bilo najbolje, če bi obiskal psihiatra, ki se bo bolj poglobil v njegove možgane. In zdaj me zanima, zakaj naj bi potreboval psihiatra in zakaj ne psihoterapevta? Če se ne motim, psihiatri predvsem predpisujejo zdravila in tudi psiholog je partnerju že nekajkrat omenil antidepresive. Sama nimam ravno najboljšega mnenja o jemanju antidepresivov, saj jih razumem le kot neko umetno podporo, da oseba lahko normalno funkcionira, se spravi na noge, dobi voljo do dela na sebi in do terapije. Tako da ne razumem, zakaj partnerju tako vztrajno ponujajo zdravila? Psihiatra sicer še ni obiskal, ker je zadeva še zelo sveža, ampak me zanima, če pri psihiatru lahko pričakuje kaj drugega, kot recept za AD? Ali je mogoče, da bi s psihiatrom dobil bolj poglobljeno ter strokovno terapijo, ne pa zgolj zdravil? Zanima pa me prav tako, če se mogoče motim in bi morala spremeniti svoj odnos do AD – mogoče jih pa partner res potrebuje in bo brez njih samo pripeljalo do resnega poslabšanja in hude depresije? Ali bi preprosto morala zaupati strokovnjakom in podpirati jemanje AD kljub temu, da tako hudih težav, da brez njih ne bi mogel biti funkcionalen in srečen, pravzaprav nima?

S partnerjem se veliko pogovarjava in velikokrat mu že pogovor pomaga premostiti najtežje trenutke. Me pa tudi zelo upošteva pri mojih pogledih, tako da si želim čim bolj ustvariti realno sliko in mu ne sugerirati kakršnih koli neprimernih odločitev. Tudi o AD sva se že pogovarjala, da je to njegova odločitev in da zaenkrat tudi sam ne čuti potrebe po njih. Po njih bi posegel predvsem zaradi zaupanja psihologu/psihiatru, češ, verjetno bo pa že pomagalo, če tako pravijo.

Upam da mi boste lahko kaj osvetlili glede na moj opis stanja. Že vnaprej se zahvaljujem za vaš čas in trud.

Lep pozdrav,
Ivy

Pri branju prve objave sem sama opazila, da sem premalo pomena pripisala partnerjevi depresiji – rada bi dodala, da pravzaprav že dlje časa govori o brezvoljnosti, nemotiviranosti. Govorim o nekaj letih, že odkar sva skupaj in se veliko pogovarjava. Ali gre lahko za hujšo depresijo četudi dokaj normalno funkcionira in preživlja veliko veselih, celo srečnih trenutkov, vendar ga na splošno obdajajo občutki nevrednosti, krivde, nesposobnosti, jeze, brezvoljnosti, razdražljivosti? Sama sem bila vedno mnenja, da so takšni občutki del notranjih nerazrešenih travm, ki jih lahko razreši s terapijo. Mogoče pa gre res za klinično stanje in bi morala na zadevo gledati kot na bolezen možganov?

Hvala in lep pozdrav,
Ivy

Pozdravljeni,

sem dobil občutek za kakšne težave gre pri vašem partnerju. Naše življenje nam prinese marsikatero oviro, katero skozi življenje premostimo po naših najboljših zmožnostih v tistem razvojnem obdobju. Do odraslosti lahko s seboj prinesemo marsikateri notranji konflikt ali nerazrešeno travmo, ki pa se z leti praviloma začne kazati v raznih simptomih (npr. depresivno počutje, anksioznost, razdražljivost, slabo spanje, razne telesne zdravstvene težave ipd.).

Naš zdravstveni sistem ponuja ljudem v psihični stiski “tabletko za vsako težavo”. Res je, da nam takšno zdravilo lahko pomaga do izboljšanja počutja, vendar s seboj lahko prinesejo tudi marsikateri neželeni učinek. Hkrati takšno izboljšanje ni trajno, ampak, kot ste že sami predvidevali, gre za podporo pri zmanjševanju simptomov, vzrokov za nastanek pa ne razrešijo. V nekaterih primerih so takšna zdravila obvezen del zdravljenja (npr. primeri hude depresije, psihoze ipd.), vendar se na splošno predpisujejo s premalo kritične distance in po mojem mnenju prehitro.

Klinični psiholog opravlja svoje delo z raznimi testi in pogovori. Kot vsak strokovnjak ima tudi on svoj domet pri pomoči pacientom. Razumem ga, da je s svojim načinom dela pomagal kolikor je lahko, vendar to še ne pomeni, da ne obstaja druge poti kot je jemanje psihofarmakoloških zdravil (npr. tudi antidepresivov). Vašemu partnerju bi predlagal, da razmisli o poglobljeni psihoterapiji (npr. psihoanalitični psihoterapiji). Takšna pot mu lahko omogoči proces, kjer bo prišel do nerazrešenih notranjih konfliktov ali travm in jih skupaj s psihoterapevtom/tko tudi predeloval. Gre za daljši proces, ki ni bližnjica in lahko traja tudi več let, je pa večkrat učinkovit in temeljit. Zagotovila za uspešnost žal ni, saj je veliko odvisno od tega ali pacient hodi na srečanja redno in govori tudi o stvareh, ki so mu neprijetne. V svoji praksi sem srečal veliko ljudi, ki so izboljšali kvaliteto svojega življenja, zmanjšali simptome ali jih celo popolnoma odpravili. Nedvomno pa psihoterapija oz. psihoanaliza ne dela čudežev. Caruso lepo zaobjame kaj nam psihoanaliza lahko nudi in česa ne:

Lahko bi rekli, da je psihoanaliza umetnost krpanja raztrgane življenjske zgodbe. Vemo, da zakrpana obleka ni nikdar nova, toda, če jo je zakrpala skrbna in ljubeča roka, se nam v njej ni potrebno sramovati, greje pa nas lahko povsem enako kot nova. Ob psihoanalizi se naučimo dešifrirati govorico svojih simptomov, raziskovati džunglo svojega nezavednega in se zavedati svojih notranjih divjin in svojih pošasti.

Če imate še kakšno vprašanje ali komentar vam bom z veseljem odgovoril.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj

Mag. Miha Štrukelj, Psihoanalitični psihoterapevt v Ljubljani, Link: Psihoterapija Štrukelj
nova
Uredništvo priporoča

Spoštovani,

Hvala za spodbuden in izčrpen odgovor.
V zadnjih dveh sva se s partnerjem malo bolj poglobljeno pogovarjala o njegovih težavah in njegovovem pogledu nanje.

Pravi, da čuti, da je pri njem glavni problem občutek jeze. Jeza je tako močna, da bi najprej rad opravil z njo in šele potem z depresijo, ki jo razume le kot posledico te jeze. Vse njegove misli so namreč usmerjene v to, kako in zakaj biti jezen. Na primer: že ko se pelje s službe domov, razmišlja o tem, da zagotovo ne bo pospravljeno, da sem pozabila opraviti, kar me je prosil… In med tem je že jezen. Če pride domov in se njegova “predvidevanja” uresničijo, ima končno razlog, da je zares jezen. In to počne v glavi vsak dan, ves dan, tako, da je od tega povsem utrujen. Glede česar koli, v službi, na cesti med vožnjo… Vse v glavi obrne tako, “naplete scenarij”, ob katerem je lahko jezen. Enega za drugim. In zato se ne more skoncentrirati na druge stvari, imeti novih idej in želja ter energije, da bi se česa lotil.
Lahko pa se zamoti, in takrat je v redu. To so npr. računalniške igre, ker je dovolj dražljajev, da se vse misli posvetijo temu. Tudi pri druženju s prijatelji, pogovoru, filmih ipd., nima težav. Če ga uspe kaj dovolj zanimati, je OK. Zato tudi kadi travo, da zvečer “ugasne” ta tok misli. Pravi, da je kakor zasvojen z občutkom jeze. In tudi spomni se iz otroštva, kako se mu je dogajala krivica, kako je bil jezen, ker so odrasli v družini njemu “zaupali, kaj si mislijo o drugih ožjih članih družine”, ga ščuvali en proti drugemu, on pa je lahko le potlačil vase, ker nikjer ni bil slišan. Za grozen dodatek pa še dogodek spolne zlorabe v začetku adolescence, ki se je zgodila v okviru tabora, sicer skoraj brez dotika, vendar z neprimernim spolnim vedenjem odrasle osebe. Ob vsem tem ga lahko razumem, kako se je naučil živeti s svojo skrito jezo in občutkom krivice…

Zdaj pa, kako se zadeve lotiti? Pravi, da ga je strah, da če bo prenehal s kajenjem in se soočil s sabo, bo preveč. Občutek ima, da bi eksplodiral od jeze in vseh ostalih nakopičenih občutkov. Ali je to možno, da bi bilo res preveč in bi mu dejansko škodilo? S čim naj začne – naj najprej opusti kajenje trave, ali pa najprej soočenje z jezo in nato postopoma kajenje, morda pa naj najprej poskusi z dejanji, da bo začel delati stvari, na katere se prej ni mogel skoncentrirati? In kakšna je moja vloga kot partnerke – sem lahko zgolj ob njem, ali bi morala prevzeti tudi vlogo postavljanja mej v njegovem življenju.?

Vsakega nasveta in razlage bom vesela. Verjamem, da bo še vse v redu in da bo partner zmogel čez zadevo. Le malo je strahu, da bo samo še slabše, ko bo začel. Da bo preveč, in ne vem, kako naj se odzivam na morebitna poslabšanja njegovega razpoloženja.

Hvala za vaš čas in pozornost. Zelo cenim vašo pomoč in upam, da si morda še kdo pomaga iz mojih zapisov in vaših odgovorov.
Lep pozdrav, Ivy

Pozdravljeni,

glede na to, da vaš partner doživlja velike stiske, menim, da brez strokovne pomoči takšno raziskovanje ni najbolj varno. Tudi sam izpostavlja, da se boji kaj bi se zgodilo, če bi prenehal s kajenjem. Trava namreč lahko tudi pomirja in verjetno mu s tem pomaga vzdrževati neko notranje ravnovesje.

Partnerstvo pomeni tudi dajanje opore drug drugemu, ko jo rabimo, vendar takšen osebni proces, kot je predelava notranjih vsebin, zahteva veliko časa in energije. To je lahko za partnerja izčrpujoče, je pa tudi dobro, da partnerski odnos ne skuša postati terapevtski oz. zaradi narave procesa niti ne more biti terapevtski. Tudi sami pravite, da ne veste kako se odzvati na morebitna poslabšanja. Vaša spraševanja so zelo na mestu, saj gre za občutljiv proces.

Sem vesel, da vam moji odgovori na nek način koristijo in verjamem, da se bo na koncu vse dobro izteklo.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj

Mag. Miha Štrukelj, Psihoanalitični psihoterapevt v Ljubljani, Link: Psihoterapija Štrukelj

Spoštovani,

Hvala za hiter odgovor. Ja, se strinjam, da bo proces moral potekati počasi in pod nadzorom oz. s pomočjo strokovnjakov. Mogoče bi bilo celo res dobro razmisliti tudi o AD, ravno zato, da ne bo preveč. Je mogoče, da gre pri njem za kakšno psihično bolezen? Oziroma bi se lahko iz te točke razvila? – teh ne poznam prav dobro in priznam, me je malo strah, da bi šlo za to. Ampak ob primerni obravnavi se da rešiti tudi takšne težave.

Ja, moja vloga je kar težka in seveda mu hočem čim bolj pomagati, se pa zavedam da mu niti ne morem, niti ne bi bilo dobro, da preveč posegam v ta proces.

Hvala za pomoč in lep dan želim,
Ivy

Pozdravljeni,

pri psihičnih težavah bi raje kot o boleznih, govoril o duševnih motnjah. Morda na način, da se kažejo kot skupek nekih simptomov, ki nastanejo zaradi psihičnih vzrokov, in, ki se lahko sčasoma spreminjajo oz. tudi izginejo.

Njegovo stanje se lahko iz te točke izboljša ali poslabša. V primeru, da se bo znajdel v akutni stiski, je seveda tudi smiselno, da si poišče psihiatrično pomoč. Tudi antidepresivi (oz. morebitna druga psihofarmakološka sredstva) lahko pomagajo pri zmanjševanju simptomov.

Vas razumem, da mu želite čimbolj pomagati, ne pozabite pa tudi na to, kako lahko v vsem tem poskrbite zase. Verjamem, da se bo ob primerni pomoči njegovo stanje izboljšalo.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj

Mag. Miha Štrukelj, Psihoanalitični psihoterapevt v Ljubljani, Link: Psihoterapija Štrukelj

New Report

Close