Najdi forum

**100% resno vprašanje**

Že dolgo sem depresiven. Sem obiskoval zdravnico, jemal zdravila, po enem letu sva ugotovila da sem zdrav. Zdaj ko že več kot eno leto ne jemljem več zdravil znova razmišljam o samomoru. Pravzaprav sem že odločen. Želim se ubiti. Zanima me, če se mogoče da dobiti kakšno pomoč pri samomoru. Ne želim, da mi spodleti. Nekako razmišljam o tabletih (bral sem da je tam nekje 12g paracetamola na 1kg telesne zadosti za smrt). Mogoče bi si prerezal žile? V kadi. Vendar ne želim travmatizirati staršev z pogledom na mene, v mlaki krvi. Ne vem kaj naj storim. Je mogoče kak boljši predlog?

Pozdravljeni,

v svojem delu sem zavezan, da ščitim življenje in sem tu za vas, da vam skušam pomagati v tej smeri. Vas tudi pozivam, da si poiščete pomoč. Kolikor slišim so vam zdravila že pomagala in si predstavljam, da vam lahko zopet pomagajo do boljšega počutja. Kontaktirajte svojo osebno zdravnico in ji povejte kakšne so vaše misli, v primeru akutne stiske pa obiščite urgenco ali dežurnega zdravnika!

Bi želeli kaj več spregovorit o tem kaj se vam dogaja? Kakšen je razlog, da želite storiti samomor?

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj

Mag. Miha Štrukelj, Psihoanalitični psihoterapevt v Ljubljani, Link: Psihoterapija Štrukelj

Se opravičujem za zakasnjen odgovor. Čutim, da je ta depresija, ki jo občutim zdaj po zdravljenju, drugačna. Ne morem se sprijazniti s tem svetom. Preprosto se ne počutim da sodim sem. Ne vem sploh kaj bi se dalo rešit. Mogoče se bo tole slišalo kot zelo najstniški, uporniški problem ampak vem, čutim, da nismo svobodni. Bolj kot razmišljam, bolj mi je to jasno. Stalno se nam nekaj vzisljuje. Nisem se hotel roditi, vem da bi mi bilo bolje, če se nebi. Bil sem porinjen na ta kvazi svoboden svet, kjer ne morem početi nič. Ne morem kar vstati in oditi (seveda je zakonsko to dovoljeno). Nimam iti kam, nimam niti denarja. Vsepovsod je enako. Moraš početi to in ono, ne smeš početi tega in onega, plačuj davke itd. Tega ne želim. Želim si zgolj preprosto življenje, kjer sem sam svoj gospodar. Zadovoljen bi bil tudi z minimumom (voda, streha nad glavo in njiva kjer bi lahko pridelal dovolj za preživetje). Takoj sem pripraljen se odpovedati vsemu (telofonu, internet, elektrika, “policijski zaščiti”, družini). Se zavedam da so moje želje utopične in da to ne bom mogel doseči nikoli. Čutim tudi da se tem željam, idealom ne bom mogel odpovedati, ker ravno ti ideali, ta vrednota po popolni svobodi je najbolj osnovna prvina, ki me gradi.

nova
Uredništvo priporoča

Pozdravljeni,

kot vsak človek, imate pravice do svojega čutenja in svojih želja. Moj pogled je, da svoboda ne izhaja iz materialnega stanja, ampak iz stanja duha. Če si želite preprosto, asketsko življenje je to mogoče in je tudi vaša pravica, vendar tudi v tem primeru ta izbor zahteva naše delo, trud in določeno odrekanje. Ali je to potem že nesvoboda?

Pripravljeni ste živeti z minimumom (voda, streha nad glavo in zemlja, kjer bi pridelal dovolj za preživetje), mislite pa, da je to utopično? Čemu?

Kaj se dogaja v vašem življenju na drugih življenjskih področjih? npr. družinsko življenje, šolanje, prijatelji, partner/ka ipd.?

V prejšnjem sporočilu ste omenjali, da ste se zdravili z zdravili. Ta pomagajo pri lajšanju simptomov, pomembno pa je, da si poiščete tudi psihoterapevtsko pomoč, saj lahko na ta način predelate vzroke, ki so vam simptome povzročili. Že, ko boste vaša razmišljanja večkrat izrekli naglas, boste lahko zaznali še kakšno drugo perspektivo gledanja na stvari. Pri tem vam tudi pomaga psihoterapevt/ka. Pri takšnem notranjem popotovanju se dotikate tudi tem, čustev, spominov, ki so zdaj skriti v vas in se jih morda niti ne spominjate. Sčasoma jih lahko v takem procesu razgrinjate in tudi predelujete. Morda boste presenečeni kako se vam življenje lahko spremeni.

S prijaznimi pozdravi,

Mag. Miha Štrukelj, Psihoanalitični psihoterapevt v Ljubljani, Link: Psihoterapija Štrukelj

New Report

Close