Najdi forum

Pozdravljeni!

Moj mož že nekaj let približno 3-krat letno obišče urgenco, ker ima vse simptome srčnega napada (tiščanje v prsih, širjenje bolečine v roko, tesnobnost), tam pa potem ugotovijo, da je z njim vse v redu. Zaradi tega je bil tudi pri psihiatru, ki je ugotovil, da gre verjetno za anksioznost in da ni tako hudo, da bi začel jemati tablete. Bil je tudi pri psihoterapevtu, vendar ni nič bolje.

Kaj lahko naredi, da bi se stanje izboljšalo? Sram ga je, ko gre na urgenco, vendar vsi pravijo, da je v primeru, ko ne veš, ali gre za infarkt ali kaj drugega, najbolje narediti prav to. Kako lahko prideš do tega, da veš, kdaj gre za anksioznost in kdaj za infarkt? Ali poznate kakšnega dobrega terapevta, ki se ukvarja prav s tem in bi mu lahko pomagal?

Hvala za odgovore.

Predvsem mora odkriti kaj je vzrok za te napade, s čim v svojem življenju ni zadovoljen do te mere, da ga telo preko teh napadov tesnobe opozarja na slednje. Nekaj ga sigurno muči, mogoče se slednjega niti ne zaveda, ker je obrambno potlačil zadevo/e.

Sicer pa ima zelo veliko srečo, da se je očitno srečal z dobrim psihiatrom, ki je pravilno ocenil, da ne gre za tako hudo situacijo, da bi bilo potrebno uvesti “drogiranje”. Slednje je prava redkost saj večina psihiatrov in celo osebnih zdravnikov avtomatsko po 15-30 minutni obravnavi uvede “drogiranje” že pri blagih težavah, kot so nespečnost, stres, celo pri odvajanju od kajenja itd.

Psihoterapija je v teh primerih neprecenljiva, saj z njeno pomočjo lahko odkrije vzrok za težave in jih nato lahko tudi odpravi.

Pozdravljeni,

glede na opisano gre verjetno za panične napade. Gre za napačno interpretacijo simptomov, ki vodijo v panični odziv (npr. hitro bitje srca povežemo z infarktom, sledi povečan strah, kateremu sledi hitro dihanje, kar se stopnjuje v tiščanje v prsih, nato strah pred smrtjo itd.). Panični napad simptom, ki spada pod anksiozne motnje in nakazuje na psihične težave. Sprožilci so lahko razni stresni dogodki, vendar ni nujno, da se pojavijo samo takrat. Lahko se pojavijo iz čistega mira oz. vsaj sami ne najdemo povoda za takšen odziv. Vzroki za panično motnjo ležijo v našem nezavednem, ki pa se jih, kot pove sam termin, ne zavedamo. Zato bi bilo dobro, da si poišče psihoterapevtsko pomoč. Kakšno obliko psihoterapije je obiskoval? Kako pogosto in koliko časa?

S prijaznimi pozdravi,

Mag. Miha Štrukelj, Psihoanalitični psihoterapevt v Ljubljani, Link: Psihoterapija Štrukelj
nova
Uredništvo priporoča

Pozdravljeni!

Najlepša hvala za odgovor. Najprej je hodil na kognitivno-vedenjsko terapijo (2 meseca, 1x na teden), ki je potekala v skupini (pri uveljavljeni psihiatrinji in psihoterapevtki), vendar se ni stanje nič izboljšalo, mogoče še poslabšalo. Potem sva skupaj obiskovala psihoterapijo, ki je temeljila na relacijskem modelu, saj sem tudi jaz morala razumeti, kako se soočiti s tem in mu pomagati, saj sem se prej zaradi teh stanj velikokrat jezila (trpelo je tudi naše družinsko življenje). Tam sva bila 12-krat, potem pa sva se odločila, da za nekaj časa prekineva. Meni je pomagalo, saj zdaj bolj razumem njegov strah (in tudi svoj) in ga ne obsojam več, pa tudi z njim je bilo pol leta vse v redu, dokler ni bil pred dvema tednoma spet na urgenci z isto težavo. Mislim, da so bili tokrat očiten povod njegovi starši, ki so se skregali, njega uporabljajo kot posrednika, on pa se temu ne zmore upreti. Zdaj sva se odločila, da še enkrat poskusi sam nadaljevati s terapijo, na katero sva prej hodila skupaj. Kako dolgo bi moral hoditi na terapijo?

Še enkrat hvala in lep pozdrav,
Anja

Pozdravljeni,

obstaja več različnih vrst psihoterapij. Vedenjsko-kognitivna psihoterapija se ukvarja z zmanjševanjem simptomov, vendar vzrokov za nastanek ne razrešuje. Temu je namenjena poglobljena oblika psihoterapije kot je npr. psihoanalitična psihoterapija. Simptomi so zgolj odziv na notranje-psihično dogajanje in so opozorilna lučka. Zaradi nerazrešenih notranjih konfliktov ali travm, se ustvari energija, ki povzroči različne simptome, tudi panične napade.

Predlagam, da poizkusi s poglobljeno psihoterapijo, vendar je potrebno vedeti, da se v nekaj urah ne bo razrešilo tisto, kar se je ustvarilo v vseh teh letih njegovega življenja. Spremembe v doživljanju rabijo čas (npr. da se ne more upreti staršem), zato takšna oblika psihoterapije lahko traja tudi več let. Sčasoma pa se, vsaj ponavadi, vzpostavi bolj stabilno duševno stanje.

S prijaznimi pozdravi,

Mag. Miha Štrukelj, Psihoanalitični psihoterapevt v Ljubljani, Link: Psihoterapija Štrukelj

New Report

Close