Najdi forum

Spoštovani,
hčerka je stara 19 let. V srednjo šolo (kgbl) je prišla kot najobetavnejša glasbenica iz nasega dela Slovenije. v 2. letniku je na polovici leta padla v depresijo, bila hospitalizirana na odprtem oddelku za mladostnike. Tretji letnik je končala s prav dobrim uspehom, čeprav je pol leta ni bilo v šoli. V četrtem letniku ne hodi v šolo, ima nekaj ocen, ki so visoke. Boji se učiteljev, večjih skupin, zamenjala je dan in noč, ima obdobja prevelikega veselja in nato padec. Počuti se osamljeno.Boji se, da bodo drugi pokradli njene ideje, nima več koncentracije in motivacije, gvori, da je gnila, da mora iti nekam daleč, da ne more več živeti, da trpi, obenem pa ne prizna, da je bolna. v treh letih je zamenjala veliko zdravil, Abilify, zoloft, kventiaks, disperdal….njeno stanje se v tem času ni niti za par mesecev bistveno izboljšalo. Skratka životari. Zdaj trenutno je v zelo slabem stanju, pravi, da ne želi živeti, da mora nekam dalec stran (v drugo državo). O bolnišnici noče slišati. Hodi k pedopsihiatrinji, približno na 14 dni. Trenutno ima zoloft in risperdal. Njena diagnoza je F29, vendar njena zdravnica pravi, da to še ni dokončna diagnoza. Zanima me, kako je mogoče, da ni bilo v tem času niti ene spremembe, kaj to pomeni za naprej, kaj še lahko naredimo, kako lahko pomagamo?
Mojca R.

Pozdravljeni,

glede na to, da zdravila (vsaj zaenkrat) ne pomagajo, bi bilo smiselno poizkusiti z redno dolgotrajno psihoterapijo – vsaj eno uro tedensko. Ste jo kaj povprašali po tem? Ali je pripravljena na takšno obravnavo?

Več kot to, da ji ponudite te možnosti ne morete storiti. Si pa predstavljam, da vam je ob tem težko in se počutite nemočno. Morda bi našli kakšen odgovor za njeno vedenje našli tudi v družinski dinamiki?

S prijaznimi pozdravi,

Mag. Miha Štrukelj, Psihoanalitični psihoterapevt v Ljubljani, Link: Psihoterapija Štrukelj

New Report

Close