Najdi forum

Zivjo, stara sem 16 let. Pred priblizno letom dni sem imela dolocene tezave s samoposkodovanjem (rezanje). S pogovorom s starsi mi je nekako uspelo prenehati vsaj za nekaj casa. Res sem mislila, da mi gre na bolje.
A sem kmalu spet zacela s samoposkodovanjem (tokrat praskanje).
Zadnje pol leta pa se mi dogajajo cudne stvari. Veckrat izgubim stik z realnostjo, obcutek imam da se stvari odvijajo zelo pocasi ali pa zelo hitro. In pogosteje tudi slisim razne glasove (najveckrat zensko). Najprej sem jo slisala samo proti veceru sedaj pa tudi v soli….
Problem je v tem da se mi to dogaja samo priblizno enkrat na mesec. Takrat sem tudi precej zalosta in obcutek imam da sem slaba v vsem. Veckrat imam tudi samomorilske misli. Potem pa imam “obdobje” v katerem se pocutim cisto vredu (morda celo prevec) sem povna energije in zelo druzabna, res pa je da takrat nemoram spati.
Veckrat imam tudi bolecine v zelodcu in glavobole.
Bojim se, da se bo to nadaljevalo saj se vse skupaj vlece ze dve leti.
Vem, da je vse vredu z mano a zelim le nekaksno potrditev, da gre le za “najstnisko obdobje” in da bo to minilo.
Ze v naprej se zahvaljujem za odgovor.

Pozdravljeni,

priporočam vam, da se o vsem tem kar se vam dogaja spregovorite s kakšno odraslo osebo, ki ji zaupate (starši, prijatelji, sorodniki, šolska psihologinja,..). Govorite o prisluhih, nihanju razpoloženja, samomorilnih mislih, telesnih simptomih.. Vse to je za vas neprijetno in lahko tudi nevarno. Se mi zdi nesmiselno, da trpite, ampak si čimprej poiščete pomoč. Na voljo imate več različnih možnosti (npr. psihoterapija – zdravljenje s pogovorom, psihiatrija – pomoč z zdravili)

Bi želeli kaj več napisati tu? Kaj se je dogajalo pred enim letom? Kaj neprijetnega, nenavadnega? Kaj se dogaja v vašem življenju?

S prijaznimi pozdravi,

Mag. Miha Štrukelj, Psihoanalitični psihoterapevt v Ljubljani, Link: Psihoterapija Štrukelj

Pozdravljeni,
Nevem kaj bi vam lahko povedala o mojem zivljenju, ker ni nevem kako zanimivo. Imam vredu starsa in sestro, ki mi vedno stoji ob strani, imam nekaj prijateljev, katerim lahko zaupam, obiskujem gimnazijo Ledina, ki velja za dokaj tezko in imam povprecne ocene in res ne vidim razloga za moje pocutje.
Lahko povem to, da sem po 5. razredu osnovne sole odsla iz podruznice na solo z vec ucenci in ker sem bila edina, ki je prisla iz te sole me sosolci nekako nikoli niso mogli sprejeti. Nikoli ni prislo do fizicnega nasilja le besede so bile tiste zaradi katerih sem se mogoce malo prevec obremenjevala. Veckrat so vame metali redirke in papircke in vecino casa sem sedela sama. Toda za to ne krivim njih saj so bili le otroci in vem da sedaj niso ponosni na to kar so poceli.
Ko sem prisla na srednjo solo sem to vzela kot nov zacetek saj smo vsi zaceli znova in nihce ni od prej nikogar poznal in to se mi je zdelo posteno. A ugotovila sem, da dejansko niso ostali krivi ce te bodo sprejeli ali ne in da nemoras biti vedno vsem vsec. Res pa je, da sem tu dobila nekaj prijateljev katerim lahko zaupam.
Nevem torej v cem je problem. Ni se mi zgodilo nic pretresljivega v zivljenju.
Opazam, da imam prisluhe vedno pogosteje in zatadi njih sem vznemirjena in prestrasena saj jih nikoli ne pricakujem in ce sem v nekem trenutku dobre volje mi oni ta trenutek z lahkoto unicijo. Najbolj smesno pa je to da ti glasovi niso zlobni, najveckrat slisim samo zensko, ki vpije moje ime ali pa poje meni neznano melodijo. Toda vedno se tako prestrasim, da ne sledim dogodkom, ki se dogajajo tisti trenutek in najveckrat se takrat odmaknem nekam na samo vsaj dokler se ne pomirim.
Opazam tudi, da zelo hitro spremenim razpolozenje. Zjutraj mi je vedno najtezje in skoraj vsako jutro iscem razloge da vstanem. Veceri pa so najpogosteje tisti, ko zacnem razmisljati o vsem kar se mi je zgodilo. In takrat se tudi zacnem sprasevati kaj je smisel mojega obstoja.
Imam tudi zelo razlicne “spalne navade”. Zgodi se, da en teden spim tudi po 13 ur medtem, ko drugi teden nemoram spati ali pa sem nekako spocita ze s samo s 4 urami spanca.
Najhuje je to, da sem z dneva v dan bolj tecna in nesramna do ljudi okoli sebe. Ceprav se zavedam, da sem nesramna se vseeno nadaljujem s tem saj vem da bom samo tako imela mir.
Ugotovila sem tudi, da sem zacela odrivati od sebe ljudi, ki me imajo radi. Preprosto ne najdem energije, da bi vstala iz postelje in odsla z njimi ven.
Veckrat mi preskakujejo misli in slika.Veckrat odplavam in tezko ostanem v realnem svetu.

nova
Uredništvo priporoča

Pozdravljeni,

hvala za razlago. Kljub temu, da vam ni bilo lahko, ste našli način kako se uveljavite v družbi. Kot pravite sami, ne moremo biti vsem všeč. To enostavno ni mogoče. Pomembno je, da imate okrog sebe ljudi, ki jim lahko zaupate, se dobro počutite in tudi iskreno pogovarjate.

Razlogi za vaše težave so lahko različni. Dobro bi bilo, da si poiščete strokovno pomoč, saj so takšni simptomi (prisluhi, nihanje razpoloženja, neredno spanje, …) lahko potencialno tudi nevarni, saj se stanje lahko tudi poslabša.

Ste o vsem tem s kom spregovorili? Pravite, da imate sestro, ki vam vedno stoji ob strani in v redu starša. Ste njim povedali kako se počutite in kaj doživljate?

S prijaznimi pozdravi,

Mag. Miha Štrukelj, Psihoanalitični psihoterapevt v Ljubljani, Link: Psihoterapija Štrukelj

Pozdravljeni,imam 14 letno hči ki ji je pred tremi leti umrl oče in je lani zbolela za bulimijo in depresijo.Sedaj jemlje tablete asentra in hodi na mesečne psihoterapije.Vendar se tam težko odpre in zavrača pomoč.Tablete so ji en čas pomagale sedaj pa se je spet čisto zaprla v sebe je žalostna in ne vidi več smisla v življenju in pogreša očeta.Tudi v šolo je večkrat ne dobim saj se ji zdi da jo imajo za čudakinjo pa čeprav z učenjem nima težav.Pravi da se ji nič zanimivega ne dogaja v življenju,da nebo uspela in da je ničvredna.Ne vem kako ji naj pomagam saj se veliko pogovarjava ampak mi pravi da sem brezvezna ker samo govorim naredim pa nič da bi jo razvedrila.

Pozdravljeni,

si predstavljam, da je bila smrt očeta zanjo težka preizkušnja? Omenjate tudi, da ga še vedno pogreša. Sta se o tem, kako je doživljala ta stresen dogodek, kaj pogovarjali? Kako ste ga vi? Ali je imela že kdaj prej, pred smrtjo očeta, kakšne težave?

Verjamem, da je težko priti z njo v stik, vendar ne obupajte. Skušajte se pogovarjati o tem kaj doživlja. Kje vidi težave, kje se ji zatakne in da ji pomagate najti rešitve. Dobro bi bilo, da bi hodila na redna tedenska psihoterapevtska srečanja, saj ji bo tako psihoterapija bolj koristila. V primeru, da odklanja zunanjo pomoč pa lahko tudi vi poiščete pomoč pri psihoterapevtu za podporo pri vaši komunikaciji s hčerko. V vsakem primeru bi to lahko tudi koristilo.

S prijaznimi pozdravi,

Mag. Miha Štrukelj, Psihoanalitični psihoterapevt v Ljubljani, Link: Psihoterapija Štrukelj

Pozdravljeni,ogromno se pogovarjava o njenih občutkih o atiju o tem kako se počuti ampak ji je vedno potem še huje.Nikoli pred moževo smrtjo ni bilo nič narobe.Bili smo srečna družina.Tudi jaz hodim na terapije vendar vsak pristop ki mi ga predlaga psiholog ne pomaga.Hči vedno govori da samo govorim naredim pa nič,da jo spodbujam samo za šolo.Ne vem več kaj še storiti ker čutim da več sama nimam moči da bi ji lahko pomagala čeprav se trudim.

Pozdravljeni,

verjamem, da je takšna situacija težka. Hčerki želite pomagati, pomoč pa odklanja in več kot to težko storite. Kako se vi počutite ob tem?

Omenjate obiske pri psihologu, kjer vam predlaga kako pristopiti do hčerke. Kaj ste že poizkusili?

Ali obiskujete psihološko svetovanje, psihoterapijo ali kaj drugega? Razlika je v tem, da se pri psihoterapiji bolj poglabljate vase, v svoje nezavedne mehanizme in sami iščete rešitve v trenutnih težavah. V psihoterapiji fokus ni usmerjen zgolj na izolirane težave, npr. vaš odnos s hčerko, ampak se ob odpiranju takšnih težav, velikokrat začnemo dotikati tudi drugih naših delov in značilnosti ki so medsebojno povezani. Kako pogosti so ti obiski in koliko časa hodite?

S prijaznimi pozdravi,

Mag. Miha Štrukelj, Psihoanalitični psihoterapevt v Ljubljani, Link: Psihoterapija Štrukelj

New Report

Close