Najdi forum

Smisel za humor in depresija

Pozdravljeni.
Že dlje časa doživljam depresijo in zdi se mi, da postaja globja. Poznam prijeme, vem kako bi morala delati s seboj, vem da so samo predstave, ki jih imam o sebi, bolj plod moje domišljije kot realnosti, a vseeno si večkkrat dokažem, da sem neumna, kot nasprotno. Imam dobro službo, ki od mene zahteva intelektualne sposobnosti, a vseeno se vidim, kot da nekaj ne dela v moji glavi. Zadnje čase ugotavljam tudi, da ne dojamem nobene šale več. Kot da delajo v moji glavi dodatni procesi, ki jemljejo celotn ram. Postalo je že precej vidno, saj različne družbe, v katerih se gibljem, oz določeni ljudje v njih zavijajo z očmi. Kar zopet pritisne name, da nise: dovolj “vstaviti karkoli”. Sem na terapiji, a ne pomaga. Enostavno ne vidim izhoda iz vsega tega. O sebi pa mislim že skrajno slabo. Moje vprašanje je, ali je možno, da je moj “slow thinking” povezan z depresijo?

Trenutno rs skrajno depresivna. Grem ven poiskat družbo, ker ne zdržim s seboj.

Pozdravljeni,

psihični procesi lahko povzročijo marsikatero težavo, seveda tudi razpoloženjsko. Omenjate nizko samopodobo, ki je lahko tudi povezana z depresivnim razpoloženjem. Verjetno se je tudi težko ukvarjati s šalami, če ste okupirani s svojimi težavami? Katero obliko psihoterapije obiskujete in koliko časa ste v procesu?

S prijaznimi pozdravi,

Mag. Miha Štrukelj, Psihoanalitični psihoterapevt v Ljubljani, Link: Psihoterapija Štrukelj

Pozdravljeni.
Na terapiji sem približno 10 mesecev. Občasno je bolje. Povezano je dosti tudi s fizično aktivnostjo, včasih pa je tako, da se ne morem niti premakniti iz stanovanja. V službi sem postala izjemno počasna. Nekako sem izgubila občutek pomembnosti glede časovnih omejitev. Seveda posledično vplivana odnose in delo. Ja, šale mi delajo probleme. Ne morem reči, da trenutno, ker traja že kakšno leto. Prej ni bilo tako.
Trudim se, da grem v družbo, da imam več ljudi okoli sebe,s katerimi sem si bližje, vendar se bojim, da jih včasih preokupiram s svojimi problemi, zato sem zelo previdna, ko govorim o sebi. Nekaj povem, a ne veliko, da jih ne bi obremenjevala.
Trenutno sem bolje, kar se tiče moje “neumnosti”, a verjetno ni daleč čas, ko bom zopet podlegla tej samopodobi. Precej intenzivno predelujem čemu imam o sebi tako podobo, našla sem trigerje, ki jo zbudijo, a odpraviti ne morem. Lahko mirim, se z razumom lotevam stvari, a vsake toliko vznikne in preplavi moje celotno bivanje.
Grem ujeti še nekaj spanca, danes sem imela težko noč. Predelujem vezo, ki mi je veliko pomenila in danes je nisem mogla odmisliti.

nova
Uredništvo priporoča

Pozdravljeni,

omenjate, da predelujete vezo, ki vam je veliko pomenila. Verjamem, da vam je težko tudi zaradi tega? Takšne izgube se ne da predelati na način, da jo skušate odmisliti, ampak jo je potrebno čustveno predelati.

Kako zgleda vaša psihoterapevtska obravnava, mi jo lahko opišete?

S prijaznimi pozdravi,

Mag. Miha Štrukelj, Psihoanalitični psihoterapevt v Ljubljani, Link: Psihoterapija Štrukelj

Enkrat na teden po eno uro traja terapija. Tenutno predelujem svojo družino in vsakdanja čustva ter dogodke. Seveda pridem tudi do pretekle veze. S terapevtko govoriva, pomaga mi osveščati občutke jeze. Precejšnji del pogovora zavzema tudi to, ker težko postavljam meje. Pove mi, kaj se dogaja, katera faza čustvivanja je, nekako me čustveno opismenjuje. Sem zadovoljna s terapevtko in ji zelo zaupam. Takole, ko sem doma, ponoči, pa mi je v uteho, da lahko nekam nekaj napišem.

Ravno včeraj sem imela eno “eskapado”, ki me je zopet postavila na “ square one”. Kot da vključim avtopilota. Postanem nadvse ustrežljiva. Občutek, da moram reči ne, ali se iz situacije nekako odstraniti, drugi pa od mene nekaj želijo, mi povzroča občutke slabosti. Zdi se mi, da bom situacijo najlažje obvladala tako, da ustrežem… saj ne morem verjeti, kar sem zdaj napisala. Kot da nosim vso svojo ranljivost na dlani… a je dejansko tako. Situacijo sem lahko “obvladala” samo tako, da sem ustregla in “rešila” človeka iz zagate… ki to v resnici ni bila, pa tudi moja odgovornost ni bila… me je pa pomirilo.

veza mi je veliko pomenila. Partner je bil zelo spoštljiv, zelo je upošteval moje meje. Ni se mi bilo potrebno “boriti” za te stvari, enostavno so bile del njega (?). Se čudno sliši, da so bile moje meje del njega…Primernega zaključka ni bilo. Bala sem se tega, da bova najprej leto dni izživela ves najin gnev, postala človeka, kot se ne poznava, se sovražila… preden bova šla narazen. Ko sva prišla do tega, da sva prekinila, se nisem želela več videti z dnem, ko sva si to Izrekla. Z izkušnjami iz prejšnjih vez nisem želela videti sebe ali njega skupaj v procesu ločevanja. No, prekiniti dolgoletno vezo z danes na jutri, brez predelave ni najboljša ideja. Traja dlje, nimaš odgovorov, ostane malce idealizirana slika… jeza pomaga tudi, da doživuš nekaj čustvenega očiščenja…

Pozdravljeni,

dobro, da imate prostor kjer lahko govorite o svojih občutkih in doživljanjih. Ko lahko človek pove kar doživlja je že to zdravilno. Seveda izboljšanje ne pride čez noč, slišim pa, da ste na dobri poti predelave vaše veze. S težkimi izkušnjami ponavadi lažje pridemo v stik z našimi nepredelanimi temami in tudi to je lahko priložnost.

Z lepimi pozdravi,

Mag. Miha Štrukelj, Psihoanalitični psihoterapevt v Ljubljani, Link: Psihoterapija Štrukelj

New Report

Close